Trinajstdnevna drama med ZDA in Sovjetsko zvezo je trajala od 15. do 28. oktobra leta 1962. Končala se je s kompromisno rešitvijo, ki je v letih neposredno po krizi dajala podobo zmage ZDA in poraza Sovjetske zveze.

Ameriški predsednik John F. Kennedy je 15. oktobra 1962 izvedel, da je sovjetska stran začela na Kubi nameščati jedrske rakete srednjega dosega. Dan prej je ameriško vohunsko letalo U-2 odkrilo in fotografiralo gradnjo jedrskih izstrelišč na Kubi. Sovjetska zveza pod vodstvom Nikite Hruščova je najprej zatrjevala, da gre le za obrambne rakete, in ne jedrsko orožje, vendar so bili dokazi za Washington dovolj prepričljivi.

Po operaciji "Mungo"
Začelo se je javno napenjanje mišic obeh strani, v ozadju pa so potekala intenzivna diplomatska pogajanja, ki so se končala 28. oktobra, ko je Moskva zagotovila, da bo s Kube umaknila vse rakete. Kriza je nastala zaradi številnih dejavnikov, predvsem pa zaradi mnenja Hruščova, da je Kennedy šibek predsednik.

K temu prepričanju ga je med drugim napeljala ameriška neposrečena invazija na Kubo leta 1961 v Prašičjem zalivu. Kubanski predsednik Fidel Castro je bil prepričan, da bodo Američani poskusili znova, in imel je prav, saj so leta 1962 začeli pripravljati operacijo "Mungo" za infiltracijo agentov Cia in saboterjev na Kubo.

Hruščov je računal, da bi lahko jedrske rakete na Kubi uporabil kot pogajalsko orodje za sovjetski prevzem zahodnega Berlina. Sovjetsko zvezo je motila tudi ameriška namestitev jedrskih raket Jupiter v Italiji in Turčiji.

Na mizi predlog za popolno invazijo
Kennedy je najprej zavrnil predlog štaba združenih poveljstev, da ZDA izvedejo popolno invazijo na otok in dosežejo spremembo režima, ker ni želel tvegati jedrske vojne. Odločil se je za pomorsko blokado Kube, ki jo je imenoval "karantena", za kar je dobil tudi soglasje večine članic Organizacije ameriških držav (OAS). Pri tem so sodelovale tudi Argentina, Venezuela in Kolumbija.

Kennedy je Američanom in svetu o dogajanju spregovoril šele 22. oktobra, ko je dejal, da bodo ZDA vsako izstrelitev jedrske rakete s Kube proti kateri koli državi zahodne poloble razumele kot napad Sovjetske zveze na ZDA, ki zahteva popoln povračilni odgovor proti Sovjetski zvezi. Hruščova je tudi pozval, naj takoj odstrani "tajno, lahkomiselno in provokativno grožnjo svetovnemu miru".

Iz oči v oči
V ZDA so se začeli pripravljati na jedrsko vojno, diplomacija v ozadju pa je tekla naprej. Posebej napeto je bilo, ko so sovjetske ladje, ki so prevažale jedrski material na Kubo, prišle do ameriških, ki so izvajale zaporo. Sovjetske ladje so se 23. oktobra obrnile, ameriški državni sekretar Dean Rusk pa je naslednji dan izrekel znamenite besede: "Bili smo si iz oči v oči, a je druga stran odvrnila pogled."

ZDA so si za dogovor prizadevale tudi s pomočjo generalnega sekretarja ZN-a U Thanta. 25. oktobra je na posebnem zasedanju Varnostnega sveta ZN-a veleposlanik ZDA Adlai Stevenson javno pokazal vohunske posnetke jedrskih izstrelišč na Kubi in zahteval odgovor od sovjetskega kolega.

Zaostritev krize, nato pomiritev
Najbliže vojni sta bili državi 26. oktobra, ko so ameriške vojaške ladje metale globinske bombe na sovjetsko jedrsko podmornico. Sovjeti so naslednji dan nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo U-2. Isti dan se je pravosodni minister Robert Kennedy v Washingtonu sestal z veleposlanikom Sovjetske zveze, s katerim sta se dogovorila, da bodo Sovjeti umaknili rakete s Kube, ZDA pa bodo malo pozneje umaknile jedrske rakete Jupiter iz Turčije in Italije. Ta del dogovora je bil izpeljan šele čez slabo leto dni in ni bil objavljen, zato je konec kubanske krize deloval kot Kennedyjeva zmaga in poraz Hruščova.

Sovjetska stran je sicer v javnem dogovoru dobila obljubo ZDA, da se povsem odrekajo invaziji na Kubo. Za uradni konec krize se šteje 28. oktober, čeprav so Sovjeti rakete s Kube odstranili šele novembra, letala za prenos jedrskih bomb pa decembra. Težave je delal tudi Castro, ki se je bal, da ga bodo Sovjeti pustili na cedilu in ni verjel zagotovilom ZDA o odpovedi invaziji.

Hruščov je ceno plačal dve leti pozneje, ko je izgubil položaj generalnega sekretarja partije. Nameščanje sovjetskih raket na Kubi po mnenju takratnega obrambnega ministra ZDA Roberta McNamare niti ni zahtevalo odločnega odgovora ZDA, ker ni spremenilo strateškega razmerja.

Kriza je imela tudi nekaj dobrih posledic, med drugim vzpostavitev neposredne zveze med Belo hišo in Kremljem, tako imenovani rdeči telefon. Prav tako je pripeljala do pogajanj in pogodbe o neširjenju jedrske oborožitve.