Gre torej za mit oziroma za poenostavljeno predstavo o plinski trgovini med Rusko federacijo (RF) in Evropo oziroma državami Evropske unije (EU). A pojdimo po vrsti - k številkam. Ruski zemeljski plin (ZP) predstavlja le približno 6 odstotkov v celotni primarni energetski porabi Evropske unije, predstavlja le dobro četrtino (27-30 odstotkov) porabe plina v EU-ju, njegov delež v evropskem uvozu plina pa je s 75 odstotkov leta 1990 do danes padel na dobrih 40 odstotkov. V energetski sliki EU-ja se je torej v zadnjih dveh desetletjih delež ruskega zemeljskega plina močno zmanjšal.

Ruskin plin zadovoljuje le 6 odstotkov energetskih potreb EU-ja
Ali povedano drugače: EU 94 odstotkov svojih energetskih potreb pokrije z viri, ki niso ruski ZP. To so nafta, obnovljivi viri, jedrska energija, premog. Zato lahko že na tej točki enoznačne izjave, poenostavljene ocene ali trditve o "evropski odvisnosti od ruskega plina" zavrnem kot netočne in napačne. Podoba Ruske federacije (RF) kot "plinskega medveda z vzhoda", ki grozi Evropi, je torej pretirana.

Norveška in Alžirija skupaj prodata več plina kot Rusija
Ruski uvoz plina v EU letno obsega približno 130 milijard kubičnih metrov plina, kar – kot že omenjeno – predstavlja dobro četrtino oziroma slabo tretjino porabe vsega plina v 28-erici. EU torej vsaj 70 odstotkov ZP-ja pridobi iz "neruskih" virov. Največ – 33 odstotkov – ga proizvede sam (največji proizvajalki sta Velika Britanija in Nizozemska), med največjimi izvoznicami v EU pa sta poleg Rusije še Norveška (24 odstotkov) in Alžirija (8 odstotkov), ki torej Evropejcem skupaj prodata več plina kot pa Rusija. Sledijo še manjši izvozniki Katar (5 odstotkov), Libija, Nigerija, Trinidad in Tobago ...

Ne odvisnost od Rusije, slabo delujoč plinski trg je problem
Temeljni problem oskrbe z zemeljskim plinom v EU-ju torej ni prevelika odvisnost od ruskega plina, ki predstavlja le dobro četrtino porabe na ravni EU-ja, pač pa odsotnost enotnega notranjega plinskega trga, ki bi blažil različne šoke (cenovne, dobavne) oziroma "izpostavljenost" nekaterih držav ruskemu plinu. Plinski trgi v EU-ju so namreč v veliki meri še vedno razdeljeni po nacionalnih mejah. Na posameznih trgih kraljujejo t. i. nacionalni šampioni (npr. Eon, GDF Suez), ki si ne želijo čezmejnega trgovanja in konkurence, saj bi to ogrozilo njihov dobiček.

"Železna zavesa" še vedno deli EU
Glavna značilnost plinskega trga EU-ja je ta, da so na eni strani veliki zahodno- in srednjevropski trgi (Velika Britanija, Nemčija, Italija, Francija), ki imajo močno diverzificirane vire dobave in so tudi dobro integrirani (povezani) med seboj, na drugi strani pa majhni vzhodnoevropski trgi (Slovaška, Bolgarija, Češka, Madžarska, baltske države), ki so med 70- in 100-odstotno odvisni od dobav ruskega plina, hkrati pa infrastruktruno izolirani od preostale Evrope. Prvi kupijo več kot 80 odstotkov vsega ruskega plina, a hkrati ta povprečno predstavlja le 22 odstotkov v njihovi plinski porabi, medtem ko v vzhodni Evropi kar 77 odstotkov. Tako se zdi, da "železna zavesa" še vedno deli EU.

