Prejšnji torek se je v Pekingu končal vsakoletni kitajski ljudski kongres. Natančni kronisti so zabeležili, da je premier Li Čjang v svojih poročilih 31-krat omenil besedo poraba in 28-krat besedo tehnologija, kar kaže na ključne dileme in usmeritve Kitajske v prihodnosti. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šli odnosi z Evropsko unijo. Kaj pa kitajsko-slovenski odnosi?

Naključno ali ne, vsakoletni kitajski ljudski kongres se je končal točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusa. Skoraj tri tisoč delegatov je soglasno potrdilo poročila o delu izvršnih in pravosodnih oblasti ter proračunskih resolucij.

Dvigniti nizko domačo potrošnjo

Predsednik Ši Džinping je pozval k okrepljeni enotnosti. V ospredju razprav so sicer bili gospodarski izzivi, sprejeli so poseben akcijski načrt za spodbujanje domačega povpraševanja. Za letos so si zastavili cilj petodstotne gospodarske rasti in dvoodstotne inflacije. Obenem so se tako kot lani uskladili glede 7,2-odstotne rasti izdatkov za obrambo. Kongres, ki ga spremljajo tudi slavnostni protokoli, je bil soglasen. Razpravljali so o različnih vidikih, tudi o korupciji, pandemije koronavirusa praktično niso več omenjali, so se pa strinjali, da njene posledice še vedno čuti tudi gospodarstvo. To ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn.

Na prvi vtis razmere niso preveč optimistične, razlaga Melinda Liu, vodja kitajskega dopisništva ameriškega tednika Newsweek. Izkušena novinarka kitajskih korenin že od leta 1980 živi v Pekingu. Srečali smo se v diplomatski četrti v bližini Trga nebeškega miru.

"Vseeno mislim, da imajo Kitajci še vedno tudi razloge za optimizem. Pomanjkanje denarja ni največji problem, le pri porabi so previdni. Zavedajo se, da čas ni pravi za zapravljanje in da morajo imeti prihranke, če se zgodi kaj nepričakovanega. Še vedno pa določeni deli družbe vidijo možnosti za napredek, predvsem na podeželju se ponujajo nove priložnosti. So potrpežljivi. Številni Kitajci so pripravljeni preprosto počakati."

Carinska vojna se je razplamtela

Vej Šen je profesor na fakulteti za javne zadeve na že omenjeni Univerzi Zhejiang. Srečali smo se ob velikem jezeru v Hangdžovu, s hitrim vlakom le slabo uro oddaljenem od Šanghaja. Zahodno jezero, ki s svojo mondenostjo malo spominja na Bled, ima simbolično mesto v kitajsko-ameriških odnosih.

"Tukaj sta se pred leti srečala Ši Džinping in Barack Obama," razloži Šen. Za zdaj nič ne kaže, da bi Donald Trump obiskal Kitajsko, čeprav so neuradni viri ob robu ljudskega kongresa omenjali, da bi Trump lahko že kmalu prišel v Peking.

Trump je carine na uvoz kitajskega blaga zvišal že za 20 odstotnih točk. Višina povprečne tehtane carine na ameriški uvoz kitajskega blaga je posledično že pri nekaj več kot 30 odstotkih. Kitajska se je najprej odzvala s 15-odstotnimi carinami na ameriški premog in utekočinjeni zemeljski plin ter 10-odstotnimi carinami na uvoz surove nafte, kmetijske mehanizacije, poltovornjakov in vozil, kot so športni avtomobili z motorji z veliko prostornino, pozneje pa še z do 15-odstotnimi dajatvami na uvoz vrste ameriških kmetijskih pridelkov.

Potem ko so v sredo v ZDA v veljavo stopile še 25-odstotne carine na uvoz jekla in aluminija, so kitajske oblasti napovedale dodatne ukrepe. Kitajska je namreč največji proizvajalec jekla na svetu.

S Trumpom in Muskom bi se morda vseeno lahko dogovorili

"Mislim, da bo Trump 2.0 nekoliko drugačen od Trumpa 1.0, ker se Trump uči. Ima drugačen nabor svetovalcev, morda bo s svojo v novo administracijo vseeno bolj preudaren, čeprav prvi indici ne kažejo na to. Trump je imel takoj po prisegi konstruktiven telefonski pogovor z našim predsednikom Šijem. Strinjala sta se, da bosta sodelovala pri številnih vprašanjih in si prizadevala za bolj stabilen in miren svet. Trump ima svetovalce s poslovnim ozadjem, na primer Elona Muska in še koga. Upajmo, da bodo v dvostranske odnose prinesli različne perspektive," analizira ekonomist Šen.

