MMC nadaljuje pregled nekaterih najbolj odmevnih demonstracij, ki so v zadnje pol stoletja na ulice pognale na tisoče ljudi z zahtevami po boljšem in pravičnejšem življenju.

Krvavo zatrta madžarska ustaja
Ko so se Madžari ob koncu 2. svetovne vojne osvobodili nemške nadoblasti, so se kmalu znašli pod sovjetsko. Po desetletju so ugotovili, da se jim kaj slabo godi; slabe gospodarske razmere so jih pahnile v veliko revščino. Pod vladavino avtoritarnega Matyasa Rakosija je madžarska državna varnostna policija (AVH) izvajala čistke, v šolah je učenje ruščine in komunističnega sistema postalo obvezno.

Nezadovoljstvo med ljudmi je raslo. Spodbujeni z zamenjavo oblasti leta 1953, ko je Rakosija zamenjal Imre Nagy, ki je želel vpeljati politične in gospodarske reforme, so madžarski študenti in intelektualci 23. oktobra 1956 prebrali znamenitih 16 točk. Med drugim so zahtevali umik ruskih vojakov iz države, volitve, pravico do protesta in pravico do svobodnega izražanja mnenja. Mirni protest so nadaljevali pred parlamentom, kjer se je zbralo okoli 200.000 ljudi, na katere je začela streljati varnostna policija. Množica se je odzvala nasilno in začela prevračati policijske avtomobile ter se znesla nad komunističnimi spomeniki.

Zgodaj zjutraj naslednji dan so ulice Budimpešte zasedli sovjetski tanki. Protestniki so se organizirali in oborožili, znova je prišlo do spopadov z varnostno policijo. Potem ko sta strani 28. oktobra sklenili premirje, so se sovjetski tanki dva dni pozneje umaknili iz Budimpešte. Kljub premirju pa je sovjetski voditelj Nikita Hruščev nekaj dni pozneje nad protestnike vnovič poslal tanke. Ti so tokrat neusmiljeno udarili po demonstrantih. Madžarska vojska ni bila kos sovjetskemu vojaškemu stroju. V dveh tednih spopadov je padlo več kot 2.500 Madžarov in 722 sovjetskih vojakov.

Upor je po 10. novembru izgubil zalet, sledile so možične aretacije. Nagyja, ki se je zatekel na jugoslovansko ambasado, so prestregli in odpeljali v Romunijo. Madžarskega komunističnega voditelja, ki je želel v državi vpeljati za Hruščeva preradikalne reforme, so po tajnem sojenju usmrtili leta 1958.

Rasni nemiri v Los Angelesu
V Los Angelesu je pravo divjanje sprožila oprostilna sodba porote, ki je 29. aprila 1992 za nedolžne spoznala štiri policiste, obtožene, da so leto prej brutalno pretepli Afroameričana Rodneyja Kinga, kar je s kamero posnel prebivalec stanovanja v bližini incidenta. Oprostitev je bila zadnja kapljica, ki je čez rob pognala številne manjšine, ki so se čutile zapostavljene oziroma izpostavljene rasnemu diskriminiranju. Šest dni po razglasitvi obtožbe je ameriško "mesto sanj" zajelo vsesplošno ropanje, pobijanje in divjanje in uničevanje, ki se je umirilo, ko je bila uvedena policijska ura, v Los Angeles pa je prišla narodna garda.

Podtaknjenih je bilo okoli 3.600 ognjev, uničenih 1.100 stavb in aretiranih okoli 10.000 ljudi. Vsesplošni kaos so s pridom izkoristili kriminalci. Ulične tolpe so obračunavale med seboj in se spopadale tudi z vojsko in policijo. Divjanje je povzročilo za milijardo dolarjev škode, med neredi pa je umrlo 53 ljudi, skoraj 2.000 je bilo ranjenih.

Do podobnih neredov je prišlo v san Franciscu, Houstonu, Detroitu, New Yorku, Chichagu, Seattlu in Miamiju.

