Adnana Hamidovića - Frenkieja za sogovornika na temo socialnih protestov, ki pretresajo Bosno in Hercegovino, nismo izbrali zgolj zaradi tega, ker prihaja iz Tuzle, mesta, kjer se je vse začelo. Frenkieja, avtorja petih plošč in ene kratke plošče, so namreč najbolj zaznamovale družbenokritične teme, njegovo delo pa mu je prineslo razpoznavnost, ki presega ne zgolj BiH, ampak tudi meje nekdanje Jugoslavije.

V svojih komadih je napovedoval prav takšne dogodke, o katerih te dni poslušamo iz BiH-a, in, kot prizna, je zadovoljen ob misli, da je v določeni meri morda tudi sam vplival na razvoj dogodkov. "Nihče ne bo prišel, nič ne bo padlo z neba, mi smo ti, na katere smo čakali," rapa v komadu Gori.

Frenkie kot pomembno temo izpostavlja tudi boj proti nacionalizmom in potrebo po mednacionalnem dialogu. Zato ga je razveselilo, ko je videl mlade, ki so po Tuzli v času protestov pisali protinacionalistične slogane. Kaj se bo dogajalo zdaj, ne ve, a, kot pravi, Bosna in Hercegovina po petku ne bo več takšna, kot je bila.

Kako kot Tuzelčan, ki si že vrsto let prek umetnosti politično dejaven, gledaš na zadnje dogajanje v tvojem mestu in drugod po državi?
Moram reči, da sem bil ponosen na svoje someščane in sosede, ki so tokrat odločno poslali sporočilo našim politikom, kar odmeva tudi po svetu. Kot si rekel, to spremljam že leta in dobro poznam težave teh delavcev. Mesece in leta sem jih gledal pred to stavbo, ki je zdaj zgorela. Bili so celo v šotorih, včasih v manjših skupinah, drugič v večjih. Prosili so politike, prosili, da jih sprejmejo, da jim pomagajo, da se rešijo njihove težave. Ti pa so obračali glavo stran, prenašali odgovornost z ene na drugo stopnjo oblasti, na pravosodje in tako naprej. Vse te mirne metode in demonstracije pa so se po mojem mnenju izčrpale. Zdaj se je zgodilo, kar se je, in mislim, da Bosna in Hercegovina po tem ne bo več ista. Politiki bodo odslej gotovo bolj razmislili in se resneje lotili svojega dela. Zdaj so ljudje namreč pokazali moč, politikom so pokazali, da ne bodo več trpeli njihovega nedela in brezobzirnosti.

Sam si dejal, da delavci v Tuzli in drugih mestih že leta opozarjajo na neznosno stanje v državi. Zakaj so se prav ti protesti stopnjevali do te mere in ali je bilo to nekaj, kar se je pač moralo zgoditi prej ali slej?
To se je moralo zgoditi prej ali slej. Pričakoval sem, da se bo to zgodilo že prej. Res je, začelo se je z delavci, ampak pred vlado so bili različni profili in družbeni sloji. Bili so študentje, srednješolci, upokojenci, starejši ljudje, delavci. Preprosto je zavrelo in to se je moralo zgoditi. Že prej smo podpirali proteste, recimo tiste za matično številko v Sarajevu ali v okviru gibanja Dosta (Dovolj), imeli smo koncerte, vse je bilo mirno, kulturno. Skušali smo se pogovarjati s politiki, oglašali so se tudi intelektualci. Naši politiki pa so mislili, da so nedotakljivi, zdaj pa so jim ljudje pokazali, da ni tako. V petek smo videli, da niso varni, da države preprosto ni. V dveh dneh so zažgana poslopja vlad v največjih bosensko-hercegovskih mestih.

Omenjaš nasilje. Kot po vseh nasilnih demonstracijah se veliko besed troši za njegovo vrednotenje in moraliziranje. Kakšno je tvoje stališče do tega?
Ne morem sprejeti poročanja medijev, da so to počeli huligani. Ko sta vladi v Tuzli in Zenici odstopili, bi se moralo to nehati, ampak vse se je dogajalo tako hitro. