''Na Utoyi sem šele drugič po napadu. Sicer sem tukaj počitnikoval vsako poletje od leta 1974. Tu je bil raj mojega otroštva, ki pa se je danes spremenil v pekel.'' To so bile besede norveškega premierja Jensa Stoltenberga novinarki Deutsche Welleja Anni Reimann, medtem ko je stal pred spominsko ploščo na otoku Utoya. Številne sveče so gorele za 69 življenj mladostnikov, katerih življenja so 22. julija na poletnem taboru vladajoče Laburistične stranke ugasnila prehitro - najmlajši med njimi je bil star 14 let.

Utoya in napad pred vladno četrtjo, kjer je tistega dne ob 15.26 razneslo skoraj tono težko bombo, ki je pod seboj pokopala osem življenj, sta Norveško zaznamovala za vedno. ''Postala sta del norveške identitete in zgodovine,'' je še dejal Stoltenberg, ki v pogovoru z novinarko Breivika ne poimenuje po imenu, temveč ga naslavlja z ''on''.

''Norvežani so prestali pomemben preizkus, saj mu – kljub temu, da je vzel toliko življenj in ranil toliko ljudi – ni uspelo spremeniti družbe. To je bil namreč njegov cilj. Norveška je branila svoje vrednote,'' je prepričan premier.

Odziv Norveške na nasilje - še več demokracije
Preden je policija tistega črnega petka okoli 18.30 aretirala Breivika, je ta na okoli tisoč spletnih naslovov poslal 1.500 strani dolg manifest, v katerem je predstavil svojo ideologijo proti multikulturnosti in islamu. "Napadi 22. julija so bili preventivni, zato ne morem priznati kazenske odgovornosti," je dejal Breivik na desetdnevnem sojenju, kjer je svoj zločin v celoti priznal in upal, da ga bo sodišče priznalo za prištevnega, saj bi njegov manifest le tako dobil veljavo.

Med drugim je med sojenjem norveškemu tabloidu Verdans Gang poslal pismo, v katerem je zapisal, da bi bilo "huje kot smrt", če bi ga zaprli na psihiatrični oddelek. "Poslati političnega aktivista v norišnico je bolj sadistično in zlobneje, kot če bi ga ubili," je zapisal.

Varnosti v državi niso poostrili
Toda odziv norveške vlade na Breivikove pozive je bil ravno nasproten. ''Odziv Norveške na nasilje je še več demokracije, še več odprtosti in politične udeležbe,'' je takrat dejal norveški premier Stoltenberg, ki je svojo obljubo držal vse do danes. Tako ni spremenil zakonodaje, ki bi povečala pooblastila policije ali varnostnih služb, zakoni, ki se nanašajo na preprečevanje terorizma, ostajajo enaka, prav tako pa je sojenje Breiviku potekalo tako, kot bi potekalo proti kateremu koli drugemu človeku. ''Na ulicah v Oslu ostaja enako število nadzornih kamer CCTV-ja, policisti pa lahko nosijo strelno orožje le, če predhodno za to dobijo dovoljenje. Celo vhod v zgradbo parlamenta je nezastražen,'' piše britanski BBC.

''Norveška postaja vse bolj nestrpna"
Kljub tesnejši opori na demokracijo, pa so na njeni površini vidne razpoke, piše Anna Reimann. Nenazadnje je skrajno desničarski Napredni stranki (FrP), katere podmladek je bil nekoč tudi sam Breivik, druga največja stranka v državi, ki je na volitvah leta 2009 zbrala kar 23 odstotkov glasov volivcev. Glede na junijske ankete javnega mnenja o podpori strankam, pa je več glasov, kot Stoltenbergova Laburistična stranka, prvič dosegla Konservativna stranka Erne Solberg.

Kot je za Sobotno prilogo dejal raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Aleš Završnik, ''norveška država postaja vedno bolj nestrpna do priseljencev, penologi vedo, da so razmere v centrih za tujce slabe in nezakonite. A tu gre za še drugačen moment potlačenja.''

Tako so v teh dneh norveški naslovnice časopisov polne zgodb o nestrpnosti Norvežanov do Romov, ki so se preselili v prestolnico. To je povzročilo pravi izbruh besa med norveškimi spletnimi forumaši, ki Rome ponižujejo in zmerjajo ter jim celo grozijo s smrtjo. Voditeljica Napredne stranke Siv Jensen pa je vlado seveda že pozvala k njihovi deportaciji.

''Norvežani se vozijo v Auschwitz in Treblinko, ne poznajo pa tragedije v Narviku"
V katero smer bo zakorakala Norveška in ali bo zmagala demokracija, bo pokazal čas. Pri tem pa je zanimiv sklep Aleša Završnika za Sobotno prilogo v članku Irene Štaudohar z naslovom ''Sočutje je najboljši protistrup za nestrpnost'', ko je opisoval zgodbo, ki jo je v knjigi objavil Nils Christie. Namreč, leta 1942 so Nemci na severu Norveške, v vasici Beisfjord pri Narviku, zgradili koncentracijsko taborišče, v katero so z ladjo prepeljali 900 jugoslovanskih partizanov, med njimi pa jih je v štirih mesecih umrlo 748. ''Zgodba je udarila na plan leta 2009, ko je osrednji norveški dnevni časopis Aftenposten objavil članek o tem, kako se Norvežani vozijo z avtobusi v Auschwitz in Treblinko, ne poznajo pa tragedije v Narviku.''