Na nedeljo, 30. januarja, pred natanko 50 leti so v mestu Londonderry na Severnem Irskem, tik ob meji z Irsko, potekali množični protesti, na katerih se je po različnih podatkih zbralo do 20.000 ljudi.

Razmere v Londonderryju, enem žarišč severnoirskega konflikta med protestantskimi unionisti in katoliškimi nacionalisti, so bile že predtem napete. Pogosti so bili smrtonosni spopadi med britansko vojsko in Irsko republikansko armado (IRA), na ulicah številni nemiri niso bili redkost.

Katoliški nacionalisti so se v mestu počutili zapostavljene, saj so kljub katoliški večini mestno oblast vodili protestantski unionisti.

Katoliški protestniki so na shodu 30. januarja zahtevali enakovreden dostop do zaposlovanja in stanovanj. Hkrati so na shodu izražali tudi nestrinjanje z operacijo britanske vojske, ki je v tistem času brez sodnih procesov izvajala množične aretacije domnevnih pripadnikov IRE.

Organizatorji protesta, Združenje za civilne pravice Severne Irske (NICRA), so izjemoma dobili zeleno luč za shod po mestu, a je britanska vojska v strahu pred nemiri še dodatno okrepila svoje enote in v mesto napotila zloglasno padalsko enoto, ki je že imela sloves nasilnih posredovanj zoper civiliste.

Enote padalcev po 16. uri začele streljati na protestnike

Protesti so na začetku potekali razmeroma mirno. Protestniki so proti vojski metali kamenje, vojska je posredovala z gumijastimi naboji, solzivcem in vodnim topom, a "Derry" je bil takšnih prizorov vajen.

Kmalu po 16. uri popoldne pa so prvič posredovale enote padalcev, ko so s pravimi naboji iz svojega oporišča v enem od blokov streljali na skupino protestnikov. Padli sta prvi žrtvi med protestniki.

Padalci so nato prejeli navodilo, naj aretirajo izgrednike. Začelo se je preganjanje protestnikov po Londonderryju. Več protestnikov so ranili šrapneli ali gumijasti naboji, nekaj so jih pretepli s palicami, dva protestnika so povozila vozila britanske vojske. Enote padalcev so s pravimi naboji ustrelile najmanj 26 ljudi.

Skupno je bilo ubitih 14 ljudi, 13 na dan protesta, eden je zaradi poškodb umrl pozneje. Krvava nedelja je s tem postala najbolj smrtonosni strelski incident v 30-letnem severnoirskem konfliktu, v katerem je sicer bilo ubitih več kot 3500 ljudi.

Severnoirski konflikt: politična nesoglasja prerastejo v spopade

Irski otok je postal razdeljen na Republiko Irsko in Severno Irsko leta 1921, ko je Irska razglasila samostojnost od Velike Britanije, šest severnih grofij pa je ostalo pod Združenim kraljestvom. Severnoirska družba je bila vedno versko, politično in demografsko ostro razdeljena.

"Težavno" obdobje (angl. The Troubles) se je za irski otok začelo proti koncu 60. let, ko so zavrela nesoglasja med unionisti oz. lojalisti, ki so zagovarjali obstanek pod Združenim kraljestvom in so bili večinoma protestanti, ter republikanci oz. nacionalisti, ki so želeli združitev z Republiko Irsko in so bili večinoma katoličani.

Številni kot enega prvih večjih spopadov severnoirskega konflikta navajajo "bitko za Bogside" junija 1969, večdnevne nemire med katoličani na eni ter protestanti in policijo na drugi strani. Potekali so prav v mestu Londonderry, ki ga tamkajšnji prebivalci raje imenujejo Derry.

Nemiri so leta 1969 zajeli vso Severno Irsko, glavno vlogo so imele Irska republikanska armada (IRA) in unionistične paravojaške skupine. Britanska vojska je leta 1969 z namenom pomiritve razmer v državo napotila svoje enote. Severnoirski konflikt je neslavno postal najdaljša operacija britanske vojske v njeni zgodovini.

Velikonočni sporazum ustavi 30 let prelivanja krvi

Severnoirski konflikt se je končal s t. i. velikonočnim sporazumom 10. aprila 1998. Za sabo je pustil več kot 3500 mrtvih, 50.000 ranjenih in nešteto travmatiziranih.

Sorodna novica 20 let od podpisa sporazuma, ki je končal prelivanje krvi na Severnem Irskem

Krvava nedelja velja za enega izmed prelomnih dogodkov v 30 letih spopadov, saj so po njem katoliški republikanci dokončno izgubili upanje, da bo britanska vojska na terenu pravičneje nadomestila pretežno protestantsko severnoirsko ulstrsko policijo (RUC). Dogodek je samo še prilil olje na ogenj v konfliktu in sprožil množično pridruževanje jezne katoliške mladine vrstam IRE, ki je sicer odgovorna za okoli polovico smrtnih žrtev tega obdobja.