Tretji energetski paket za integracijo plinskega trga
EU se zaveda tega problema, zato je sprejel tudi t. i. tretji energetski (zakonodajni) sveženj, s katerim želi pospešiti integracijo notranjega plinskega trga, bistvo katerega je, da mora vseevropski plinski trg omogočiti nakup plina kateri koli članici, kjer koli v Evropi, če tako zahtevajo tržne razmere. Ali povedano drugače, dobavno slabo diverzificirane vzhodnoevropske članice morajo imeti dostop tudi do plina na bolj diverzificiranih zahodnoevropskih trgih, ki so manj ranljivi v primeru različnih motenj v oskrbi, tako kot se je to zaradi spora Rusije in Ukrajine, ki je tranzitna država za ruski plin, zgodilo januarja 2009. Takrat bi primanjkljaj (približno 300 milijonov m³ plina na dan), ki je nastal zaradi ustavitve dobav ruskega plina, teoretično lahko popolnoma pokrili s povečanim uvozom iz drugih virov (Norveška, Alžirija, utekočinjeni zemeljski plin) in z uporabo plina v skladiščnih kapacitetah, toda pomanjkljiva infrastruktura (nezmožnost povratnega toka, nezadostna omreženost dela srednje in vzhodne Evrope), skratka preslaba integracija trga na ravni EU-ja, je to onemogočila. Najbolj sta bili prizadeti Slovaška in Bolgarija, ki sta dobesedno na "ruski plinski pipi", hkrati pa izolirani od ostalih evropskih plinskih trgov.

Tudi plinska "palica" ima dva konca
Doslej je bil prikazan le pomen ruskega plina za EU, zdaj pa poglejmo, kaj izvoz plina v EU predstavlja za rusko stran. Ustvarjen je namreč neki splošen in napačen vtis, da je plinska oskrba Evrope odvisna skorajda izključno od dobre volje Rusije. Kot da ta ne bi dobila nič v zameno. Številke govorijo drugače, plinska trgovina pač ni enosmeren proces oziroma plinska "palica", ki jo domnevno vihti Rusija, ima dva konca.

Gazprom več kot polovico prihodkov ustvari v Evropi
Gazprom, največje rusko podjetje (večinsko v državni lasti) in edino, ki lahko izvaža plin v tujino, je namreč življenjsko odvisen od prodaje plina v Evropo. S prodajo na cenovno velikem evropskem trgu, kamor izvozi okoli 30 odstotkov proizvedenega plina, izniči izgubo, ki jo ustvari na sicer količinsko precej večjem domačem trgu (50 odstotkov), kjer pa je – po politični direktivi – prisiljen prodajati pod ceno, saj sta poceni plin (in elektrika) edina konkurenčna prednost domačega ruskega gospodarstva. Razmerje med povprečno evropsko ceno in povprečno ceno na ruskem trgu je približno ena proti pet (53:221 evrov za 1.000 m³ plina), zato Gazprom več kot polovico (!) svojih prihodkov ustvari s prodajo na evropskem trgu. Preostala pomembnejša trga, a bistveno manjša, sta še Turčija in nekdanje države Sovjetske zveze.

Ruski plinovodi vodijo na zahod
Drugi razlog, ki RF veže na EU oziroma Evropo, je dejstvo, da vse poti – plinovodi – (za zdaj) vodijo na zahod. In glede na velikopotezne Gazpromove infrastrukturne načrte s plinovodoma Severni tok (že zgrajen) in Južni tok bo evropski trg ostal najpomembnejši izvozni trg za ruski plin tudi v prihodnje. Specifika plinske trgovine je namreč ta, da večinoma še vedno poteka po plinovodih, ki so velik infrastrukturni zalogaj. In ko so enkrat zgrajeni, sta kupec in prodajalec za desetletja vezana drug na drugega, sta soodvisna, saj plinovodov ni mogoče čez noč prestaviti drugam oziroma na druge trge. Tudi zato se s plinom v nasprotju z nafto (še) ne trguje na konkurenčnem in likvidnem globalnem trgu, ampak so se razvili (rigidni) regionalni: evropski, britanski, severnoameriški in azijski. Slednji je v celoti trg utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Tudi Rusija si želi diverzifikacije trgov, predvsem proti Kitajski, Južni Koreji in Japonski, a bogata nahajališča v vzhodni Sibiriji in na ruskem daljnem vzhodu bo treba še razviti, predvsem pa zgraditi infrastrukturo (plinovode) do ciljnih držav, kar pa je spet velik finančni zalogaj.

