Kitajci bodo močno občutili negativne posledice obsedenosti z moškim potomcem, saj celo generacijo moških čaka boj za družico. V večini držav je moških nekoliko več kot žensk: na 100 deklic se rodi med 103 in 107 dečkov. Na Kitajskem in v drugih azijskih državah pa se je to razmerje močno prevesilo v korist dečkov.

Kitajski pari so množično izkoriščali možnost ultrazvoka, ki je pokazal spol otroka, številni pa so se, potem ko so izvedeli, da pričakujejo deklico, odločili za splav. Politika enega otroka je pomenila, da so morali starši, ki imajo drugega otroka, plačati kazen in tudi stroški za izobraževanje so za drugega otroka veliko višji. Oblasti v nekaterih provincah sicer dovoljujejo drugega otroka, če je prvi deklica.

Samo leta 2005 se je rodilo 1,1 milijona več dečkov kot deklic. Med Kitajci, mlajšimi od 20 let, je največje neravnovesje med otroki, starimi od enega od štirih let: na 100 deklic se je rodilo 124 dečkov, na podeželju celo 126. Še večja odstopanja so v provincah, kjer strogo izvajajo politiko enega otroka: v Džiangšiju in Henanu se na 100 deklic rodi kar 140 dečkov, v primeru drugega otroka pa je to razmerje še višje, kar 100 proti 192.

Kot razkriva študija časopisa British Medical Journal, so za prekomerno število dečkov krivi predvsem selektivni splavi, avtorji študije pa ocenjujejo, da bi se stanje normaliziralo, če bi kitajske oblasti dejansko uveljavile obstoječo prepoved selektivnih splavov na podlagi spola. Kot drugo mogočo rešitev omenjajo omilitev politike enega otroka, in sicer tako, da bi lahko imeli starši, ki se jim je kot prvi otrok rodila deklica, še enega otroka.

Kitajske oblasti so leta 2000 sprožile kampanjo proti neravnovesju s poudarkom na posebni skrbi za deklice in spremembami zakona o dedovanju. Prvi dosežki so že vidni, saj je ponekod, predvsem v urbanih okoljih, število deklic in dečkov uravnovešeno. Podatki iz raziskave temeljijo na omejenem štetju prebivalstva iz leta 2005, ki je zajelo odstotek kitajskega prebivalstva.

Čedalje več ugrabitev dečkov
V zadnjih letih poročajo tudi o čedalje pogostejših ugrabitvah dečkov: tatovi pogosto udarijo v mraku, ko se otroci igrajo zunaj, njihovi utrujeni starši pa pripravljajo večerjo. Deng Huding je brez svojega 9-mesečnega sina ostala v hipu: moški ga je iztrgal iz rok njegove 7-letne sestrice. Avtomobil se ni niti dobro ustavil. Takšnih zgodb je na Kitajskem čedalje več, le zelo malo ugrabljenih otrok pa se dejansko vrne k staršem. Načeloma velja, da ugrabljeni otroci ne potujejo daleč. Čeprav nekatere prodajo v Singapur, Malezijo in Vietnam, pa večino pokupijo domače družine, ki si obupano želijo moškega naslednika. Še posebej veliko povpraševanje po dečkih je na ruralnih območjih na jugu Kitajske, kjer je prodaja ugrabljenih otrok postala pravi posel.

Kako pereč je problem ugrabljanja otrok, je stvar debate: kitajske oblasti trdijo, da je takšnih primerov manj kot 2.500 na leto, medtem ko odvetniki družin ugrabljenih otrok ocenjujejo, da bi jih bilo lahko na stottisoče. Sun Hajdžang, čigar sin je izginil leta 2007, je zbral imena 2.000 otrok iz Šendžena in okolice, ki so izginili v zadnjih dveh leti. Kot pravi, nobenega otroka s seznama niso našli. "To je kot iskanje šivanke v senu."

Gospod Peng, ki je ustanovil skupino staršev ukradenih otrok, je dejal, da so nekatera dekleta prodali sirotišnicam. Dejansko so te deklice srečnice, saj pogosto končajo v ZDA ali Evropi, kjer jih posvojijo, sirotišnice pa v povprečju dobijo 5.000 dolarjev. Nesrečne deklice, predvsem tiste malo starejše, lahko končajo na ulicah kot prostitutke ali prisilne delavke.

Policija je zelo nečinkovita
Starši ugrabljenih otrok so zelo kritični do dela policije: ta ponavadi trdi, da mora miniti 24 ur, preden začno iskanje, po 24 urah pa pravijo, da je preteklo že preveč časa, da bi bila preiskava učinkovita. Nekateri starši so iskali na svojo roko in celo našli videoposnetke nadzornih kamer, ki so jasno pokazali potek preiskave, a tudi to je bilo za policijo premalo. "Povedali so mi, da obraz ni dovolj, da potrebujejo ime," je dejal Caj Šinčjan, ki je v trgovini dobil posnetek, ki kaže ugrabiteljico, kako za roko vodi njegovega 4-letnega sina. "Če bi imel ime, bi jo poiskal sam."

Čen Fengji je policijo poklicala takoj, ko je njen 5-letni sin izginil izpred stavbe v Huidzoju. "Povedali so mi, da bodo prišli takoj. Šla sem, da jih bom počakala, a niso prišli. Nikoli."
Še danes Čen skupaj z možem skoraj vsak dan išče svojega sina po ulicah, vsake toliko pa še vedno odideta na policijo in na kolenih prosita za pomoč. "Jočeva in rotiva jih za pomoč in vsakič pravijo: 'Pa zakaj se tako oklepata tega?'"

Seveda starši svoje otroke iščejo brez prestanka: obešajo plakate, postavajo pred vrtci in gledajo otroke na igriščih. "Vse svoje prihranke porabimo, sposojamo si denar, vse delamo, kar lahko, da bi našli naše otroke," pravi Peng. "V naših srcih je luknja, ki se ne bo nikdar zacelila."

K. T. (STA in New York Times)