V zadnjem času je to ljudstvo znova v središču pozornosti svetovne javnosti, potem ko jih je na tisoče zapustilo Mjanmar in se v obupu podalo na pot v upanju, da poiščejo zatočišče in morda boljše življenje v drugih državah jugovzhodne Azije, kjer pa tako kot v domovini, če temu lahko rečemo tako, niso dobrodošli.

Kljub pozivom Združenih narodov, humanitarnih organizacij in aktivistov za človekove pravice so bile Tajska, Malezija in Indonezija v strahu pred spodbujanjem novega priseljevanja neomajne. Dovolj je bilo gostoljubja, so ponavljale in pustile begunce, da brez hrane in vode tavajo na odprtem morju, kjer so nekateri izmed njih preživeli že več mesecev. Edino dejanje usmiljenja je bilo, da so begunce na prenatrpanih ladjah oskrbeli z najnujnejšimi dobrinami, nato pa jih prepustili usodi morja.

Po pritiskih mednarodne skupnosti so omenjene države pokazale malce več sočutja in privolile v začasno namestitev beguncev, ob tem pa pokazale vsaj nekaj pripravljenosti na pogovore o pereči begunski krizi, katere rešitev pa se zdi še vedno zelo oddaljena in brez vključitve mjanmarske vlade je ne bo.

Nezaželeni doma in prek meje
Pripadniki ljudstva Rohingja so označeni za eno najbolj preganjanih in zatiranih manjšin na svetu. Več kot 1,3 milijona jih živi v Mjanmaru, večinoma v revni zahodni pokrajini Rakhine, a budistična večina v državi na njih gleda kot na tujce in nezakonite priseljence, ki naj bi prišli iz sosednjega Bangladeša, zato jih imenujejo kar Bengalci.

Na jugu Bangladeša ob meji z Mjanmarom jih živi okoli 300.000, a tudi tam se jim ne godi nič kaj bolje, obsojeni so na životarjenje v begunskih taboriščih, kjer vlada lakota in pomanjkanje primerne zdravstvene oskrbe. Večina jih je tja prebegnila v zadnjih desetletjih iz Mjanmara, ko je bila na oblasti vojaška hunta.

Le manjši delež od njih jih bangladeške oblasti priznavajo kot begunce, druge redno vračajo nazaj čez mejo, kar jih znova sili v pobeg, s tem pa postanejo lahka tarča pohlepnih tihotapcev z belim blagom, ki so z njihovim trpljenjem ustvarili dobičkonosen posel.

Brez pravic, brez življenja
Ljudstvo Rohingja je ena izmed več kot sto etničnih skupin v Mjanmaru, a v nasprotju z drugimi oblasti ne priznavajo njihovega obstoja in jim odrekajo državljanstvo, s čimer so jim okrnjene številne pravice. Ne morejo dobiti osebne izkaznice, kar jim onemogoča izobraževanje, iskanje zaposlitve, zdravstveno oskrbo in poročanje.

Nimajo pravice do nakupa zemljišča ali posedovanja lastnine, onemogočeno jim je prosto gibanje po državi, a tudi če bi se lahko, bi naleteli na neprijazno in sovražno okolje, saj so pogosta tarča pripadnikov varnostnih sil in tolp budističnih nacionalistov, ki v njih vidijo grožnjo osrednji vlogi budizma v družbi. Zaradi vsega tega jih je v zadnjih treh letih že 120.000 pobegnilo iz države.

Da ljudstvo Rohingja ni priznano kot etnična skupina, je posledica zakona o državljanstvu iz leta 1982, ki določa, da mora za priznanje manjšina dokazati obstoj na ozemlju Mjanmara že pred letom 1823, ko se je začela prva anglo-burmanska vojna. Številni pripadniki ljudstva zatrjujejo, da so bili v Mjanmaru že dolgo predtem, celo tisoč let nazaj, ko so se na območju naselili prvi muslimanski trgovci, a o njihovem izvoru obstajajo različne teorije.

Medtem ko sami zatrjujejo, da pokrajino Rakhine poseljujejo že več stoletij, so številni zgodovinarji prepričani, da moramo izvor njihove prisotnosti na zahodu Mjanmara iskati v obdobju britanske kolonizacije, ne več kot dve stoletji nazaj. Po anglo-burmanski vojni so si namreč Britanci priključili območje kot del britanske Indije in začeli spodbujati priseljevanje muslimanov iz Bengalije, današnjega vzhoda Indije in Bangladeša, ki so jih zaposlovali kot plantažne delavce. Ti bengalsko govoreči muslimani so pozneje sami sebe začeli imenovati Rohingje.

