Isobel Cockerell ima kljub zgodnjim tridesetim številne izkušnje na področju novinarstva. Trenutno sodeluje z neprofitno organizacijo Coda Story, s sedežem v New Yorku in pisarnami po celem svetu. Gre za globalno novinarstvo, pokrivajo celoten svet, od Delhija in Tbilisija, do Rige, Rima, Londona, zahodne in vzhodne obale Amerike.

Med drugim je pisala tudi o zanikanju ukrepov proti ujgurski manjšini v Šindžjangu na Kitajskem. "Pisala sem o vplivnežih, ki so objavljali videe na YouTubu, v katerih so zanikali te ukrepe. Vedela sem, v kaj se spuščam. Ko sem objavila ta članek, sem pričakovala veliko kritiko, saj obstaja zelo močna spletna skupnost, ki se temu upira in je zelo naklonjena Kitajski. Približno ... približno dva tedna sem bila tarča vztrajnega trolovstva."

Bila je zelo zaskrbljena, da bo to privedlo do razkrivanja njene identitete. Ampak najslabše pri tem ni bilo trolanje samo po sebi. Bilo jo je strah in jo je resno prizadelo: "Ne bi rekla, da sem bila travmatizirana, sem pa dobivala napade panike vsakič, ko sem objavila nov članek. Ker sem se zelo bala takšne vrste odziva. In bilo je čudno, ker sem, ko sem bila mlajša, uživala ob trolanju. Če je kakšen moj članek resnično sprožil pogovor in povzročil kontroverznost, sem za te stvari živela. Toda zdaj ko sem starejša in nosim več odgovornosti in ne gre več samo za moje študentsko novinarstvo, temveč za mednarodno novinarstvo, in ko sem bil tarča verjetno operacije trolov, ki jo je podprla država, to ni bilo več smešno."

Trajalo je dolgo, da je pridobila samozavest in se počutila dovolj močna, da je znova kliknila "Objavi".

Sicer se loteva tematik, ki jih vidijo kot podvodne tokove kriz, ki določajo naš čas. Obravnavajo dezinformacije, avtoritarno tehnologijo in vojno proti znanosti.

Na največjem novinarskem festivalu v Evropi (v Perugi v Italiji) je govorila o pomenu novinarstva, ki ji še vedno predstavlja užitek in ga kljub izzivom ne vidi kot panogo v krizi. Kljub težavam in škandalom verjame v obstoj družbenih omrežij in kritizira politike in države, ki z regulacijo ne uspevajo dohitevati tehnologije.

Isobel Cockerell je bila gostja podkasta Odbita do bita na Valu 202, ki ga pripravljata Maruša Kerec in Anže Tomič.

INTERVJU:

Zakaj se vam novinarstvo še zdi pomembno? V času, ko ima vsak mnenje, ki ga izraža na spletu, v času, ko lahko vsak ustanovi svojo Facebook stran, v času, ko mladi vire informacij iščejo pri spletnih vplivnežih.

Mislim, da imajo novinarji v današnji družbi res težavno vlogo, saj lahko očitno vsak vzpostavi svojo spletno stran, vsak lahko odpre Facebook stran. In to je neverjetno. Menim, da imajo državljanski novinarji neverjetno vlogo. In stvari, kot je Bellingcat, so izšle iz državljanskega novinarstva. In tako nekako ne razmišljam o novinarjih in nato o ljudeh s spletnimi stranmi. Pravzaprav menim, da lahko vsakdo postane novinar, dokler spoštuje etična načela in ve, kako pripovedovati zgodbo.

V današnjem času ni krize v novinarstvu. Res mislim tako. Pravzaprav menim, da je to zelo spodbudno obdobje za novinarje. Obstaja veliko zanimanja za novinarstvo in res dobro pripovedovanje zgodb.

Z vseh strani nas obdaja neverjetna vsebina, in to na pretočnih platformah, Netflixu, YouTubu, TikToku, Instagramu. Res je veliko vsebine.

Mislim pa, da morajo novinarji zdaj še bolj trdo delati, da se njihove zgodbe slišijo in da jih pripovedujejo resnično dobro. In tako sem v zadnjih letih veliko razmišljala o tem, kako lahko naredim svojo zgodbo, to neverjetno zgodbo, da zasije in da ljudje sodelujejo z njo ter se nekako počutijo del zgodbe ter razumejo, kako se nanaša na njihova življenja in svet, v katerem živimo. Menim, da to vključuje tudi ustvarjalnost.

