"To bi se moralo zgoditi že pred 10, 15 leti," je pred popolnoma razbito lupino volva ob požganem poslopju kantonske vlade v Tuzli dejal upokojenec Vehid, ki kmalu ponudi razlago za takšno stališče. Ima namreč dva otroka, ki že 12 let iščeta delo. "Ministri nimajo težav, da zaposlijo svoje otroke," je dodal jezno. Vehidove razloge za bes in hladnokrvno gledanje na uničeno poslopje vlade v središču mesta delijo številni njegovi someščani.

Nedavni protesti v Tuzli in drugih mestih Bosne in Hercegovine so povzročili veliko refleksij, zakaj ti sploh so, vse poti pa vodijo k žalostnim in krivičnim usodam delavcev tega nekoč močnega in ponosnega industrijskega središča nekdanje Jugoslavije. Ti so pred tuzelsko vlado več let redno opozarjali na krivice, ki se jim dogajajo, in zaman prosili za posluh oblasti. Med njimi so bili in še vedno so tudi delavci podjetja za izdelavo pohištva Konjuh s 130-letno tradicijo. Nekoč prepoznavno in močno podjetje je v kratkem času pokopal prehod v kapitalizem, natančneje privatizacija, ki je novim lastnikom odprla pot za ravnanje s podjetjem, ki ni v interesu njegovih delavcev in delavk.

Tri leta brez plače 175 evrov
Kot so v pogovoru za MMC poudarili delavci, je imel Konjuh pred vojno 2.500 zaposlenih, zdaj pa le še nekaj več kot 300. Med njimi je tudi Šahim Bošnjaković, ki plače ni prejel že od oktobra 2010. Bošnjaković v štiridesetih letih živi pri svoji materi s pokojnino 320 konvertibilnih mark oziroma 160 evrov. Poleg tega nima zdravstvenega zavarovanja, zato si ne more privoščiti, da bi se mu kaj zgodilo, opozarja. Tudi njegova plača ni bila dosti višja, 175 evrov. Kot je za MMC dejala Dušica Ikić iz Balkanske mreže za raziskovalno novinarstvo BIRN, "moraš biti zelo virtuozen z denarjem, da lahko s tem nekaj narediš". Kljub temu Bošnjaković ne zahteva niti izplačila neizplačanih plač niti povišice, zgolj obnovo proizvodnje v podjetju. To pa, kot so trdili delavci, kljub naročilom za 2,5 milijona evrov zaradi blokiranega računa ne more kupiti hlodov za začetek del.

V enakem položaju je tudi Osmin Okić, ki se preživlja s priložnostnimi deli na črno, kot sta sekanje drv ali pobiranje krompirja in podobno. "Lahko bi bili Švica, toliko bogastva je tu," je dejal. Tuzla namreč ni bila industrijsko središče brez razloga. Samo ime izhaja iz besede tuz, turškega izraza za sol, zato je znana tuzelska sol. Mesto ima termoelektrarno, močna je bila kemična industrija. Večina te industrije je zdaj propadla, je le še del slavne zgodovine mesta. Ni čudno, da je tako privlačna misel na odhod iz domačega kraja. "Takoj bi šel v Avstralijo in se ne bi nikoli vrnil. Tudi v Afriko bi šel," je dejal Bošnjaković, ki razočarano gleda na razvoj države po vojni. "Z 19 leti sem bil v vojni in kaj mi ta država daje," se sprašuje. Tudi on je prisiljen opravljati priložnostna dela. O tem, kdo je uničil vsa ta podjetja, vlada na tuzelskih ulicah širok konsenz: politiki in privatizacijski tajkuni.

