Ob prvi obletnici napadov je francoski premier Manuel Valls v pogovoru z BBC dejal, da bo država najverjetneje še podaljašal izredne razmere, ki jih je uvedla po napadih. Kot je dejal, so ti ukrepi potrebni za "obrambo naše demokracije."

Natanko pred letom dni je Francija doživela najhujši teroristični napad na svojih tleh po drugi svetovni vojni. Tri celice t. i. Islamske države so napade izvedle po več krajih po francoski prestolnici, pri čemer je bilo ubitih 130 ljudi, 493 pa ranjenih. Umrlo je tudi sedem napadalcev.

Najprej sta se okoli 21.20 blizu stadiona Stade de France, kjer je potekala nogometna tekma med Francozi in Nemci, razstrelila dva samomorilska napadalca, čez pol ure je odjeknila še ena eksplozija, poleg vseh treh napadalcev je umrla še ena oseba. Nekaj minut za tem so napadalci napadli v skupno šestih barih in restavracijah na različnih koncih Pariza, pri čemer je umrlo več kot 40 ljudi, ranjenih je bilo več kot 80 ljudi. Najhujša drama se je medtem dogajala v koncertni dvorani Bataclan, v katero so med koncertom skupine Eagles of Death Metal vdrli trije napadalci in začeli streljati po obiskovalcih, ki so jih zajeli za talce. V napadu je bilo ubitih 90 ljudi, več sto je bilo ranjenih.

Odgovornost za napade je prevzela t. i. Islamska država: šlo je za povračilen ukrep zaradi francoskih zračnih napadov na IS v Siriji in Iraku.

Evropa je bila v šoku, Francija je razglasila trimesečne izredne razmere, ki veljajo še danes, francoski predsednik Francois Hollande pa je dejal, da je država v vojni. V naslednjih dneh in tednih so se zvrstili številni pozivi k tesnejšemu sodelovanju držav pri pregonu privržencev in rekrutirancev IS-ja v Evropi, sledile so številne preiskave in aretacije. Glavnega osumljenca za lanske teroristične napade Salaha Abdeslama, za katerega preiskovalci domnevajo, da je zadnji preživeli član teroristične celice, ki je izvedla pariške napade, so aretirali 18. marca v bruseljski četrti Molenbeek, kjer je odraščal. Konec aprila so ga prepeljali v Francijo, kjer mu bodo sodili zaradi terorizma.

"Francija je poleg operativnega odziva sprožila tudi zelo močan retoričen odziv. Francija je napade, enako kot ZDA leta 2001, zaznala kot vojno dejanje in razglasila izredne razmere na celotnem območju francoskega ozemlja ter jih celo podaljševala. Taki ukrepi vodijo v izrazito omejevanje pravic in svoboščin, pri čemer je zanimivo, da v času visoke ogroženosti večina javnosti to podpira, zato ker se ji zdi, da ti ukrepi vendarle morajo biti učinkoviti," pravi izredni profesor na katedri za obramboslovje na fakulteti za družbene vede. "Toda na dolgi rok, zdaj je minilo eno leto, se vsak normalen državljan začne spraševati, da če ni napadov in če tudi ni dokazov o preprečenih novih napadih, kakšen je potem sploh smisel živeti v premaknjenem ravnotežju, kjer je varnost prioriteta, človekove pravice pa ne."

Kot poudarja sogovornik, so človekove pravice in svoboščine civilizacijska pridobitev in varnostni ukrepi jih lahko omejujejo le za določen čas. "Če jih pa za daljši čas, si pa delamo večjo škodo kot korist. To vprašanje ravnotežja in varnosti se zelo ad hoc določa po samih terorističnih napadih in od posamezne prizadete družbe je odvisno, do katere ravni bo dovolila, da varnost posega v človekove pravice oz. kje in kdaj ter kako se bo ustavila pri tem posegu."

Okrepitev sodelovanja evropskih držav
Po pariških napadih se je sodelovanje med obveščevalnimi in varnostnimi službami med evropskimi državami okrepilo. "To so zahtevali politiki in to so države tudi potrdile. Imamo primere uspešnega sodelovanja, ki so se končali z aretacijami morebitnih teroristov."

A hkrati so samo v Franciji napadalci izvedli še več napadov. Na francoski državni praznik 14. julija je tako napadalec s tovornjakom, v katerem so našli razstrelivo in orožje, zapeljal na prepolno rivo v Nici, pri čemer je umrlo 90 ljudi, konec julija pa sta dva z noži oborožena moška med jutranjo mašo zajela pet talcev, duhovnika, dve redovnici in dva vernika, in 86-letnemu duhovniku Jacquesu Hamelu prerezala vrat.

