Poceni, precej uboge in v bistvu zadnji izhod - te ustanove nudijo štiri stene in streho za nekaj 100 dolarjev na mesec. To je ena najcenejših nastanitvenih možnosti v ZDA - razen še kartonaste škatle.
Hotele za daljše bivanje (ang. long-stay hotels) najdemo v skoraj vsakem večjem ameriškem mestu, ne omogočajo pa nobene zasebnosti prikoličarskih parkov in celo manj stanovitnosti. Gostje se morajo zadovoljiti s sobami velikosti poštnih znamk, kot papir tankimi stenami in rjuhami iz najlona. Le redko jih boste našli v turističnih vodičih, še celo v Lonely Planetovi sekciji "najbolj zanikrne luknje" ne.
Prenočevati v enem izmed takih hotelov ni ravno dopust, je pa svojevrstna izkušnja. Tako vsaj trdi britanski dokumentarni fotograf Kalpesh Lathigra, ki je v Independentu objavil zanimiv fotoesej o Wilmington Hotelu v Long Beachu v Južni Kaliforniji.
Lathigra je na kraj naletel po naključju, nato pa ga večkrat obiskal za daljša časovna obdobja in v tem času zgradil tesne vezi s hotelskimi najbolj slikovitimi in znanimi prebivalci.
"Hotel je eden izmed tistih krajev z vzdušjem, za katerega veš, da ga moraš dokumentirati," pravi. "Nekaj čarobnega je. Spominjam se, ko sem prvič vstopil vanj in se takoj zavedel, da ima tisti bizarni značaj, ki kar kliče po tem, da ga ujameš na fotografijah. Preproga je videti, kot da so jo kupili v 70. letih. Vrata so grde modre barve. Moje pojmovanje ameriških hotelov in motelov je bilo, da gre za kraj, kjer ostaneš dan ali dva. A tu v vsaki sobi živi nekdo že dalj časa. Zdel se je eden tistih krajev, ki ima zgodbo."

Le streljaj od Beverly Hillsa ...
Lathigrove fotografije ovekovečujejo nekaj neprijetnih resnic življenja v 150 dolarjev na teden vrednem Wilmingtonu, ki je le lučaj oddaljen od industrijske megle pristanišča v Long Beachu in pol ure vožnje od graščin Beverly Hillsa in znaka Hollywood. V sobah (teh je 30) se lušči barva, zavese so umazane, stene so obarvane od nikotina, prebivalci pa so videti, kot da so izšli iz bitke. Vsak hotel za daljše bivanje temelji na pravilih.
Prebivalci se morajo odreči mamilom (a alkohol je dovoljen). Pravočasno morajo plačevati najemnino in obljubiti, da ne bodo predolgo okupirali skupnih kopalnic. Zaradi hotelskih licenčnih pravil morajo vsakih 28 dni popolnoma izprazniti svoje sobe in se znova prijaviti. Strežbe v sobah ni, sobarice ne obstajajo: gostje si postiljajo sami, sami si tudi perejo rjuhe.

Občutek skupnosti
A kljub vsej tej površinski turobnosti je v Wilmingtonu čutiti tudi močen občutek skupnosti. Prebivalci okrasijo svoje sobe z osnovnimi izkazi domačnosti, od družinskih slik do kotličkov, računalnikov, televizorjev, gorilnikov in "umetniškimi" izdelki.
Zgradijo odnose, pazijo sosedove otroke - in drug na drugega. Težko bi njihov položaj označil za "srečen", a večina še ohranja upanje na boljšo prihodnost in še vedno verjame v ameriške sanje.
"Veliko jih prihaja iz razdrtih družin ali slabega položaja. In to je še edino, kar jim je preostalo. To je bolj ali manj zadnji izhod," razlaga Lathigra. "A še vedno imajo dobre odnose, igrajo se skupaj, poslušajo glasbo skupaj in prirejajo zabave. Obstaja neka nenavadna dinamika: ljudje puščajo svoja vrata odprta in sosedi lahko prosto vstopajo. Lahko bi rekli, da se zanašajo drug na drugega - kot družina."

Zgodba na prebivalca
Vsak izmed prebivalcev ima zgodbo. Mike, znan kot "Jezus Wilmingtona", je delal kot krovec, a je v recesiji leta 2008 izgubil službo. Trenutno opravlja občasna dela v pristanišču in upa, da bo privarčeval dovolj za tovornjak in postavil svojo kariero znova na noge.
Sandri, ki ima težave z mamili in alkoholom, je socialna služba pred kratkim vzela otroke, prikazane na fotografiji, dokler ne konča programa odvajanja. Ron, uglajen gospod, ki stoji na hodniku, je nekdanji vojni heroj, ki se komaj preživlja s svojo veteransko pokojnino.

"Ljubim Ameriko, a obstaja njena druga stran, ki vam je nikdar ne omenjajo, in upam, da te fotografije ujamejo to stran," pravi Lathigra. "Tu imate kraj, le kratko vožnjo oddaljen od hollywoodskih gričev, kjer ljudje jedo špagete štiri večere na teden, ker je to vse, kar si lahko privoščijo. ZDA so tako zapeljiva, uspešna, bogata družba, a imajo tudi velike razpoke in mislim, da neki tak kraj (kot hotel Wilmington) kaže, da ljudje nenehno padajo skozi njih."