Kot rečeno, so ulice skupaj z delavci že v prvih dneh protestov delili tudi študenti, brezposelni in upokojenci. Nihče izmed njih namreč ne zmore nadaljevati takšnega življenja. Kot je izpostavil eden izmed upokojencev na rednih protestih pred zdaj že nekdanjim poslopjem vlade Arnaut Šabac, znaša njegova pokojnina 155 evrov. "Tanek led pač poči," je pojav množičnih protestov in izgrede na kratko pojasnil taksist Mirsad.

Predvsem gre za razredni boj
Kot se je izrazil odvetnik opeharjenih delavcev še enega propadlega podjetja, Hotela Tuzla, Faik Muhić, je upor v BiH-u "socialna revolucija". A kakor koli označimo zadnje dogajanje, gre predvsem za razredni boj. Po Tuzli tako te dni kroži naslednja šala: "Znaš ko je kriv za ove proteste? Saudijci." "Kakvi Saudijci, bolan?" "Pa oni s Audijima." ("Veš, kdo je kriv za te proteste? Savdijci." "Kakšni Savdijci, stari?" "Tisti z audiji.", op. p.)

Ker je tranzicija, torej privatizacija, nekoč družbene lastnine privedla do propada industrije v mestu in okolici, je ena izmed osnovnih zahtev delavcev, pa tudi drugih prebivalcev, revizija tega procesa. Kako je mogoče, da velika in uspešna podjetja z dolgoletnimi tradicijami propadejo v le nekaj letih, se sprašujejo ljudje.

Razlogi za nedavni plaz socialnih protestov, ki se, kot kaže, širijo tudi v druge države v regiji, so torej jasni. Med glavnimi pa sta gotovo tudi brezsramnost in popolna odtujenost oblasti, tako lokalnih kot tistih na višjih ravneh. "V Tuzli nimamo možnosti, da gremo do načelnika občine in se z njim pogovorimo o kakšni svoji težavi. To je nekoč obstajalo, a nič več. Politiki mislijo, da je ukvarjanje z ljudmi to, da se ob nedeljah sprehodijo po središču in gredo nekam na kavo," je pojasnila Dušica Ikić iz BIRN-a. Upokojenci, delavci in brezposelni oblast označujejo za "despotsko", "prepotentno" in "primitivno".

Zato ne preseneča, da so zahteve protestnikov vezane predvsem na njeno delovanje. Ljudje so tako zahtevali ukinitev pravice funkcionarjev do prejemanja nadomestila po končanju mandata ali odstopu, znižanje njihovih plač, ki naj postanejo primerljive s plačami, denimo, profesorjev, zahtevali so ukinitev sejnin in odpoved vsem svetovalcem funkcionarjem na vseh ravneh oblasti in podobno. Zahteve so pravzaprav minimalistične, in ne sistemske. Odprava kapitalizma in vzpostavitev drugačnega gospodarsko-političnega sistema tako nista predmet pogovorov na plenumih.

70 odstotkov proračuna za "administrativnega zmaja"
Morda se takšne zahteve na prvi pogled zdijo banalne v primerjave z velikostjo težav, s katerimi se spopada bosansko-hercegovska družba, v resnici pa zadevajo njihovo bistvo. Bosna in Hercegovina je namreč daleč od funkcionalne in racionalno delujoče države. Razdeljena je na Republiko srbsko (RS) in Federacijo BiH-a (FBiH), ki jo sestavlja 10 kantonov, ter območje Brčko. Tako RS kot FBiH in njeni kantoni imajo svoje vlade s premierji, ministri, namestniki ministrov, sekretarji, svetovalci in tako naprej, tu pa je še svet ministrov BiH-a. Tako je na vseh ravneh oblasti več kot 130 ministrov. 14 vlad pa spremlja tudi 14 skupščin.

