Vsiljivost res ni lepa čednost, sploh, če želiš izvedeti kaj več o delovanju redovnic Misijonark ljubezni, ki jih je 7. oktobra 1950 ustanovila Nobelova nagrajenka Mati Terezija. Po dolgem prepričevanju (in celo posegu odgovornega urednika Uroša Urbanije), da bi ob 100-obletnici rojstva Matere Terezije MMC želel slovenski javnosti predstaviti njihovo delo in misijo, se je glas na drugi strani na koncu le vdal, rekoč: ''Dobro, pridite. A obisk bo zgolj zasebne narave.''

Pred majhno hišico ob cerkvi, nekje med blokovskim naseljem Ruskega carja in župnijsko cerkvijo na Ježici v Ljubljani, se je na deževen dan bohotil vrtiček poln zelišč in pisanega cvetja. Pred temnorjavimi vrati, na katerih je bil izobešen majhen lik Jezusa Kristusa in beli napis Misijonarke ljubezni, se je upogibala nizka bogata hruška, katere suhljate veje so se upirale pod težo sočnih plodov.

Prepoved komuniciranja z mediji
Ko pozvonim, okoliška tišina postane še glasnejša. Izza vhodnih vrat se pokaže bela silhueta. Vrata odpre visoka ženska drobne postave z vdrtimi očmi, odeta v bel sariko, obrobljen s tremi modrimi črtami - tista najbolj na robu je odebeljena. V pozdrav ponudi stisk roke in povabi v prvo sobo desno.

Majhen prostor, s še manjšo leseno mizo, ki je ravno pravšnje velikosti za dva človeka, čeprav so okoli nje postavljeni štirje stoli, ima majhno okno, nad katerim visi fotografija ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa. V kotu za vrati stoji knjižna omara, naložena z debelimi Evangeliji in Svetimi pismi. V diagonalno nasprotnem kotu je molitvena klop. Na steni sta bili izobešeni ena ali dve fotografiji Matere Terezije.

Zaobljube uboštva, čistosti, pokorščine in predanosti
Ko sedeva za mizo, me redovnica znova opomni: ''Vaš obisk je izključno zasebne narave.'' Kot nelagodno pojasnilo vsiljenemu obisku znova ponovimo telefonsko mantro, da je 26. avgust vendarle velik praznik in da bi ljudem vendarle radi povedali kaj več o delu Misijonark ljubezni v Ljubljani. Redovnica se ob občutnem nelagodju tiho nasmeji in odhiti iz sobe. Čez nekaj minut se pojavi s papirji v rokah. ''Tu piše vse, kar morate vedeti o nas,'' reče, ko na mizo položi štiri tipkane liste formata A4.

Ob hitrem pregledu se oko ustavi na odstavku, ki pravi: ''Naš apostolat je obiskovanje ljudi na njihovem domu, v domovih za ostarele in bolnišnicah. Enkrat tedensko obiščemo zapornike (op. p. na Povšetovi), na ulicah pa iščemo stike z brezdomci. Od leta 2006 imamo zavetišče za moške brezdomce. Pri nas lahko prenočijo in dobijo zajtrk in večerjo.'' Za izvajanje svoje misije in dobrega dela so prisegle k štirim zaobljubam: uboštvu, čistosti, pokorščini in predanemu ter prostovoljnemu služenju revnim.

V Ljubljani vedno po štiri redovnice
Kot je zapisano v izročkih, se delo redovnic prilagaja potrebam in zahtevam posamične države. Tako skrbijo tudi za hiše z bolnimi in umirajočimi, vodijo centre za gobave bolnike in bolnike, okužene z aidsom, domove za bolne, podhranjene, zapuščene, umirajoče, telesno in duševno prizadete in za sirote. V izročkih še piše, da redovnice niso socialne delavke, ampak delajo ''kot kontemplativne v srcu sveta, kar pomeni biti vse in vse storiti z Jezusom, za Jezusa, k Jezusu.''

Od sogovornice nam je uspelo izvedeti, da so v Ljubljani vedno po štiri redovnice Misijonark ljubezni, ki so različnih narodnosti. Države, v katerih izvajajo svoje poslanstvo, pogosto menjujejo. Tako so trenutno v Sloveniji redovnice z Slovaške, Hrvaške, Indije in Poljske. Tri slovenske redovnice pa so na misiji na Poljskem, v Indiji in Kanadi. Redovnice Misijonark ljubezni so lahko iz narodnosti vseh vetrov, zato morajo govoriti angleški jezik, ki je tudi uradni jezik reda.

Prisotne v 137 državah
Redovnic Misijonark ljubezni ni veliko, čeprav se njihovo število vsako leto veča. Maja 2010 jih je bilo v 137 državah po vsem svetu okoli 5.100. V Evropi svoje delo in ideje širijo v 31 državah. Leta 1987 pa je bila redovna skupnost ustanovljena tudi v Ljubljani. Z leti je Mati Terezija v sklopu redovne skupnosti ustanovila pet vej: aktivne sestre (7. oktober 1950), aktivne brate (25. marec 1963), kontemplativne sestre (26. junij 1976) in kontemplativne brate (19. marec 1979) ter duhovnike (31. oktober 1984).

Revni otroci so jo začeli klicati 'Ma'
''Me moramo dajati toliko, da nas zaboli. Prava ljubezen je tista, ki nas nekaj stane. Jezusa je to stalo, da je za nas umrl na križu. Vendar pa nam ni treba delati velikih in nenavadnih stvari, pomembno je, da naredimo majhne stvari z veliko ljubezni,'' so bile besede Matere Terezije. Ljubezen pisana z velikim ''L'' je bil moto te drobne ženske, ki je svoje poslanstvo uresničila v indijskem mestu Kalkuta, kamor jo je pot zanesla daljnega leta 1931.

Sprva je 18 let delala kot učiteljica, pozneje kot direktorica šole Loreto v Kalkuti. Tam so jo zaradi njenih dobrih del revni otroci začeli klicati ''Ma'', kar pomeni Mati in tako se je je obdržalo ime Mati Terezija.

Zgodba o njenem poslanstvu je preprosta. Nekega septembrskega dne leta 1946, ko se je vozila iz Kalkute v Dardžiling, jo je nagovoril Jezus Kristus in jo usmeril na delo z ljudmi. Še posebej s tistimi, ki so 'najbolj ubogimi med ubogimi', ki so bolni, umirajoči, na delo z majhnimi otroki, ki so prepuščeni ulicam, ter z neljubimi, pozabljenimi in nepreskrbljenimi. Takrat 36-letna Mati Terezija je dobila tudi sporočilo, da naj zapusti red sester Loreto in ustanovi novi red, imenovan ''Missionaries of Charity'' (Misijonarke ljubezni).