Korejski polotok je bi razdeljen po koncu druge svetovne vojne, ko so 38. vzporednik določili kot mejo med območjema ameriške in sovjetske prehodne uprave. Južni del je pod ameriškim okriljem stopil na pot demokratizacije, medtem ko je na severu pod mentorstvom Sovjetske zveze oblast prevzel komunistični voditelj Kim Il Sung. Leta 1950 so severnokorejske sile izvedle invazijo na jug, sledilo je nekaj let silovitih spopadov, ki so še dodatno razdejali obe državi. Leta 1953 je bilo podpisano premirje, med državama pa vzpostavljeno štiri kilometre široko demilitarizirano območje vzdolž celotne kopenske meje, skoraj po prvotni razmejitveni črti.

Stroga pravila za obiske
Obisk meje med Severno in Južno Korejo omogoča nekaj specializiranih turističnih agencij. Mi smo se odločili za turo, v okviru katere smo obiskali Panmunjom, območje skupnega nadzora na sredi demilitariziranega območja. To je kraj, na katerem potekajo uradni sestanki predstavnikov obeh Korej. Odpravili smo se v prvi polovici februarja, še pred začetkom najnovejšega zaostrovanja odnosov. Je pa res, da kljub vsemu dogajanju ogledi tudi v teh dneh potekajo neovirano. Že nekaj dni vnaprej je treba agenciji sporočiti številko potnega lista, na samem ogledu pa je treba upoštevati tudi celo vrsto predpisov. Denimo tistih v zvezi z oblačili: prepovedana so ponošena oblačila ali pa strgane kavbojke. Menda zato, ker te v nasprotnem primeru severnokorejski vojaki slikajo, fotografije pa uporabijo za domačo propagando, češ, zahodnjaki še za nove hlače nimajo denarja! Prepovedane so tudi majice s slogani, motoristične jakne, minikrila in športna oblačila. Kitajski najstnik, ki je bil na našem avtobusu, se je moral tako preobleči iz trenirke v hlače, ki jih je imela za vsak primer pripravljene vodička.

Na poti proti meji
Tura se začne v Seulu z ogledom muzeja, posvečenega korejski vojni. Poleg klasične muzejske predstavitve muzej vsebuje tudi prikaz zavezniškega izkrcanja v Inčeonu – v klasičnem južnokorejskem hipermodernem slogu v kinodvorani s 3D-projekcijo in z gibljivimi sedeži. Sledi vožnja proti meji in že nekaj kilometrov severno od Seula lahko ob reki Han uzremo bodečo žico in izvidniške postaje na vsakih nekaj sto metrov. Pozimi reka namreč pogosto zamrzne in tako predstavlja enostavno pot za infiltracijo severnokorejskih vohunov ali vojakov, mogoče tudi prebežnikov. Naslednja postojanka je Imjingak, mesto, kjer se konča železniška proga, ki je nekoč povezovala Seul in Pjongjang. Na postaji sameva stara lokomotiva, prerešetana s streli, in nemo priča o nekdanjih spopadih. Od tu je že mogoč pogled na severno stran. V oči najbolj bode dejstvo, da so hribi pred mejo porasli z gozdom, na severni strani pa so goli. Les so porabili za kurjavo. Pa tudi zato, da se med drevesi nihče ne more skriti. V Imjingaku so do pred nekaj leti potekala tudi srečanja družin z obeh strani meje, seveda pod budnim nadzorom oblasti. Slišali smo nekaj zanimivih zgodb, denimo tisto, kako je ustanovitelj industrijskega konglomerata Hyundai (ki je pred vojno živel na severni strani) leta 1998 Severu v znak dobrih odnosov podaril čredo petstotih krav. Za transport živine so morali zgraditi nov most, saj stari, dotrajani, ne bi prenesel te obremenitve.