Pogovarjali smo se sicer pred konkretno uvedbo carin, a ko je že bilo jasno, da je scenarij, ki je sledil, praktično neizbežen. Kitajski sogovornik, ki je bil seveda zelo diplomatski in previden, je prepričan, da gre pri Trumpu za začetno ihto, ko želi rokohitrsko izvesti čim več ukrepov, napovedanih v predvolilni kampanji. In da bo srednjeročno in dolgoročno ugotovil, da se mu carinske vojne ne izplačajo, ne nazadnje je tudi njegov svetovalec Elon Musk zelo odvisen od kitajskega gospodarstva, saj njegova Tesla proizvede več kot polovico avtomobilov prav na Kitajskem.

Sicer sramežljivo, a očitno kitajsko navdušenje nad Elonom Muskom opaža tudi novinarka Melinda Liu: "Kitajci obožujejo Elona Muska – všeč jim je, da ima rad Kitajsko, da je prisoten na njihovih družbenih omrežjih, obiskuje kitajske restavracije in na splošno dela stvari, ki jih zabavajo. Kitajski voditelji se jim zdijo dolgočasni, zato obožujejo vsakega, ki jih zna zabavati. Trump je zabaven, igriv. Musk pa je morda še bolj zanimiv, saj je še bolj nepredvidljiv."

Čeprav se zdi v trenutnih razmerah dogovor nemogoč, pa za krinko ekscentričnih ameriških voditeljev in skrivnostnih kitajskih partijcev v resnici tlijo isti interesi.

"Kitajsko in ZDA čakajo resni gospodarski izzivi, dogajanje je nepredvidljivo, a vedno je bilo tako. Mislim celo, da so Kitajci zdaj bolje pripravljeni na Trumpa, kot so bili v njegovem prvem mandatu. Kitajska je pripravljena sprejeti dejstvo, da bi se lahko na koncu dogovorila s Trumpom. On je poslovnež in bo pripravljen na pragmatičen sporazum, ne zanimajo ga vrednote, načela ali drugi abstraktni koncepti. Tudi Kitajci so dobri poslovneži. Že stoletja se ukvarjajo z diplomacijo, zunanjo politiko, občasno pa seveda delajo napake ali potegnejo nelogične poteze."

Kaj pa odnosi z Evropsko unijo?

Morda bi lahko šlo podobno pragmatično, za javnost sicer bolj dolgočasno, tudi v dogovorih med Kitajsko in Evropo. Vej Šen veliko sodeluje z evropskimi univerzami, tudi z ljubljansko ekonomsko fakulteto. Vidi veliko priložnosti.

"Pomembno je, da pogledamo širšo sliko, ne samo na spor okrog carin na električna vozila, ki je najbolj izpostavljen. Izkoristiti bi morali priložnost za reformo Svetovne trgovinske organizacije in drugih večstranskih mehanizmov. Tako bi zagotovili dolgoročne rešitve za trgovinske spore, namesto da se zanašamo na sankcije in carine, ki so torej kratkoročni ukrepi. Evropa se ne bi smela bati Kitajske, vendar ima večina naših avtomobilskih proizvajalcev večjo konkurenco v domačem okolju. Kitajska ne bo prenehala z inovacijami ali proizvodnjo električnih vozil, tudi če jo Evropa še bolj omeji s svojimi ukrepi. Bolje bi bilo, da bi sodelovali pri razvoju skupnih tehnologij. Ko je Kitajska v 90. letih odprla svoj trg, je bilo prav tako veliko skrbi, da bi to lahko škodilo naši domači industriji. Vendar smo takrat naredili korak naprej: učili smo se, upoštevali evropsko tehnologijo in upravljanje ter nato razvili lasten inovacijski sistem in poslovni sektor."

Kitajski pogled je vsekakor zelo drugačen od evropskega, s patentnimi in drugimi vprašanji se kaj prida ne obremenjujejo, zdi se, da gledajo izključno na lastne interese. Težko so kritični tudi do razmer v domači politiki in gospodarstvu.