"Ustvarjen je administrativni zmaj, ki posesa vse iz te države. Kdo inteligenten je sploh lahko dobil idejo, da mora biti v BiH-u 13 ministrstev za šolstvo? Imamo 13 ministrov za en resor, pa njihove pomočnike in tako naprej in vse se množi," je pojasnila Ikićeva. Samo za stroške plač celotne administracije Bosne in Hercegovine se porabi neverjetnih 70 odstotkov celotnega državnega proračuna. Takšna politična ureditev pa izhaja iz časov po vojni, saj jo je vzpostavil daytonski sporazum iz leta 1995. Nič čudnega torej, da je rdeča nit zahtev, bolje rečeno želja vseh protestnikov, prav ukinitev kantonov. "Kanton je pokopal te ljudi," se je slikovito izrazil brezposelni Adnan Ahmedbegović.

Nasilje enih, nasilje drugih
Tuzelčani so se na nedemokratičen duh, ki preveva kantonsko oblast, resda odzvali z nasiljem, a je treba tega postaviti v širši kontekst. "Kar je v zgodbi o huliganih pomembno poudariti, je, zakaj se ne postavlja vprašanje, ali so huligani tudi tisti, ki so uničili toliko tovarn in celotno gospodarstvo BiH-a v zadnjih dvajsetih letih. Škoda, ki so jo ustvarili protestniki v poskusu, da uveljavijo svoje pravice, je minimalna v primerjavi s škodo, ki so jo ustvarili vladajoči politiki z odvzemanjem pravic delavcev," je dejala Ikićeva.

Uspeh in širitev plenumov
Protestniki pa so se odzvali tudi z najbolj demokratičnim mogočim odgovorom, državljanskim oziroma ljudskim plenumom. Ti za zdaj potekajo vsakodnevno, od sprva okoli 20 ljudi pa se jih je začelo udeleževati tudi po 700. "Končno imajo ljudje priložnost, da nekaj povedo. Očitno volitev ljudje ne razumejo kot nečesa, s čimer lahko kaj povedo. Zato se jih tudi ne udeležujejo. Mislim, da je plenum v tem trenutku edina možnost, da državljani najdemo rešitev tega položaja, ker jih mi predlagamo," meni Ikićeva, ki se plenumov tudi sama redno udeležuje.

Tako Ljubljana kot Maribor imata svoji izkušnji s tovrstnim demokratičnim načelom, prva že po 15. oktobru 2011, drugi pa po vstajah leta 2012. A v nasprotju s slovenskimi mesti se plenumov v Tuzli, mestu z okoli 130.000 prebivalci, udeležuje neprimerno več ljudi, ki prihajajo iz različnih delov družbe. Tuzelski plenum je tako uspešen, da se je že dvakrat preselil, vedno v večji prostor, v želji po omogočanju vsem, da se ga udeležijo.

Ena izmed zahtev, ki so bile sprejete na enem izmed plenumov, je tudi ta, da javna kantonska televizija v živo prenaša seje plenumov, ki običajno trajajo dve uri, na njih pa se oblikujejo in sprejemajo zahteve, ki jih nato prenesejo kantonski skupščini. Nekatere zahteve plenuma je ta že sprejela. Odgovor na vprašanje, kakšna bo po odstopu kantonske vlade usoda zahteve po oblikovanju tehnične vlade, ki naj bi jo do volitev sestavljali nestrankarski strokovnjaki, bo prinesel 1. marec. Takrat se namreč izteče rok, ki ga je skupščini postavil tuzelski plenum.

Da ni ljudi po vsem BiH-u že leta nihče nič vprašal, kaže tudi to, da se plenumi širijo po državi. Tako poleg Tuzle potekajo že v Travniku, Brčkem, Sarajevu, Mostarju in Zenici, razvija pa se že medplenumsko sodelovanje, tudi s pomočjo videokonferenc. Udeleženci pogosto zahtevajo nemogoče, a se plenumi tudi hitro racionalizirajo. Kot je dejal eden izmed njih na plenumu v Tuzli, "ne bomo daleč prišli, če bomo hoteli rešiti vse naenkrat". V Tuzli so se tako že oblikovale delovne skupine, katerih področja dela grobo sovpadajo s področji ministrstev, njihov namen pa je artikulirati alternativne politike in poskrbeti za konstruktivnost gibanja. Tudi vzpostavljanje takšnih vzporednih političnih struktur kaže na odtujenost dosedanjih političnih elit v BiH-u.

