Ob obletnici pomembnega sporazuma sta katoliški in anglikanski nadškof, Eamon Martin in Richard Clarke, pozvala k spravi.

Britanska in irska vlada ter predstavniki lokalnih političnih strank so 10. aprila 1998 podpisali sporazum, s katerim se je končalo 30-letno nasilje med Irsko republikansko armado in unionističnimi paravojaškimi skupinami, v katerem je bilo poleg več tisoč smrtnih žrtev ranjenih 50.000 ljudi, več sto tisoč pa jih je doživelo travme.

Pred 20 leti so sklenitvi sporazuma najbolj nasprotovale paravojaške skupine, ki še vedno delujejo kot država v državi, predvsem so dejavne v trgovini z mamili. Omenjene skupine si tudi najbolj želijo, da bi propadel, za kar bi lahko izkoristile izstop Velike Britanije iz EU, napovedan za 29. marec prihodnje leto. Če bi po brexitu na meji med Irsko in Severno Irsko znova vzpostavili nadzor, bi bili cariniki in zgradbe na mejah po pisanju DPA lahko tarče napadov katoliško-republikanskih skupin in povračilnih napadov protestantskih milic.

Irski otok je postal razdeljen na Republiko Irsko in Severno Irsko leta 1921, ko je Irska razglasila samostojnost od Velike Britanije, šest severnih grofij pa je ostalo pod Veliko Britanijo. Severnoirska družba je bila vedno versko, politično in demografsko ostro razdeljena, zaradi naraščajočih sporov med katoličan in protestanti pa je leta 1972 London ponovno uvedel neposredno oblast, čeprav so se pred tem že kazali zametki avtonomije. Vsi poskusi končanja konfliktov so bili desetletja neuspešni, aprila 1998 pa so strani s pomočjo mednarodnega posredovanja vendarle podpisale mirovni sporazum na veliki petek, zato je dobil ime Velikonočni sporazum. Julija 2007 je tako po 38 letih britanska vojska končala operacijo na Severnem Irskem, ki je bila njena najdlje trajajoča misija z več kot 300.000 sodelujočimi.

Sam velikonočni sporazum je bil sestavljen iz dveh dokumentov, enega sta podpisali irska in britanska vlada, drugega pa severnoirske politične stranke (večina jih), vsebinsko pa sta določala status in sistem severnoirske vlade znotraj Velike Britanije, odnos med Severno Irsko in Irsko ter odnos med Irsko in Veliko Britanijo. O vsebini sta 22. maja potekala tudi referenduma: na Severnem Irskem so volivce vprašali, ali podpirajo večstrankarski dogovor, prebivalce Irske pa so vprašali, ali dovolijo, da države podpiše sporazum, za kar so bile potrebne tudi ustavne spremembe.

Še vedno razdeljena Severna Irska
Severna Irska pa tudi 20 let pozneje ostaja razdeljena: le sedem odstotkov otrok obiskuje versko mešane vrtce, številne mestne četrti so bodisi katoliške bodisi protestantske, pogosto pa jih delijo več metrov visoke ograje ali zidovi. Ločitev je tudi na političnem prizorišču. Sam sporazum določa, da oblast v regiji delijo protestantske in katoliške stranke ter da vlado vodita premier in njegov namestnik, ki predstavljata obe strani. A najmočnejši stranki, ulstrski unionisti (DUP) ter irska republikanska stranka Sinn Fein, se ne moreta dogovoriti o oblikovanju nove regionalne vlade, potem ko je prejšnja lani razpadla zaradi nesoglasij zaradi brexita in obtožb o korupciji.

Politična kriza se je začela, ko se je Sinn Fein pred dobrim letom umaknil iz vladne koalicije s svojo tekmico, Demokratično unionistično stranko (DUP), kot razlog pa navedel, da je DUP ne obravnava kot enakovrednega partnerja. Povod za razpad koalicije so bila nesoglasja glede sporne sheme o ogrevanju z obnovljivo energijo, ki je davkoplačevalce stala več deset milijonov evrov. Kljub večkratnim pogajanjem stranki od tedaj nikakor ne najdeta skupnega jezika pri iskanju poti do dogovora, kar po mnenju kritikov vpliva tudi na položaj Severne Irske v procesu pogajanj o brexitu.