Odlok velja tako za egiptovsko-palestinski mejni prehod Rafa kot tudi za mednarodno letališče v Kairu. Novica je presenetila malodane vse arabske medije ter svetovne agencije in čez dan so se vrstila nasprotujoča si poročila o tem, kaj ta odločitev sploh pomeni in ali je resnična, toda kot vendarle kaže, je dokončna in očitno pomeni konec hermetične zapore Gaze.

Spomnimo. Potem ko je na svobodnih in demokratičnih parlamentarnih volitvah januarja 2006 prepričljivo zmagalo gibanje Hamas, se je Izrael na to odzval tako, da je - kot je v knjigi Gaza in crisis (Gaza v krizi) zapisal ameriški politični analitik Noam Chomsky - "kaznoval celotno palestinsko prebivalstvo, ker je glasovalo za 'napačno' stran". Kar zadeva Gazo, je izraelska vojska to območje, veliko 380 kvadratnih kilometrov, zaprla tako s kopnega kot z morja, kar je v nadaljnjih letih privedlo do več humanitarnih kriz, predvsem na področju energetike in zdravstva.

Zaradi izpadov električne energije in prenehanja obratovanja edine elektrarne v Gazi je moral letos Rdeči križ pošiljati bolnišnicam gorivo za električne generatorje. Zaradi splošnega pomanjkanja medicinske opreme in zdravil mnogim ljudem v Gazi, tudi najmlajšim, niso mogli pomagati, njim pa je bil močno otežen tudi vstop v Egipt, da bi se tam zdravili. Številni so umirali, ko so čakali, da pridejo na vrsto na neskončno dolgih čakalnih listah za vstop v sosednjo arabsko državo. Hermetična zapora Gaze je bila namreč 'blagoslovljena' tudi pri ameriško-izraelskem zavezniku, egiptovskem predsedniku Hosniju Mubaraku.
Po Mubaraku svoboda (tudi za Palestince)
Strmoglavljenje Mubaraka je prineslo novo upanje tudi za Palestince v Gazi, ki so skrbno spremljali razvoj dogodkov v Kairu. Nova, prehodna oblast je že 31. maja lani napovedala odprtje meje v Rafi, ki naj bi bila odtlej odprta za vse Palestince, razen za moške med 18. in 40. letom, ki so še vedno morali pridobiti vizume, kar je - prevedeno v jezik egiptovske birokracije - pomenilo dolgo in mučno čakanje, ne glede na posamične primere prošenj (obisk sorodnikov, nujno zdravljenje itd.).

Poleg tega je takrat Gazi Hamad, visoki Hamasov predstavnik za obmejne organe v Rafi, na tiskovni konferenci poudaril, da egiptovska napoved o sprostitvi meje ne bo bistveno spremenila razmer na terenu, saj je prehodna vlada vztrajala, da se morajo najprej "počistiti čakalne liste", v Egipt pa je lahko vstopilo le 300 Palestincev na dan.

Zdaj je ta meja dvignjena na 1000 ljudi na dan, prečkajo pa jo lahko vsi, tudi moški med 18. in 40. letom s svojimi družinami. Odločitev prav tako pomeni, da bo Palestincem omogočeno prosto gibanje po državi, tudi če vanjo vstopijo skozi mednarodno letališče v Kairu; prej je namreč veljalo, da so bili z letališča takoj deportirani v Gazo. Gre za prvi resni korak k odpravi hermetične zapore tega območja, ki pa mu morajo slediti novi, če naj bi odprtje meje imelo širše posledice tudi za družbo znotraj Gaze same.

Da bi omilili humanitarno krizo na območju, je potrebna tudi sprostitev komercialnega prometa skozi Rafo. V Gazi med drugim nujno potrebujejo cement in druge vrste gradbenega materiala, da bi zagotovili 100.000 novih bivanjskih enot in začeli obnavljati gospodarstvo, ki je še vedno v popolnem razsulu zaradi zapore in izraelskega vojaškega obleganja.
Erik Valenčič