"Zagotovo obstajajo gospodarski izzivi, vendar imam občutek, da se stvari izboljšujejo. Opaziti je večjo domačo potrošnjo, nekateri sektorji, še posebej turistični, se hitro razvijajo. Veliko potujem po državi in pogosto je težko najti proste hotelske sobe. Kitajska se skuša vedno bolj odpirati, v to sodi tudi ukinitev turističnih vizumov za veliko držav, tudi Slovenijo. To bo izboljšalo poslovne in kulturne vezi. Upam, da bo to spodbudilo gospodarstvo, prav tako pa lahko zdaj tudi kitajski državljani brez vizuma potujejo v večje število držav. To se bo poznalo pri letalski in turistični industriji. Po drugi strani pa so vidni tudi ukrepi za spodbujanje domače potrošnje, na primer pomoč potrošnikom pri nakupu izdelkov. Vse te spodbude bodo pomagale k rasti gospodarstva, vrača se tudi zaupanje v poslovno okolje."

Poslovanje s Kitajsko je specifično

Kitajski analitiki so torej optimistični, drugačen je pogled z distance. Jens Eskelund je Danec, ki že od leta 1998 živi v Pekingu. Je direktor logističnega giganta Maersk za Azijo in hkrati tudi predsednik gospodarske zbornice EU-ja na Kitajskem. Tamkajšnje gospodarstvo zelo kritično analizira.

"Nedvomno ima kitajsko gospodarstvo trenutno resne težave, predvsem zaradi nizkega domačega povpraševanja. Kitajski potrošniki imajo sicer dovolj denarja, vendar ga preprosto niso pripravljeni potrošiti. Nepremičninski sektor še naprej močno vpliva na razpoloženje in zavira rast. Trenutno smo v situaciji, ko proizvodnja narašča hitreje kot potrošnja. To pomeni, da na splošno – čeprav ne velja za vse panoge – podjetja čutijo velik pritisk na svoje dobičkovne marže, saj ni dovolj povpraševanja. Če ne morejo najti kupcev na kitajskem trgu, se usmerjajo v izvoz. To je jasno razvidno tudi iz podatkov o kontejnerskem prometu. V prvih enajstih mesecih leta 2024 je kitajski izvoz v Evropo, ki sama po sebi ni območje visoke rasti, upadel za 9 odstotkov."

Dejstvo je, da evropska podjetja na Kitajskem ne zaslužijo več toliko, kot so nekoč.

"Pravzaprav le 29 odstotkov od 1700 članov evropske zbornice na Kitajskem zasluži enako ali več v primerjavi z drugimi trgi. Ko se podjetja spopadejo tako z regulativnimi ovirami kot z nižjo donosnostjo, se znajdejo v dvomih: zakaj Kitajska? Zakaj ne bi raje vlagali drugje, tam, kjer so dobički višji in kjer se ne spopadajo s tako ogromnimi izzivi? Seveda se razmere razlikujejo med podjetji in branžami, saj Kitajska še vedno ponuja zelo učinkovite dobavne verige, ki jih je težko nadomestiti. Kljub temu pa zdaj čuti večjo konkurenco, podjetja pa vse bolj razmišljajo o alternativnih trgih."

Vprašanje donosnosti evropska podjetja postavlja pred nove dileme, še vedno so izčrpana zaradi nepredvidljivih dogodkov, kot so bili pandemija, vojna v Ukrajini, napadi jemenskih upornikov v Sueškem prekopu.

"Ni pričakovati evropskega gospodarskega eksodusa iz Kitajske, vendar so podjetja pripravljena in preigravajo tudi takšne scenarije. Kljub temu smo glede svetovne trgovine zmerno optimistični. Verjamem, da bo rast trgovine še naprej presegala globalno gospodarsko rast. Ni podlage za trditve o "deglobalizaciji" ali zatonu svetovne trgovine. Trgovinski tokovi se lahko spremenijo, druge države lahko pridobijo zaradi carin in trgovinskih ukrepov proti določenim državam, vendar ne pričakujemo zmanjšanja skupne vrednosti in obsega trgovine. Ostajam optimist."

Poteze ZDA so morda nova priložnost tudi za kitajsko-evropske poslovne odnose, kar že kažejo tudi nekateri indici. Na nedavni münchenski varnostni konferenci je kitajski zunanji minister Vang Ji dejal, da med Kitajsko in Evropsko unijo ni navzkrižja interesov ali geopolitičnega konflikta, zato bi morala Peking in Bruselj okrepiti sodelovanje.