Večkratna kontrola dokumentov
Sledi vožnja do Camp Bonifaca, zadnje vojaške postojanke pred demilitariziranim območjem. Kontrola potnih listov, prevzem obveznih priponk za obiskovalce ter spremstvo dveh vojakov na avtobusu na nadaljevanju poti. Fotografiranje od te točke naprej je strogo prepovedano, z izjemo nekaterih mest. Pot do same mejne črte poteka skozi pokrajino, preraščeno s trsjem in gozdom - ter posejano z minami. Ker tu praktično ni človeške dejavnosti, je območje postalo pravi raj za divje živali - kako protislovno! Videli smo nekaj žerjavov in veliko jato labodov. Po dveh kilometrih vožnje prispemo do cilja, Joint Security Area (JSA), območja skupnega nadzora. Najprej si ogledamo razstavo v Hiši svobode, kjer nas še enkrat poučijo o zgodovini konflikta ter nas seznanijo z vrsto incidentov, ki so se tu dogajali v bližnji preteklosti. Verjetno najbolj odmeven je bil t. i. "umor s sekiro" leta 1976, ko so severnokorejski vojaki s sekirami napadli in pokončali dva nič hudega sluteča ameriška vojaka, ki sta sodelovala pri obrezovanju drevesa ob mejni črti. Drevo naj bi namreč zastiralo pogled na kontrolno točko, Severna Koreja pa je vztrajala, da bi se za tak poseg morali prej dogovoriti obe strani. Tri dni zatem so ameriški in južnokorejski vojaki ob močnem vojaškem spremstvu drevo posekali.

Vstop na severnokorejsko ozemlje
Sledi najbolj razburljiv del ture, obisk konferenčne zgradbe, v kateri potekajo pogovori med predstavniki obeh strani. Zgradba je postavljena točno na mejni črti in znotraj konferenčne dvorane lahko obiskovalci stopijo na severnokorejsko ozemlje. Pred tem smo morali podpisati izjavo, da se zavedamo, da nam vojaki Združenih narodov ne morejo zagotavljati varnosti ob morebitnem severnokorejskem napadu med obiskom. Poleg tega je prepovedano kakršno koli komuniciranje s severnokorejskimi vojaki, tako pogovarjanje kot tudi mahanje ali kazanje s prstom. Obiski JSA-ja potekajo tudi s severne strani. Preden v zgradbo vstopijo obiskovalci z južne strani, tako zaklenejo vrata, ki vodijo na sever, in obratno. Pred zaklenjenimi vrati stoji južnokorejski vojak, ki naj bi zaščitil obiskovalce, če bi severnokorejski vojaki odprli vrata in poskusili koga ugrabiti. No, verjetno je pravi razlog ta, da vojak prepreči preveč pogumnim obiskovalcem, da bi poskušali steči skozi vrata na severno stran - to bi gotovo sprožilo mednarodni incident.

Severnokorejska propaganda
Po fotografiranju na severnokorejski strani meje in območja pod nadzorom Severa (fotografiranje južnokorejskih objektov je prepovedano) sledi obisk trgovine s spominki, kjer med drugim obiskovalci lahko kupijo severnokorejsko žganje ter bankovce s podobo Kim Il Sunga. Med vožnjo nazaj se avtobus ustavi še ob nekaj zanimivih točkah. Tako si lahko od daleč ogledamo severnokorejsko propagandno mestece, Potemkinovo vas, ki naj bi prikazovala idilično življenje na razvitem Severu. Vodička pove, da naj bi v vasi živel le en človek, katerega naloga naj bi bila, da zvečer prižge luči in jih zjutraj ugasne, in tako daje vtis, da je naselje obljudeno. Zraven stoji še 160-metrski drog s severnokorejsko zastavo, ki je eden najvišjih na svetu. Postavili so ga kot odgovor na sosednji južnokorejski drog, ki je visok "le" slabih sto metrov. Severnokorejska zastava tehta kar 270 kilogramov in potreben je res močan veter, da zaplapola! Pred leti so imeli v mestecu postavljene tudi zvočnike, iz katerih so predvajali propagandna sporočila o odlikah režima, vendar tega v zadnjem času ne počnejo več.

Nato si ogledamo mesto, kjer se je zgodil umor s sekiro - zdaj tam stoji le spominsko znamenje. Za konec še pogled na "most brez vrnitve", most, prek katerega je potekala izmenjava ujetnikov po koncu spopadov v korejski vojni. Ujetnikom na obeh straneh je bila dana izbira, na kateri strani bi radi ostali - niso pa se smeli po prečkanju mostu vrniti na drugo stran. Most je bil prikazan v enem zadnjih filmov o Jamesu Bondu, vendar v resnici ni obdan z bodečo žico, bunkerji ter žarometi. Boljši prikaz podaja južnokorejski film Join Security Area iz leta 2000, ki govori o preiskavi fiktivnega incidenta na območju skupnega nadzora.

Sledi vrnitev v Seul. Moderno velemesto, polno ljudi, ki hitijo po opravkih, hrup prometa in utripanje neonskih napisov. Meja s Severno Korejo, ki je oddaljena manj kot uro vožnje, se zdi kot drug svet.

Za MMC iz Južne Koreje,

Anton Gradišek