Na začetku so muslimani predstavljali le nekaj odstotkov prebivalstva, a se je njihovo število počasi povečevalo in danes naj bi jih bilo v Rakhini več kot 20 odstotkov, čeprav na nekaterih severnih območjih pokrajine, ki mejijo na Bangladeš, predstavljajo 90 odstotkov prebivalstva. Ta del velja za enega najrevnejših in najgosteje poseljenih delov Mjanmara, ob tem pa tudi za zelo odročnega.

Nemogoče razmere
Pravo podobo življenja v tem delu države si je težko predstavljati, saj je dostop za novinarje in predstavnike humanitarnih organizacij strogo omejen. Toda po dostopnih virih in pričevanjih so razmere skoraj katastrofalne in večina družbenoekonomskih kazalnikov je pod državnim povprečjem, ki je že tako nizko v primerjavi s svetovnimi merili. Tako opažajo veliko umrljivost otrok in podhranjenost, poleg tega pa so po navedbah organizacij za človekove pravice žrtve posilstev, prisilnega dela, izsiljevanj in preganjanja. Številni živijo v begunskih taboriščih, kjer jim oblasti ne dovolijo, da bi jih zapustili.

Preganjanje muslimanske manjšine se je še okrepilo po letu 2011, ko se je končala vojaška diktatura in je Mjanmar stopil na pot demokratičnih reform, s katerimi se je nekoč izolirana država znova začela odpirati svetu. Že leto dni pozneje je sledilo medetnično nasilje med Rohingjami in pripadniki budistične etnične skupnosti Rakhine, med katerimi naj bi se pojavil strah, da bodo kmalu manjšina v pokrajini. Umrlo je več kot 190 ljudi, okoli 150 tisoč pa jih zapustilo svoje domove, med njimi večinoma Rohingje.

Nobelova nagrajenka ostaja tiho
Pri vseh teh napetostih se številni čudijo in so presenečeni nad molk vodje mjanmarskega demokratičnega gibanja in Nobelove nagrajenke za mir Aung San Su Či, ki velja za eno izmed svetovnih ikon boja za človekove pravice. Sama je že bila tarča budističnih skrajnežev, ki so jo obtoževali, da je "ljubiteljica muslimanov", in če se v preteklosti ni zavzela za preganjane pripadnikov ljudstva, ker se je bala, da bi s tem samo prilila olja na ogenj, naj bi bil zdaj njen molk povezan s prihajajočimi jesenskimi volitvami.

Kot pravijo viri v njeni stranki, naj bi bila prepričana, da lahko za Rohingje naredi več v vladi, kot pa zdaj, ko bi lahko kakršna koli simpatija do muslimanske manjšine pomenila politični samomor le nekaj mesecev pred volitvami.

Podpihovanje sovraštva
Med tistimi, ki najbolj goreče govorijo proti ljudstvu Rohingja, je nedvomno vplivni budistični menih Ašin Viratu, ki se skupaj z drugimi budističnimi nacionalisti zavzema za omejevanje pravic muslimanske manjšine. "Prišli bodo z meči, pobili nas bodo," pravi 45-letni menih, ki nenehno svari pred muslimani, saj po njegovih besedah napadajo mlada mjanmarska dekleta in jih posiljujejo.

V muslimanih vidi grožnjo Bamarcem, ki so prevladujoča etnična skupina v Mjanmaru. Njegovo gibanje 969 se ima za branike nacionalnega interesa pred zunanjimi vplivi, predvsem muslimani, za katere pravijo, da si želijo v državi vzpostaviti šeriatsko pravo in iz budistov narediti manjšino.

Več za njihove pravice bi lahko naredilo regionalno združenje držav jugovzhodne Azije (Asean), ki bi moralo pritisniti na mjanmarske oblasti, da se končno korenito lotijo problematike zatirane manjšine, a kaj ko se članice oklepajo pravila, da se ne vmešavajo v notranje zadeve drugih. Mogoče jih bo v spremembo te politike prisilila zdajšnja begunska kriza, medtem pa mora tudi preostali svet ohranjati pritisk na Mjanmar in upati, da se bodo časi za ljudstvo Rohingja spremenili, če bodo v državi po volitvah resnično zavladale demokratične sile namesto nekdanjih generalov.