Zakaj prav Tuzla?
Nacionalizem je bil v BiH-u močno in priročno orodje političnih elit, s pomočjo katerega so dvajset let ohranjale svoj položaj in bile na njem nedotakljive. Tuzla pa je znana kot večetnično mesto, kjer si naprej Bosanec, šele nato Srb, Bošnjak, Hrvat ali pripadnik katere druge etnične pripadnosti.

Družbe mladih so etnično mešane, prav tako delavski kolektivi. Darjan Josipović, po narodnosti Hrvat, ki je pravkar končal študij in še išče delo, s ponosom pove, da so vsi njegovi trije starejši bratje služili v vojski BiH-a. Tudi v propadlem Konjuhu so med delavci tako Bošnjaki kot Srbi in Hrvati. A kot je v družbi svojih soborcev pred požgano stavbo kantonske vlade dejal delavec Konjuha Okić: "V službi smo vsi bratje in sestre."

Večietničnost je zaznamovala tudi zgodovino mesta, ki se ponaša s svojo protifašistično preteklostjo. "V času razvoja rudarstva so v Tuzli živeli ljudje do 39 različnih narodnosti. Mesto se je tako razvijalo v duhu enotnosti in boja za boljši jutri vseh ljudi. Tuzla je bila vodilna tudi na področju kulture. Gledališče v Tuzli je staro več kot stoletje, v 50. letih prejšnjega stoletja je imela Tuzla prvi džezovski orkester v BiH-u, enega od treh v nekdanji Jugoslaviji. Gojili smo tudi medsosedske odnose. Prav zaradi takšnega načina življenja v Tuzli leta 1992, ko se je začela vojna v BiH-u, na splošno razen posameznih primerov ni bilo medetničnih spopadov," je dejala Ikićeva in dodala: "Poleg tega, da smo fini ljudje, ki se radi družimo, smo tudi revolucionarji. Zato ne preseneča, da se je ta revolucija, če jo tako imenujemo, začela v Tuzli."

Nacionalnost - neizogiben dejavnik
Prav ta ne toliko nadnacionalnost kot anacionalnost pa bo gibanje neizogibno privedla do paradoksa. Čeprav aktivisti, tako delavci kot intelektualci, poudarjajo, da želijo v tehnični vladi nestrankarske ljudi, ki so se izkazali s svojo strokovnostjo in sposobnostjo, se izbiri na osnovi nacionalne pripadnosti tudi sami ne bodo mogli izogniti. Ustava tuzelskega kantona, ena izmed številnih v BiH-u, v svojem tretjem členu namreč zahteva, da so v vladi "sorazmerno zastopani pripadniki konstitutivnih in drugih narodov", in sicer na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1991. V vladi bo tako moralo sedeti toliko in toliko Srbov, Bošnjakov in Hrvatov. Ni čudno, da daytonski sporazum v BiH-u imenujejo prisilni jopič.

Vse oči so uprte v Tuzlo
Ne glede na vse ovire, ki prebivalce Tuzle in vse Bosne in Hercegovine čakajo pri njihovem boju za boljše življenje, pa ima Tuzla kljub uničeni industriji morda spet razloge za ponos. Vsi sicer niso tako prepričani. "Prezgodaj je za ponos. Ne vemo še, v kateri smeri se bo to razvijalo," je bil previden 22-letni študent produkcije Darjan Minov. A kot je v svojem nagovoru tuzelskega plenuma prejšnji četrtek dejal eden vidnejših aktivistov Damir Arsenijević, sicer profesor angleške književnosti: "Ne smemo odnehati. Vse oči sveta so uprte v Tuzlo."