Uporaba umetnikovih del, sodelovanje z oblikovalci in ustvarjalci, da ustvarimo nekaj neverjetnega. Seveda tega ni mogoče početi vsak dan, ampak smo že izvedli veliko interaktivnih projektov. Izvedli smo tudi živo novinarsko oddajo, ki je bila z živim občinstvom. Zdaj izvajamo projekt z zvočnim podkastom v 3D-zvoku, ki je kot VR zvočni podkast. Zelo me zanima, kako lahko presegamo meje tega, kar lahko novinarstvo je, in kako lahko postanem najboljša pripovedovalka zgodb, kar zmorem. Tako sem resnično navdušena nad tem, kaj prihodnost prinaša novinarstvu in pripovedovanju zgodb. Zato ne čutim negativnosti v zvezi s tem. Veliko ljudi se morda tako odziva, ampak meni je v resnici v letu 2023 izjemno lepo biti novinarka. Mislim, da je to neverjeten čas za novinarje. Ne bi ga zamenjala za "stare dobre čase".

Kaj je (umetna inteligenca?) ali bo naslednja velika stvar v novinarstvu? In o čem bomo v prihodnosti največ poročali?

To je pretežko vprašanje. Ne poznam odgovora. Kaj mislim, da bo naslednja velika stvar v novinarstvu? Ne vem. Kaj menite, da je? Morda umetna inteligenca, za nekaj mesecev. Kakšna bo naslednja velika tema, o kateri bomo poročali? Ali pa kaj se bo zgodilo v prihodnosti v novinarstvu? Ne vem.

V ta poklic sem vstopila pred štirimi, petimi leti in vsi, ki so vstopili v novinarstvo v zadnjih 20 letih, razumejo, da se ves čas spreminja in se znova izumlja. In, veste, letos smo bili priča številnim odpuščanjem, ki so bila uničujoča za naše kolege. Imam veliko srečo, da delam v neprofitnem sektorju, vendar ima tudi to svoje težave glede trajnosti. Mislim, da je neprofitno in na članstvu temelječe novinarstvo prihodnost. Vendar je res neverjetno biti v tej stroki, ki se nenehno prenavlja in opredeljuje, kaj pomeni biti novinar. Vrnitev k stvarem, kot je državljansko novinarstvo, množično financirano novinarstvo. To so vse neverjetne stvari, ki so bile rojene ob pomoči interneta. Vendar menim, da moramo biti kot novinarji pripravljeni nenehno se prilagajati in ostati relevantni, kajti drugače za nas ni upanja.

O družbenih omrežjih, ki jih intenzivno spremljamo in uporabljamo zadnjih 15 let je težko povedati kaj novega. Samo nekaj korporacij je spremenilo svetovna pravila igre v medijih in pri uporabnikih. Pa vseeno lahko z nezaupanjem uporabnikov, s tem poslovnim modelom, s škodljivostjo in s številnimi aferami, preživijo?

Ali lahko platforme družbenih medijev preživijo? Seveda lahko preživijo. Kaj mislite, ker trenutno ne delujejo pravilno? Mislim, da imamo vsi te trenutke, na primer, ko je Twitter enkrat padel. In potem smo poskušali iti na Mastodon, da bi objavili, kako je Twitter padel, vendar tudi Mastodon ni deloval. In potem danes moj profil na Facebooku ni pravilno deloval in sem pomislila, zakaj te platforme ne morejo delovati tako, kot so nekoč? Ali se družbena omrežja ne morejo vrniti v to obdobje, ko je bila samo platforma za povezovanje in vse je delovalo?

In ni bilo tako kot zdaj, nekakšna grozna stvar. Družbena omrežja bodo seveda dolgoročno obstajala in ne bodo izginila, moramo pa zelo skrbno razmišljati o regulaciji. Še vedno smo v stalnem lovljenju za njimi. In to očitno vidimo tudi pri umetni inteligenci. Kot vemo, regulacija in politika ne sledita ravni, na kateri je tehnologija. In zato ne moremo slediti tem tehnološkim podjetjem in njihovemu hitremu razvoju. Tudi razvijajo se brez premisleka. Mislim, da sem to nedavno opazila pri Be Real. Ne vem, ali ste na Be Realu ali ga imate v Sloveniji. Sama sem ga preizkušala samo pet minut. Bila sem zelo zainteresirana za Be Real, ker so bili pri njem prepričani, da bodo prihodnost družbenih omrežij. In rekli so, da bodo spremenili naše odnose z družbenimi omrežji, da bodo prenehali ljudi zasvajati z družbenimi omrežji. Vendar sem se malo poglobila in ugotovila, da je to dejansko izjemno močno orodje za nadzor, nadlegovanje in zalezovanje. Našla sem veliko ljudi, ki so imeli veliko težav z aplikacijo. Ko sem prišla k Be Realu, da bi govorila o tem, kako bi lahko aplikacijo uporabljali v resnih primerih družinskega nasilja in zalezovanja, so bili precej ravnodušni. Želela sem si boljšega odziva. Vendar je bila moja izkušnja z Be Realom, tem tako imenovanim novim družbenim omrežjem, ki je bilo predstavljeno kot nekakšen konec družbenih omrežij, enaka kot pri vseh drugih velikih platformah. Torej več istega.