Tudi Jens Eskelund vidi nove gospodarske priložnosti, vendar dodaja, da ne moremo dopustiti, da se neravnovesje v trgovini med Kitajsko in Evropo še povečuje.

"V Evropi obstaja strah pred deindustrializacijo, saj Kitajska povečuje proizvodnjo po nizkih cenah, kar vpliva tudi na evropska podjetja. Kitajska že 27 mesecev zapored doživlja deflacijo proizvajalcev, ki se zdaj prenaša v Evropo in vpliva na podjetja. Če želimo izkoristiti potencial sodelovanja med Evropo in Kitajsko, morata obe strani bolje razumeti trenutne razmere. Jasno je, da sedanji trendi niso vzdržni in da bodo napetosti ter trgovinski ukrepi naraščali. Poleg tega mora Peking priznati, da ne more biti hkrati tesen zaveznik Putina in pričakovati cvetočih odnosov z Evropo. Ti dve stvari ne gresta skupaj."

Simbioza z Rusijo

Kitajska v odnosih z Rusijo očitno ne vidi težav. Ši Džinping je letos že dvakrat na daljavo govoril z Vladimirjem Putinom, nazadnje celo 24. februarja, na tretjo obletnico ruskega napada na Ukrajino, kar ima zagotovo tudi močan simboličen pomen. Državi dosegata tudi rekordno blagovno menjavo, v večjih kitajskih mestih so tudi verige trgovin z izključno ruskimi izdelki.

Džjan Gao je profesor mednarodnih odnosov na Univerzi za mednarodne študije v Šanghaju. Tudi on je zelo diplomatski in na neki način presliši, v čem je ali bi lahko bil problem.

"Ko govorimo o skupni prihodnosti, je Rusija njen nepogrešljivi del. Rusko-ukrajinska vojna je velika tragedija za obe strani, pa tudi za evropske države. Zavedam se, da so nekateri evropski politiki nezadovoljni s kitajskim stališčem do te krize. Kitajsko so celo demonizirali kot nekakšno silo v ozadju, ki podpira Rusijo. Toda Kitajska si želi samo mirno rešitev konflikta. Zakaj namesto vojne in konfrontacije ne bi raje sedli za pogajalsko mizo, da bi razumeli stališča drug drugega in si izkazali spoštovanje?"

Kitajska in Rusija sta razglasili strateško partnerstvo "brez omejitev" samo nekaj dni, preden je Putin 24. februarja leta 2022 poslal rusko vojsko v Ukrajino. Toda Kitajska igra svojo igro in verjame, da tudi drugi verjamejo, da jo zanima izključno mir in da so njihovi interesi izključno njihova stvar.

"Mislim, da ima Evropa problem, obe svetovni vojni sta se začeli na vašem ozemlju. Kaj ste se naučili iz zgodovine? Zakaj namesto konfrontacije ne bi raje iskali načinov za pogajanja in mirno reševanje sporov? Zavedam se, da je politični zemljevid Evropske unije zelo zapleten, zgodovina in raznovrstnost kultur, pa tudi demokratični mehanizmi in varovalke, ponujajo dodatne izzive. Toda danes živimo v svetu, kjer smo soodvisni drug od drugega. Sprašujem se, ali lahko evropska industrija raste in ostane stabilna brez poceni nafte in plina iz Rusije? In če vprašamo Rusijo: ali lahko Rusija doseže gospodarski uspeh brez sodelovanja z Evropsko unijo? Tudi tukaj je odgovor verjetno negativen. Torej, če ne moremo živeti drug brez drugega, zakaj ne bi raje gradili miru in sodelovanja? To je lekcija, ki bi se je morali naučiti. Upam, da bomo v prihodnosti videli boljše odnose."

Seveda pa je vprašanje, za kakšno ceno in na škodo koga. Kitajska je seveda nemudoma podprla pobudo ZDA za pogovore z Rusijo o koncu vojne v Ukrajini, presenetljivo pa vsaj v javni mirovni diplomaciji nima vidne vloge.

Reševanje Amerike in rušenje sveta

Profesor Džjan Gao je zelo kritičen do Donalda Trumpa in njegove administracije. Govor podpredsednika Vancea na münchenski varnostni konferenci pred tedni je označil za plitek in podcenjujoč do Evrope.

