Sodišče je statut, ki ga je katalonski parlament sprejel leta 2005, leto pozneje pa še španski, presojalo štiri leta. Statut so leta 2006 na referendumu potrdili tudi Katalonci.
V skladu s statutom je Katalonija upravičena do večjega deleža davkov, zbranih v Kataloniji, prav tako ima vlogo pri izbiri sodnikov in tožilcev na državnih sodiščih. Poleg tega ima regija nadzor nad infrastrukturo, kot so letališča in pristanišča, na svojem ozemlju in izdaja delovna dovoljenja za priseljence.
Pritožbo na ustavno sodišče je vložila največja španska opozicijska stranka, Ljudska stranka, ki trdi, da novi statut ogroža enotnost Španije.

Ustavno sodišče ni potrdilo le 14 od skupaj več kot 200 členov statuta. Poudarilo je tudi, da definicija, da so Katalonci narod, ki je vključen v preambulo dokumenta, nima pravne veljave. Sodišče je med drugim potrdilo člen, da morajo Katalonci znati katalonski jezik, ki je eden izmed uradnih jezikov v pokrajini, kot neustavnega pa je označilo del, ki je katalonščini dajal prednost pred kastiljščino.
Prispevajo Katalonci več, kot dobijo?
Katalonski predsednik Jose Montilla je odločitev ustavnega sodišča pozdravil, kljub temu pa je bil kritičen, ker je sodišče nekatere člene statuta zavrnilo, ter je zato napovedal proteste. Večina členov, ki jih je sodišče zavrnilo, se nanaša na pravosodni sistem v Kataloniji.
Španske regije - skupaj jih je 17 - uživajo različne stopnje avtonomije. Katalonija je ena izmed regij z največ pristojnostmi, med katerimi so tudi lastne policijske enote in pravica do uporabe katalonskega jezika. Novi statut podpira večina katalonskih strank, medtem ko nekatere manjše vztrajajo pri neodvisnosti pokrajine z nekaj več kot sedmimi milijoni prebivalcev od 47-milijonske Španije.
Katalonija ustvari kar četrtino vsega španskega bruto domačega proizvoda in v Barceloni zato nenehno opozarjajo, da prispevajo več, kot od Španije dobijo.