Ne odvisnost, gre za soodvisnost Rusije in EU-ja
Pri plinski trgovini (držav) Evropske unije oziroma Evrope in Ruske federacije gre torej za odnos soodvisnosti, nikakor pa ne za odvisnost EU-ja od ruskega plina. Rusija je največji izvoznik plina v EU, ki pa je obenem največji in najdonosnejši izvozni trg za ruski plin, zato se bo vzajemno koristno razmerje nadaljevalo tudi v prihodnjih letih. Ruska federacija kot največji svetovni proizvajalec zemeljskega plina, največji izvoznik in država z največjimi zalogami tega energenta je idealen dobavitelj za EU. Enako je polmilijardni EU zaradi velikih potreb po energiji, geografske bližine in dobre plačilne sposobnosti idealen trg za ruski plin. EU ga zagotovo potrebuje, a hkrati RF najmanj toliko hlasta za prihodki od prodaje plina, ki polnijo državni proračun. Očitno je torej, da ekonomski interesi Rusije in EU-ja na področju plinske trgovine močno sovpadajo, vzajemna korist je očitna, zato je soodvisnost najustreznejša beseda za označitev plinskega partnerstva, ki traja že več kot 40 let.

Rusi niso džihadisti
Vsekakor pa Ruska federacija ni v položaju, ko bi lahko skozi plinsko trgovino spravila na kolena EU. Zagotovo je plinska trgovina določen geopolitični vzvod in kanal vplivanja, a se ji pripisuje prevelik vpliv. Kot ugotavlja Dimitrij Trenin, direktor moskovskega miselnega središča Carnegie, Rusija nima nobenega razloga, da bi si na kakršen koli način skušala podrediti Evropo, saj članice EU-ja plačujejo najvišjo ceno za ruski plin, poleg tega pa bi bilo vsako izsiljevanje Evropejcev ob dejstvu, kako odvisen je ruski proračun od izvoza energentov, neumnost. "Gazpromova dejanja so pogosto interpretirana kot orodje določene politične strategije. Realnost je drugačna: energetika je politični posel, a še vedno predvsem posel." Trenin naprej slikovito ponazori, da je energetika orožje, ki ga lahko uporabiš samo enkrat – v samomorilskem poskusu. Ta začasno povzroči nekaj težav kupcu, a trajno ohromi prodajalca. "Rusi pa niso džihadisti," dodaja Trenin.

Obojestranske sankcije, a plinska trgovina nedotaknjena
Kako pomemben je za Rusko federacijo izvoz plina v Evropo, priča tudi dejstvo, da se je trgovanje začelo globoko v hladni vojni (začetek 70. let 20. stoletja) in vse od takrat poteka nemoteno. Motnje v dobavi so nastale le dvakrat – leta 2006 in 2009 – a obakrat kot posledica spora RF-ja s tretjim akterjem – Ukrajino, ki je tranzitna država. A tudi njena vloga se je s Severnim tokom zmanjšala. In ne nazadnje zaradi podpore Ruske federacije upornikom v vzhodni Ukrajini je EU poleti 2014 uvedel sankcije proti Rusiji, usmerjene proti bankam, energetskim podjetjem, vojaški industriji, medtem ko je plinska industrija ostala nedotaknjena. Sankcije je v nasprotni smeri sprejela tudi Rusija, seveda pa se te prav tako niso nanašale na trgovanje s plinom, ampak predvsem na prepoved uvoza hrane iz Evrope. To zgolj potrjuje tezo, kako pomemben je evropski trg za ruski plin. Rusija enostavno ne more zapreti plinske pipe v Evropo, saj bi se v tem primeru ustavil tudi "tok evrov" v nasprotni smeri, česar pa si ne more privoščiti.

Aleš Vozel, @vozela1