"Združene države Amerike doživljajo zelo radikalne spremembe na notranjepolitičnem področju. Trumpove ekstremne politike bodo imele uničujoč učinek na obstoječi svetovni red, uničil bo načela in institucije, ki so se gradili vso zgodovino. Lahko bi rekli, da bo Trumpovo geslo "Naredimo Ameriko spet veliko" doseglo svoj cilj na račun poslabšanja razmer v preostalem svetu. To je nekaj, kar me resnično skrbi. Evropska varnostna struktura bi se lahko temeljito preoblikovala. Poleg tega se že spreminjajo transatlantski trgovinski odnosi. Če bodo visoke carine ostale, bodo prizadele tako Kitajsko kot Evropo."

Za še bolj šokantno ocenjuje, da je Trump napovedal, da bo ponovno prevzel nadzor nad Panamskim prekopom, pripojil Grenlandijo in celo združil Kanado z Združenimi državami Amerike. "To me je res presenetilo, saj se zdi, kot da se vračamo za več kot 100 let v preteklost, v 19. stoletje, ko je svetovna politika temeljila na kolonializmu, suverenost držav pa je bila popolnoma marginalizirana in prezrta. Kot sem že poudaril v intervjuju za rusko tiskovno agencijo TASS, se moramo zavedati, da so notranjepolitične razmere v ZDA v resnih težavah. Zato Trumpova administracija uporablja nekonvencionalne ukrepe. Kako skrajni bodo na dolgi rok, si težko predstavljamo, a takšna je ameriška realnost. Zelo verjetno bo Trumpova politika "reševanja Amerike" temeljila na rušenju svetovnega reda, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni. Priznati si bomo morali, da vstopamo v zelo nestabilno in turbulentno obdobje."

Evropska unija in Slovenija nista kitajska prioriteta

Boštjan Malovrh je slovenski veleposlanik v Pekingu. Pred nastopom mandata v Pekingu lansko jesen je bil diplomat v New Yorku (stalni predstavnik Slovenije pri ZN-u), že pred tem je deloval na Kitajskem. Torej od blizu pozna obe državi in njuno geostrateško delovanje. Kaj lahko pričakujemo v odnosih Kitajske in ZDA pod Trumpom? Kaj bodo prinesle carine?

"V resnici gre za to, katera stran, Peking ali Washington, se bo prej zbrala in izvedla potrebne strukturne reforme, postala učinkovitejša, bolj inovativna. Kitajska je zato v zadnjih letih povsem preoblikovala svoje dobavne verige, zavedajo se tveganja zaradi carin, v času, ko je kitajsko gospodarstvo v težavah in ranljivo. Na drugi strani imajo ZDA svojo edinstveno moč, ki je Kitajska ne more preseči."

Odnose med Slovenijo in Kitajsko veleposlanik Malovrh v času globalnih pretresov ocenjuje za dobre, tudi v širšem kontekstu odnosov z Evropsko unijo, s katero bo Kitajska letos obeležila 50-letnico diplomatskih odnosov.

"Na politični ravni so slovensko-kitajski odnosi zagotovo intenzivnejši zaradi našega članstva v Varnostnem svetu. Cilj je bil obravnavati precejšnje neravnovesje v trgovinski izmenjavi, hkrati pa zagotoviti ustrezne pogoje za slovenska podjetja, ki so prisotna na kitajskem trgu. Dejstvo je, da Kitajska prioritetno vidi svoj odnos z ZDA, odnosi z EU-jem so v drugem planu. Ključna vprašanja so gospodarska. Tukaj so zelo odmevale evropske carine na kitajska električna vozila, a to predstavlja manj kot dva odstotka vse trgovinske menjave med EU-jem in Kitajsko."

V kitajskih odnosih s svetom torej ostaja veliko nejasnosti, tako gospodarsko kot geopolitično. Kitajska ostaja na razpotju svoje enosmerne stabilnosti, o kateri vsaj javno ne dvomi nihče izmed državljank in državljanov.

"Ponosen sem na kitajsko oblast, ki nas je s strogimi ukrepi ubranila pred pandemijo. Država zdaj spet cveti," je v Vuhanu povedal upokojenec Džing. Verjame, da je pred Kitajsko uspešno leto, tako gospodarsko kot mednarodno.