Prva vladna preiskava vojsko razbremeni odgovornosti

Britanska vlada je dan po krvavi nedelji odredila preiskavo incidenta, ki jo je vodil sodnik lord Widgery. Preiskava je trajala le nekaj tednov, poročilo pa je vojsko razbremenilo odgovornosti, češ da "ni razlogov za domnevo", da bi vojaki odprli ogenj, če ne bi izgredniki predhodno streljali nanje.

Pripadniki enot padalcev so namreč trdili, da so streljali le na izgrednike, ki so v rokah držali orožje. Ogorčeni svojci so poročilo označili za potvarjanje dejstev in prikrivanje zločina.

Mestni mrliški oglednik Hubert O'Neill, upokojeni major britanske vojske, je sicer po preiskavi smrti leti 1973 izjavil: "Krvava nedelja je bila nepotrebna. Vojska je divjala in streljala brez razmisleka, kaj počnejo. /.../ Brez pomisleka bi rekel, da je šlo za čisti umor."

Druga preiskava: Vojaki streljali na neoborožene protestnike

Šele leta 1998, po desetletjih prizadevanj svojcev, je v sklopu mirovnih prizadevanj za konec konflikta takratni premier Tony Blair odobril novo javno preiskavo krvave nedelje. Preiskava lorda Savilla, v kateri so intervjuvali 900 očividcev in drugih, je trajala kar 12 let in velja za najobsežnejšo, najdaljšo in najdražjo v britanski pravni zgodovini.

"Streljanje vojakov enote PARA 1 na krvavo nedeljo je povzročilo smrt 13 ljudi in podobno število ranjenih, od katerih nihče ni predstavljal grožnje za smrt ali resne poškodbe," navaja končno poročilo, objavljeno 15. junija 2010.

Vojaki so "izgubili nadzor", ko so streljali na bežeče protestnike in ljudi, ki so skušali pomagati ranjenim. Prav tako so si "britanski vojaki izmislili laži, ko so poskušali prikriti svoja dejanja". Pred posredovanjem pa civilistov niso opozorili, da nameravajo streljati, še piše v poročilu.

Preiskava je tudi ugotovila, da je na shodu sicer bil prisoten ostrostrelec IRE, ki je sprožil strel proti britanskim vojakom, a jih ni zadel, vojaki pa proti njemu niso posredovali.

Premier Cameron izrekel prvo javno opravičilo

Premier David Cameron je na podlagi poročila izrekel prvo uradno opravičilo za incident. "Sklepi poročila so popolnoma jasni. Ni dvomov ali dvoumnosti. Kar se je zgodilo na krvavo nedeljo, je bilo neupravičeno in neopravičljivo. Bilo je narobe. Nekateri pripadniki naših oboroženih sil so ravnali napačno. Vlada je odgovorna za ravnanje naših oboroženih sil in za to mi je v imenu vlade in naše države globoko žal," je v parlamentu dejal Cameron.

Lani ovržena edina obtožnica

Kljub jasnemu priznanju krivde zgodba nikoli ni dobila sodnega epiloga. 18 nekdanjih padalcev je bilo zaradi suma umora prijavljenih severnoirskemu javnemu tožilstvu, vendar se proti nikomur izmed njih sojenje ni niti začelo.

Zaradi pomanjkanja dokazov večine vojakov niso niti obtožili. "Vojaka F" so pred tremi leti obtožili umora dveh ljudi in poskusa umora petih ljudi, vendar so zaradi nepravilnosti pri pridobivanju dokazov julija lani obtožnico ovrgli.

Johnsonova vlada napovedala konec pregonov

Možnosti za sodni pregon je vse manj, saj je aktualna britanska vlada pod vodstvom Borisa Johnsona lani razkrila načrt za ustavitev pregona vseh vojakov in militantov v času severnoirskega konflikta, da bi potegnila črto pod tem bolečim obdobjem, a je napoved razjezila sorodnike žrtev in uradni Belfast.

"Britanska vlada upa, da bodo sčasoma vsi umrli, in s tem bo težava rešena. Vendar se naša pot nadaljuje, dosegli bomo pravico. Na vsak način se bomo borili proti tej zakonodaji," je na letošnji okrogli mizi ob spominjanju na krvavo nedeljo povedal John Kelly, udeleženec protesta in brat ene izmed žrtev.

"Radi bi videli pravico, dokler smo še živi"

Spomin na krvavo nedeljo je tudi 50 let pozneje med družinami in prijatelji ubitih – večinoma je šlo za mlade moške v 20 letih ali še mlajše – še vedno močno prisoten in grenak. Svojci se v tem tednu s številnimi spominskimi slovesnostmi spominjajo krvave nedelje, ki je spodbudila severnoirsko vojno.

"Naša generacija počasi umira. Radi bi videli pravico, dokler smo še živi," je za Reuters na eni od slovesnosti povedala Jean Hegarty, katere brat Kevin McElhinney je bil ustreljen na protestih, star samo 17 let.