Jim vi osebno zaupate, jih uporabljate ali bojkotirate?

Uporabljam družabna omrežja. Rekla bi, da najbolj uporabljam aplikacijo WhatsApp, katere lastnik je seveda Meta. Ne bi rekla, da se šteje za družabno omrežje, vendar jo uporabljam skoraj tako kot družabna omrežja. Imam skupine tam, vodim razprave tam, uporabljam jo za komunikacijo z viri. Pravzaprav bi rada bila manj odvisna od nje, ker se ne počutim udobno, da sem tako zavezana določeni aplikaciji. Če bi izgubila svojo zgodovino klepetov na WhatsAppu ali če ne bi imela WhatsAppa, dejansko ne vem, kako bi delovala v svojem družabnem življenju in poklicno. In ne maram dejstva, da je veliko podjetje, kot je Meta, tukaj glavno. Mislim, da to ni dobra stvar. Ampak tak je svet, še posebno če živiš v Evropi. WhatsApp res prevladuje v sporočilih. In Meta je vedno poskušala prevzeti dele naše komunikacije ali del našega odnosa do interneta.

Na primer, ko je Facebook uvedel Facebook strani, se spomnite tega? Namen pa je bil nadomestiti celoten internet. Kot da bi vsakdo imel Facebook stran namesto spletne strani. Obstaja zgodovina Metinega poskušanja prevzema vseh elementov našega življenja. In če sem iskrena, WhatsApp res nadzoruje velik del mojega življenja. Torej, da, trudim se, da se izogibam Instagramu. Občasno ga prenesem na svoj telefon in ga izbrišem, verjetno trikrat na mesec. TikTok veliko uporabljam v službene namene, vendar nisem nikoli postala zasvojena z njim. Zato ga ne uporabljam osebno. Uporabljam ga samo za raziskave. Toda algoritem na TikToku nima pojma, kdo sem in kaj sem. Zelo je zmeden, ker hkrati raziskujem veliko različnih stvari. Torej bi rekla, da se trudim biti preudarna pri uporabi družabnih omrežij.

Kaj se vam zdi največja težava peščice korporacij, ki vplivajo na ves svet?

Oh, Bog. Mislim, kje sploh začeti z vsemi težavami, ki jih imajo družabna omrežja? Kot sem že prej omenila, vse gori. Ampak, veste, mislim, da sva verjetno približno iste starosti. Stara sem 30 let. Dovolj sem stara, v mladosti in najstništvu sem imela veliko svobode glede družabnih omrežij. Imeli smo Beba. Vem, da ste imeli MSN Messenger, ampak Facebooka nisem imela, dokler nisem bila stara približno 16 let.

In zelo sem hvaležna za tisti čas. Vendar se še spomnim zgodnjih dni, ko sem dobila Facebook, in kako navdušujoče je bilo občutiti tako povezanost s prijatelji. In resnično vidim vrednost družabnih omrežij. Vidim jih kot neverjetno orodje za povezovanje. Vidim se kot "super povezovalko". Rada povezujem ljudi in rada združujem ljudi. In v tem vidim vrednost družabnih omrežij. Ampak točno to me frustrira, ker Twitter ali druge platforme tega ne delajo. Vprašam se, zakaj ne moremo imeti tega orodja, s katerim se lahko povežemo, a hkrati ne uničuje demokracije ali širi dezinformacij.

Vse bolj pa čutim, da lahko poskušamo pripovedovati te zgodbe in da lahko poskušamo držati te platforme odgovorne. A kot novinar je vsakodnevno bojevanje težko. Potrebuješ resnično neizčrpno energijo, saj se boriš proti izjemno močni sili.

Najbolj vroče vprašanje začetka leta 2023 je bilo: naj resne medijske organizacije in novinarji zapustijo platformo Twitter. Torej?

Videla sem, da se je NPR pred nekaj dnevi umaknil s Twitterja in mislila sem si: dobro za njih. Mislim, da je bila ta poteza res uspešna, ko je vodja NPRja izjavil, da Twitter ni uporaben za povečanje obiska naše strani.