Zaradi neredov so se vrstili pozivi k vnovičnemu sojenju policistom. Policiste, vpletene v incident, so obtožili na zvezni ravni zaradi kršitev državljanskih pravic. Zvezna porota je aprila 1993 dva policista spoznala za kriva, dva pa oprostila.

Revolucija vrtnic odnesla Ševardnadzeja
Zaradi spornih parlamentarnih volitev 2. novembra 2003, na katerih je opozicija pod vodstvom prozahodnega Mihaila Skašvilija oblast obtožila volilne prevare, so sredi novembra na ulicah glavnega gruzijskega mesta Tbilisija z vrtnicami v rokah protestirali številni privrženci opozicije, ki so 22. novembra vdrli na konstitutivno sejo parlamenta in prekinili govor gruzijskega predsednika Edvarda Ševardnadzeja. Vnel se je pretep med privrženci vlade in predsednika.

Na ulice Tbilisija so zapeljali tanki. Nekaj časa je kazalo, da Gruzija drvi v državljansko vojno. Dolgoletni sovjetski zunanji minister in vodja gruzijske komunistične stranke Ševardnadze, ki je oblast prevzel, ko je januarja 1992 s krvavim državnim udarom strmoglavil prvega pedsednika neodvisne Gruzije Zviada Gamsahurdija, je naslednji dan odstopil. Več kot 100.000 protestnikov je proslavljalo dolgo v noč. Na 4. januarja 2004 izvedenih predsedniških volitvah je slavil skupni vodja opozicije Sakašvili.

Oranžna revolucija v Ukrajini
Podobno kot v Srbiji in Gruziji so volilne prevare tudi v Ukrajini na ulice pognale številne demonstrante, ki so zahtevali spoštovanje njihove na volitvah izražene volje. V drugem krogu predsedniških volitev sta se pomerila prozahodni vodja opozicije in nekdanji premier Viktor Juščenko ter proruski premier Viktor Janukovič, ki je užival podporo odhajajočega predsednika Leonida Kučme in ki ga je opozicija obtožila, da je naročil (spodleteli) umor glavnega tekmeca Juščenka.

Dva dni po drugem krogu 21. novembra je volilna komisija za zmagovalca razglasila Janukoviča. Opozicija, prepričana v volilno prevaro, je pozvala k množičnim demonstracijam. Ulice Kijeva in drugih mest so preplavili v oranžno barvo odeti demonstranti. V Kijevu se jih je zbralo okoli 200.000. Napetosti v državi so naraščale, pokazalo se je, da je Ukrajina globoko razdeljena na prozahodni in proruski del.

V začetku decembra je vrhovno sodišče volitve razglasilo za neveljavne, volina komisija pa je napovedala ponovitev volitev. 26. decembra je v ponovljenem drugem krogu z 52 odstotki slavil Juščenko. Kot se je kmalu pokazalo, je t. i. oranžna revolucija le začasno rešila politične težave v državi.

Množične demonstracije strmoglavile Miloševića
5. oktobra leta 2000 se je v Beogradu zbralo nekaj sto tisoč ljudi. Demostracije so bile vrhunec večdnevnih protestov po vsej Srbiji, h katerim je pozvala opozicija. Protestirali so proti predsedniku Slobodanu Miloševiću, ki ni hotel priznati poraza na predsedniških volitvah, na katerih je osvojil 37,1 odstotka glasov, zmagal pa je njegov nasprotnik in kandidat Demokratične opozicije Srbije (DOS) Vojislav Koštunica, za katerega je glasovalo 50,2 odstotka volivcev.

Demonstrantom je uspelo Miloševića prisiliti, da je naslednji dan priznal poraz. Junija naslednje leto so nove srbske oblasti Miloševića že izročile haaškemu sodišču. Tedanja opozicija, združena v boju proti Miloševiću in za demokratično pot Srbije, je danes sprta; nekdanji politični sodelavci so vsak na svojem bregu.

Tina Vovk