Mirovne sile ZN-a delujejo na različnih kriznih območjih, kjer je njihova prva naloga zaščita civilistov, a pogosto so prav pri tej najpomembnejši nalogi nemočne, kar se je izkazalo tudi pri nedavnem množičnem posilstvu v Demokratični republiki Kongo, ki se je zgodilo le dvajset kilometrov od oporišča mirovnih sil.

"Misijam ZN-a pogosto manjkata vodstvo in politična volja, da bi uresničili mandat za zaščito, na svojo stran ne pridobijo države gostiteljice, imajo pomanjkljivo obveščevalno dejavnost ter težave s državami, ki prispevajo vojake, a jim ne dovolijo uporabe sile pri zaščiti civilistov," je za humanitarno tiskovno agencijo ZN-a Irinnews dejal Henri Boshoff.

Študija, ki jo je januarja objavil Urad ZN-a za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), ugotavlja, da mirovnim misijam ZN-a primanjkuje jasne definicije in razumevanja civilne zaščite kot tudi obsežne strategije zaščite, da bi lahko izpolnile mandat, za katerega so bile poklicane.

Sodelovanje pomaga in škodi
Civiliste bi bilo mogoče uspešneje zaščititi ob večjem sodelovanju med mirovnimi silami in humanitarnimi agencijami, a koordinacija na terenu ni zmeraj najjasnejša. "V tem trenutku lahko v glavnem govorimo o sobivanju bolj kot pa o pomembni želji za boljšo koordinacijo," je dejal Damian Lilly iz OCHA-ja.

Eden izmed primerov uspešnega sodelovanja je misija ZN-a v Srednjeafriški republiki in Čadu (MINURCAT), ki je z agencijami ZN-a sodelovala pri urjenju policijskih sil za zaščito civilistov, patruljirala po mestih in žrtve posilstev opogumljala, da prijavijo zlorabe.

"Prispevek mirovnih sil pri zaščiti civilistov v Čadu je dragocen. Pohvalimo jih lahko za njihovo podporo pri dostavi humanitarne pomoči," je dejala tiskovna predstavnica Agencije ZN-a za begunce (UNCHR).

Toda povezavi humanitarnih agencij in delavcev z mirovnimi silami se pogosto izogiba, saj naj to ne bi bilo v duhu humanitarnih načel nevtralnosti, nepristranskosti in človečnosti.

V DR Kongu se mirovne sile obravnava kot sodelujoče v konfliktu in številne agencije zato menijo, da povezava z njimi spodkopava njihovo nevtralnost v očeh oboroženih skupin, ogroža varnost njihovega osebja ter zmanjša zmožnost neodvisnega delovanja pri dobavi humanitarne pomoči prebivalcem, je povedal Lilly.

Razširiti dobre prakse
Britanska humanitarna organizacija Oxfam je v svojem poročilu obravnavala misije v Čadu, Sudanu, Republiki Kongo in Demokratični republiki Kongo. V poročilu ocenjujejo pobude za zmanjšanje ogroženosti, kot so SOS-telefoni, varovanje trgov in nabiranja kurjave, skupne operacije s civilnimi agencijami, krajevno policijo in vojsko.

Oxfam je opazil in poudaril, da so SOS telefonske linije, ki so jih uvedli v Čadu in DR Kongu, imele mešan sprejem in so se izkazale kot nezanesljiv sistem za zgodnja opozorila. Težava je v tem, da mnogi nimajo telefonov in da so ogrožena območja pogosto slabo pokrita z mobilnim signalom. Ko so taka območja napadena, so tudi prav telefoni prva tarča plenjenja.

Lilly meni, da so skupne patrulje, začasna oporišča in sistemi za zgodnje obveščanje prispevali k boljšemu varovanju civilistov, zato bi morali po njegovem prepričanju te dobre prakse razširiti tudi v drugih misijah.