Če so prve tedne po napadih v Franciji in pozneje tudi v Bruslju evropski mediji dan za dnem poročali o delovanju Islamske države v Evropi, je v zadnjih mesecih tega občutno manj, toda to ne pomeni, da to vprašanje ne ostaja številka 1 na agendi evropskih varnostnih delovanj. A os v povezavi z njenim delovanjem se je preusmerila v Sirijo in Irak, kjer potekajo obsežne ofenzive za ponovno zavzetje območij izpod nadzora IS-ja.

"Očitno je, da se je v tem letu povečala pazljivost potencialnih teroristov na evropskih tleh. To pazljivost lahko pripišemo domnevni večji učinkovitosti evropskih varnostnih organov po posameznih državah članicah ali pa tudi stopnjevanju vojaških ukrepov proti Islamski državi na samem bojišču v Siriji in Evropi," pojasnjuje Prezelj in dodaja, da je v Evropi v tem času tudi dozorelo spoznanje, da se težava teroristične ogroženosti ne bo odpravila v sami Evropi, temveč v samem izvoru, to je na Bližnjem vzhodu, v Siriji in Iraku. Ta dejavnost za odstranitev same Islamske države pa v sebi nosi tudi določena tveganja. Po eni strani je nujno, da odpravimo sam izvor terorizma v Evropi, po drugi strani pa bi znali slediti, in seveda to se že dogaja, pozivi k novim terorističnim dejanjem kot maščevanju za ukrepe proti samemu IS-ju na Bližnjem vzhodu, opozarja.

Rekrutacija novih borcev na Zahodu
Ena izmed perečih težav, s katerimi se spopadajo varnostne in obveščevalne službe po Evropi, je preganjanje rekrutacije novih borcev Islamske države v državah članicah. Ta teden so v Nemčiji po poročanju nemških medijev prijeli pet moških, ki naj bi predvsem v zveznih deželah Spodnja Saška in Severno Porenje - Vestfalija novačili mlade muslimane za priključitev borcem t. i. Islamske države. "Pretok oz. rekrutiranje bojevnikov na krizno žarišče je odvisno od ponudbe in povpraševanja," stanje opisuje Prezelj. "Ponudba je izzivalna situacija, kjer ljudje, ki pridejo tja, dobijo neko dodano identiteto, smisel obstoja, in ta pretok bo potekal, dokler bo pri življenju vojna v Iraku in Siriji."

Na vprašanje, kakšno vlogo imajo mediji pri poročanju o aretacijah, pa tudi sami rekrutaciji - očitki, da s poročanjem o IS-ju na kakršen koli dejansko delajo propagando, so bili v preteklem letu zelo pogosti -, strokovnjak odgovarja, "da rekrutacija iz Evrope poteka tudi mimo medijev, poteka prek spleta, poteka prek osebnih povezav, tako da tukaj mediji niti slučajno ne morejo biti razglašeni za kakršne koli krivce, se pa morajo zavedati svoje soodgovornosti pri širjenju sporočila IS-ja".

Varnost vs. človekove pravice
Vprašanje varnosti je postalo v zadnjem letu eno ključnih vprašanj v vseh državah, kjer so potekale volitve. Te bodo prihodnje leto tudi v Franciji, ko bodo izbirali novega predsednika, in varnostna politika bo ena ključnih tematik predvolilne kampanje, glede katere je že zdaj najglasnejša skrajno desničarska stranka Nacionalna fronta, ki jo vodi Marine Le Pen.

Teroristične grožnje v kombinaciji z migracijami so privedle do razdelitve francoske družbe in družb v drugih evropskih državah, meni Prezelj. "En pol je bolj desno usmerjen, kot prioriteto postavlja varnost, drugi pol, ki je bolj liberalno, pogojno rečeno levo usmerjen, pa kot prioriteto postavlja človekove pravice, svoboščine, pravice za begunce in podobno." Oba skušata nastali položaj ubraniti v svojo korist na volitvah. Po njegovih besedah je "resnica" nekje vmes. "Moramo biti varnostno pozorni na vse tovrstne grožnje, na grožnje terorizma in tudi na migracijski tok v tistem segmentu, kjer vključuje kriminalce in potencialne teroriste, hkrati pa moramo narediti vse, da skrbimo za človekove pravice in svoboščine."