17. marca leta 1861 je v Torinu prvi italijanski nacionalni parlament za kralja okronal Vittoria Emmanuela II., kar je pomenilo rojstvo enotne Italije. Največje slavje zato Italijani načrtujejo prav v Torinu, kjer bodo dogodki v počastitev jubileja potekali vse leto. Odprli bodo tudi obnovljeni muzej preporoda, kot Italijani imenujejo združitev.

Kljub praznovanju združitve pa je Italija danes daleč od enotnosti in pojavile so se celo govorice nekaterih o bojkotu praznovanj. K temu je pozvala koalicijska Severna liga, ki je ob svojem nastanku pred 20 leti svoj program utemeljila na zahtevi po odcepitvi pokrajin na severu Italije in oblikovanju lastne države.

"Enotnost Italije - kaj naj bi proslavili?" so se spraševali privrženci Severne lige, čeprav stranka v zadnjih letih odcepitve od juga ne zahteva več s tolikšno strastjo kot ob ustanovitvi. Nerazvitega juga se zdaj poskušajo znebiti s federalizacijo države, kar v stranki pogosto navajajo kot pogoj za vztrajanje v koaliciji premierja Silvia Berlusconija.

Kakršno koli sodelovanje pri proslavah je zavrnil predsednik nemško govoreče avtonomne pokrajine Južna Tirolska Lusi Durnwalder, saj meni, da zanjo združena Italija predstavlja vse prej kot razlog za veselje.

"Leta 1919 nas nihče ni vprašal, ali si želimo postati del Italije," je dejal Durnwalde, s čimer je razburil predsednika republike Giorgia Napolitana, ki ga je okrcal, da je njegova dolžnost zastopati tudi etnične Italijane.

Razlike ostajajo
Prepad med "razvitim" severom in "nerazvitim" jugom je v ukoreninjen že v samem nastanku skupne države, saj so že takrat severnjaki na jug gledali zviška. Takrat je združitvi nasprotovala Cerkev in tudi Benetke, medtem ko sta Neapelj in Sicilija v združitev privolila bolj zaradi nezadovoljstva z nadvlado Burbonov kot pa zaradi navdušenja nad kraljem iz Torina.

"Naredili smo Italijo. Zdaj moramo narediti še Italijane," so bile slavne besede enega izmed protagonistov združitve Massima d'Azeglia.

Po koncu druge svetovne vojne je Italija doživela hiter ekonomski razvoj in se zavihtela med največja evropska gospodarstva, a danes razvoj peša in država se je znašla v stagnaciji. Medtem ko je v desetih letih Evropska unija v povprečju dosegla osemodstotno rast, se je v Italiji BDP na prebivalca po pariteti kupne moči zmanjšal za dobre štiri odstotke.

Stagnacija pomeni, da si Italijani ne morejo več privoščiti toliko, kot so si lahko pred desetimi leti, še vedno pa državo razjeda razlika v razvitosti med severom in jugom. Na severu BDP znaša okoli 125 odstotkov povprečnega BDP-ja na prebivalca v EU-ju, na jugu pa dosežejo le okoli 70 odstotkov tega povprečja. S skoraj 120 odstotki BDP-ja je Italija druga najbolj zadolžena članica EU-ja.

Čeprav je Italija četrto največje gospodarstvo v EU-ju, za Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo, pa v zadnjih letih izgublja politični vpliv. K zmanjšanju ugleda države prispevajo tudi številni škandali, v katere se je zapletel premier Silvio Berlusconi, ki se lahko sicer ponaša, da je po drugi svetovni vojni najdlje vodil italijansko vlado, ki se je pred njegovim prihodom menjavala skoraj vsako leto.