Menim, da je bilo za NPR izjemno močno, da so to izjavili. Vendar to ne velja za majhne organizacije. In zato je za nas v organizaciji Coda, ki smo majhna neprofitna novičarska organizacija, Twitter eden glavnih virov prometa.

Radi bi se oddaljili od tega, ker bi želeli, da je naše občinstvo daleč prek Twitterja. Večina ljudi, ki berejo Twitter in spremljajo naše zgodbe, je podobna našemu krogu. To so drugi novinarji, aktivisti, raziskovalci. In zelo pomembno je, da te ljudi dosežemo. Vendar pa res želim doseči ljudi zunaj tega kroga.

Mislim, da moramo biti bolj ustvarjalni pri deljenju naših zgodb. Vendar pa je Twitter dragocena platforma in jo še vedno uporabljamo za distribucijo novic. Ne vemo točno, kaj bomo storili v prihodnjih mesecih. Ne vemo, kam se to usmerja. Razmišljamo o strategiji, kot verjetno tudi številne novinarske organizacije, glede tega, kaj bomo storili, če Twitter ne bo več na voljo.

Vendar nimam odgovora. Kaj pa Meta ali TikTok? Ali naj res govorimo o tem, katera platforma je boljša od druge? Ali naj govorimo o tem, katera je manj zla? Mislim, ko gre za TikTok in predlagano prepoved TikToka, ki se dogaja v ameriški zvezni vladi, mislim, da se moramo zavedati, da je TikTok v osnovi orodje za komunikacijo.

Gre za orodje za izražanje. Gre za orodje za ljudi, ki delijo svoje zgodbe in videoposnetke. Mislim, da bi bila prepoved zelo slaba. Mislim, da bi škodovala svobodi govora v Ameriki. Prepoved bi morala biti zadnji izhod. Vendar sem veliko delala na področju TikToka in res je, da kitajska vlada nadzoruje velik del vsebine na TikToku, še posebej v zvezi z Šindžjangom (Xinjiang).

Na primer, če bi v TikTok vnesli besedo Šindžjang, ime regije na severozahodu Kitajske, kjer živijo Ujguri, bi naleteli na zid propagande, ki oglašuje, kako čudovit in veličasten je Šindžjang, ali na dezinformacije, ki zanikajo dogajanje tam, zanikajo zatiranje Ujgurov. To so zelo skrajne oblike dezinformacij. Presenečena sem bila, da TikTok daje prednost tej vsebini. Vendar ne vem, zakaj sem bila presenečena. Imam mešane občutke.

Ne mislim, da lahko uporabljamo izraze, da je ena platforma slabša od druge. Vse imajo svoje edinstvene težave. In ne moremo predvideti vrst težav, s katerimi se bomo spoprijemali v prihodnosti. Podobno kot ne vemo pri umetni inteligenci. Smo na vrhu ledene gore in ne vemo, kakšne težave nas bodo doletele.
Mislim, da se moramo kot novinarji prilagajati in biti pripravljeni na spopadanje s temi težavami.

S kom bi šli raje na kavo in zakaj? Elonom Muskom ali Markom Zuckerbergom?

Absolutno, Elon. Da.

Zelo sem navdušena nad njegovim vesoljskim programom. Mislim, da bi bila to zanimiva pogovorna tema ob skodelici kave. Verjetno se ne bi hotela pogovarjati z njim o Twitterju, ampak o SpaceX-u, ker menim, da je to najbolj noro, ne želim uporabiti tega izraza, ampak najosupljivejši projekt, kar sem jih kdaj videl. In je popolnoma futurističen. Mislim, da to ni nujno dobra stvar.

Mislim, da je zamisel o zapolnjevanju neba s sateliti precej strašljiva. Vendar bi rada spoznala tega človeka. In če bi se na srečanje z njim lahko peljala v tesli, bi mi bilo všeč. Enkrat sem se peljala s teslo v Rimu in je bilo izjemno doživetje.

Še dve vprašanji, ker ste ženska in smo žal tudi na ediciji festivala v letu 2023 poslušali o tem, kako je bilo 20% žensk zaradi spletnega nasilja napadenih v živo. V realnem, nevirtualnem svetu. Analize pravijo, da se večina žaljivih komentarjev vsuje v prvih petih minutah od objave, na Twitterju. Ker se ukvarjate tudi z občutljuvimi temami kot so dezinformacije pa teorije zarot, vas napadajo?

