Poglejmo nekaj demonstracij, ki so v zadnjih desetletjih najbolj odmevale, za nekatere pa lahko rečemo, da so celo spremenile tok zgodovine.

Martin Luther King ml. v Washingtonu razkril sanje
Shod v Washingtonu za službe in svobodo 28. avgusta 1963 je eden ključnih trenutkov ameriškega gibanja za državljanske pravice, ki je med letoma 1954 in 1968 organiziralo številne pohode in proteste. Pred spomenikom predsednika Abrahama Lincolna, ki je sto let predtem med ameriško državljansko vojno odpravil suženjstvo, in pred več kot 250.000 ljudmi je vodja boja za državljanske pravice temnopoltih Martin Luther King ml. v znamenitem govoru razkril svoje sanje. Sanjal je o ZDA, kjer se ljudje ne ločijo glede na barvo kože.

Pohod med Afroameričani ni bil deležen vsesplošne podpore. Številni so se bali, da bi se lahko sprevrgel v nasilje, kar bi ogrozilo sprejetje zakonov, ki bi prepovedali rasno diskriminacijo, in vrglo slabo luč na celotno gibanje. Malcolm X je pohod celo označil za "farso v Washingtonu." Kinga je slabih pet let po pohodu v Washington ubil rasist, 45 let po govoru pa so v ZDA izvolili Baracka Obamo, prvega temnopoltega predsednika.
Francoski študenti spreminjali Francijo in svet
Maja 1968 so višek doživele demonstracije študentov v Franciji in splošna stavka, kar je na koncu vodilo do predčasnih volitev. Večina protestnikov je podpirala levičarske ideale, proteste pa so videli kot priložnost, da se pretrese staro družbo in tradicionalno etiko, pri tem pa so se osredotočili predvsem na šolski sistem in zaposlovanje. Politične institucije levega bloka in sindikati so se distancirali od protestnikov in njihovih zahtev.

Začelo se je na univerzah v Parizu, kjer so se študenti spopadali z administratorji in policijo. Poskus vlade, da bi nemire zatrla s policijsko silo, je le še poslabšal položaj. Na ulicah francoske prestolnice so izbruhnili nasilni spopadi, v katerih so bili številni ranjeni, policija pa je aretirala na stotine protestnikov. Sledila je splošna stavka, ki sta se je udeležili približno dve tretjini francoske delovne sile. 13. maja je bilo na pariških ulicah več kot milijon stavkajočih in protestnikov. Predsednik Charles De Gaulle, ki se je med protesti moral celo začasno skriti v vojaški bazi v Nemčiji, je razpustil parlament in razpisal splošne volitve za 23. junij 1968, na katerih je slavil.

Čeprav študentski protesti s političnega stališča niso bili uspešni, pa so imeli velikanski družbeni vpliv. V Franciji predstavljajo trenutek zamenjave starih vrednost (vera, domoljubje, spoštovanje oblasti) z liberalnimi, kot so svoboda, spolna svoboda in človekove pravice. Demonstracije v Franciji so imele velik vpliv tudi na podobna gibanja v drugih državah, med drugim so spodbudile proteste jugoslovanskih študentov.
Pokol Tlatelolco tik pred OI-jem
Deset dni pred začetkom poletnih olimpijskih iger, 2. oktobra 1968, so se mirne študentske demonstracije v Mexico Cityju sprevrgle v morijo, znano kot pokol Tlatelolco. Med streljanjem vojske na študente je po nekaterih podatkih umrlo od 200 do 300 protestnikov, po nekaterih pa celo več tisoč.

Po zgledu francoskih študentov so tudi mehiški zahtevali spremembe; razpustitev taktične policijske enote granaderos, svobodo za politične zapornike in odstop vodje policije ter njegovega namestnika. Predsednik Gustavo Diaz Ordaz je bil odločen, da bo demonstracije končal. Septembra je vojsko poslal v kampus največje univerze v državi, kjer se je brutalno znesla nad študenti. Demonstrantov to ni ustavilo. 2. oktobra je na ulicah Mexico Cityja protestiralo 15.000 ljudi, ki so med drugim vzklikali "Nočemo olimpijskih iger, hočemo revolucijo". Pokola se je zgodil ob mraku, ko sta vojska in policija s tanki in z oboroženimi avtomobili obkrožili trg Tlatelolco in začeli streljati, pri tem pa zadeli ne samo protestnikov, temveč tudi mimoidoče.

Junija 2006 je bil takrat 84-letni Luis Echeverria Alvares, nekdanji mehiški predsednik, med pokolom pa notranji minister, obtožen genocide. Julija istega leta je sodišče odločilo, da mu zaradi genocida ne morejo soditi zaradi zakona o zastaranju.

Protesti proti vojni v Vietnamu
Nasprotovanje vpletenosti ZDA v vietnamsko vojno je skupaj z neuspehi na bojišču na koncu ameriško vlado prisilila, da je iz Vietnama umaknila svoje sile. Prve usklajene demonstracije proti vietnamski vojni so potekale leta 1963 v New Yorku in Philadelphiji. V naslednjih letih je skupaj z nasprotovanjem javnosti vojni raslo tako število demonstracij kot demonstrantov. Aprila 1967 se je demonstracij v New Yorku udeležilo okoli 400.000 ljudi, v San Franciscu pa približno štirikrat manj.

Junija istega leta je bila ustanovljena Organizacija vietnamskih veteranov proti vojni. Na milijone Američanov je 15. oktobra 1969 sodelovalo v demonstracijah po vsej državi, na katerih so zahtevali, da administracija predsednika Richarda Nixona konča vojno. V 70. letih se je opozicija vojni okrepila, večalo se je število dezerterjev in posameznikov, ki so se izmaknili vpoklicu v vojsko. Med njimi so bili mladeniči, ki so jim pozneje med njihovo politično kariero to tudi očitali – Bill Clinton, George W. Bush in Dick Chaney.
Predsednik Lyndon Johnson je konec marca 1968 v televizijskem nagovoru napovedal, da se umika iz predsedniške tekme, in začetek mirovnih pogajanj z Vietnamci. Vojna se je uradno končala 30. aprila 1975, dan po padcu Saigona.

Revolucija, ki je presenetila svet
S t. i. rumeno revolucijo so v seriji nenasilnih protestov zoper 20-letno avtoritarno vladavino Ferdinanda Marcosa Filipinci leta 1986 dosegli zamenjavo oblasti. Revolucija je bila vrhunec dolgoletnega odpora, na naslovnice svetovnih časopisov pa je prišla kot revolucija, ki je presenetila svet. Demonstracije so večinoma potekale na aveniji Epifanio de los Santos, kjer se je med 22. in 25. februarjem zbralo 200.000 ljudi, med njimi številni politiki, vojaške in verske osebnosti, ki so protestirali proti skorumpirani vladi Marcosa. Ta je iz palače Malacanang pobegnil v ZDA, oblast pa prepustil Corazon Aquino.

Romuni so se naveličali Ceaucescuja
Več kot 20 let so Romuni trpeli v bedi med strahovlado diktatorja Nicolaeja Ceausescuja in njegove žene Elene. Decembra 1989 jim je prekipelo. Po seriji nasilnih dogodkov v Timişoaraju in Bukarešti se je v Romuniji zgodila revolucija. Demonstracije v Timişoaraju je sprožila namera vlade, da nasilno prežene Laszla Tokesa, etničnega madžarskega pastorja, ki ga je vlada obtožila etničnega sovraštva. Študenti so se 17. decembra pridružili demonstracijam, ki so hitro dobile predznak "protivladne". Ko se je 20. decembra Ceausescu vrnil iz obiska v Iranu, je dogodke pripisal "vpletanju tujih sil v romunske notranje zadeve". Naslednji dan se je množični miting v podporo diktatorju sprevrgel v kaos. Izraz na obrazu Ceausescuja, ko mu je začela množica žvižgati, je eden najbolj nepozabnih trenutkov propada komunizma v vzhodni Evropi.

Množice so se tisti dan spopadle z vojsko in policijo na ulicah Bukarešte. Do poznega večera so do zob oborožene varnostne sile razgnale množico in aretirale na stotine ljudi. Do jutra naslednjega dne se je revolucija razširila na večino države. Ceausescu je skušal nagovoriti množico, ki se je zbrala pred stavbo centralnega komiteja, a Romuni svojega diktatorja niso bili več pripravljeni poslušati. Vdrli so v do takrat nezaščiteno stavbo, Ceausescu pa je pobegnil s helikopterjem na podeželje. Vojska, ki je ostala brez voditelja, se je na ukaz generalov pridružila demonstrantom. Kakšno vlogo je vojska igrala pri strmoglavljenju, še do danes ni povsem jasno.
Bežečega Ceausescuja in ženo je policija prijela blizu Târgovişta in ju predala vojski. Ta je močno osovraženemu paru sodila in ju obsodila na smrt. Na božični dan sta stopila pred strelski vod.

Vojska nasilno zatrle proteste
Trg nebeškega miru v Pekingu je bil v noči s 3. na 4. junija 1989 priča krvavemu dogodku, ko je vlada na protestnike poslala tanke. Ti so zapeljali v množico ljudi, ki so si več tednov prizadevali za demokracijo in človekove pravice v državi. Podatki o žrtvah se močno razlikujejo; od 400 do 10.000 žrtev. Protestniki so zahtevali hitrejše reforme po zgledu Sovjetske zveze pod vodstvom Mihaila Gorbačova. S protestniki – študenti, razumniki in delavci - so simpatizirali tudi nekateri člani komunistične partije, med njimi tudi generalni sekretar Džao Dzjang, in zato končali v zaporu.

Proteste je sprožila nepojasnjena smrt liberalnega člana kitajske komunistične partije in nekdanjega generalnega sekretarja Hu Jaobanga, ki je zahteval nagle reforme. Dan pred njegovim pogrebom se je na Trgu nebeškega miru zbralo okoli 100.000 ljudi. Sledili so kravi dogodki, ki jih oblasti še vedno opravičujejo v imenu "prihodnosti partije in države". Po vsej državi je bilo aretiranih več kot 120.000 ljudi, takratni dogodki pa so na Kitajskem še vedno tabu.

Tina Vovk