Zagotovo so se moje kolegice spoprijemale s strašnim trolovstvom, tudi jaz sem imela nekaj težav z njim, a sem imela nekaj sreče, ker teh težav ni bilo veliko. Vendar pa sem pred nekaj leti napisala zgodbo o ... Pravzaprav sem pravkar omenjala zanikanje ukrepov proti ujgurski manjšini v Šindžjangu. Pisala sem o vplivnežih, ki so objavljali videe na YouTubu, v katerih so zanikali te ukrepe. Vedela sem, v kaj se spuščam. Ko sem objavila ta članek, sem pričakovala veliko kritiko, saj obstaja zelo močna spletna skupnost, ki se temu upira in je zelo naklonjena Kitajski. Približno ... približno dva tedna sem bila tarča vztrajnega trolovstva. Bila sem zelo zaskrbljena, da bo to privedlo do razkrivanja moje identitete. Ampak najslabše pri tem ni bilo trolanje samo po sebi. Bilo me je strah in resno me je prizadelo. Ne bi rekla, da sem bila travmatizirana, sem pa dobivala napade panike vsakič, ko sem objavila nov članek. Ker sem se zelo bala takšne vrste odziva. In bilo je čudno, ker sem, ko sem bila mlajša, uživala ob trolanju.

Če je kakšen moj članek resnično sprožil pogovor in povzročil kontroverznost, sem za te stvari živela. Toda zdaj ko sem starejša in nosim več odgovornosti in ne gre več samo za moje študentsko novinarstvo, temveč za mednarodno novinarstvo, in ko sem bila tarča verjetno operacije trolov, ki jo je podprla država, to ni bilo več smešno. Trajalo je dolgo, da sem pridobila samozavest in se počutila dovolj močna, da sem kliknila "Objavi". In menim, da ima to tudi nekaj opraviti s tem, da sem ženska. Mislim, da smo tako navajene nadlegovanja in si ne dovolimo prostora za okrevanje. In nenehno sem si govorila, da se moram postaviti zase, da moram odrasti, da je to moje delo. Ampak to vam dejansko ne pomaga, če si to samo govorite. Dejansko se morate, ne vem, spoprijeti s strahom. Torej ... ali to odgovarja na vprašanje?

Kot tehnološka novinarka ste v manjšini v svetu, kjer prevladujejo moški. Še velja, da so ženske v tem sektorju manj cenjene? Zagotovo jih je še vedno veliko manj.

Res je redko videti novinarke, ki govorijo o tehnologiji. To je dobro vprašanje. Da, zagotovo se spopadam s tem, da mislim, da ne spadam v to področje. Mislim, da tudi moški doživljajo takšne občutke. Tudi moji moški novinarski prijatelji to občutijo. Ampak oni so veliko boljši pri zatiranju tega občutka, lažje vse skupaj ignorirajo. Jaz pa se pogosto počutim ohromljena zaradi teh občutkov. Še posebej pri pisanju o stvareh, kot je tehnologija, ali pri govorjenju o takšnih temah, pri katerih prevladujejo moški. Ampak mislim, da je skoraj tako, da sem nekega dne ugotovila, da ti občutki, ki sem jih čutila, nikoli ne bodo izginili.

To sem ugotovila, ko sem prejela nagrado za članek, ki sem ga napisala o tehnologiji nadzora. Tudi po prejemu nagrade, kar je neverjetna čast, sem še vedno čutila ... Tudi ko sem šla na podelitev nagrade, sem še vedno nekako čutila, da si te nagrade ne zaslužim. In spoznala sem, da sem mislila, da bom ob doseganju teh mejnikov, na primer če bo objavljen moj članek v publikaciji, ki jo občudujem, ali če bom priznana z mednarodno nagrado, da se bom znebila občutka, da ne spadam v ta posel. Ampak nikoli ni izginil. In dejansko sem imela prijatelja, ki je bil menih v Gruziji. In rekel mi je, da bom še vedno tako čutila, tudi če bom dobila Pulitzerjevo nagrado. To je del mene. In moram se naučiti ne poslušati teh občutkov. To je bil neverjetno globok nasvet mojega prijatelja meniha. In začela sem spoznavati, da je ta glas vse bolj prisoten. Govori ti, da ne spadaš sem in da to ni zate. Ampak se lahko naučiš, da ga narediš tišjega. Ali pa se lahko naučiš, da ga preprosto ne poslušaš. Naučiš se ga utišati ali ga ne poslušati. Torej sem poskusila to početi. Ampak zagotovo je težje. Še vedno imam dneve, ko se sprašujem, kaj sploh počnem tukaj?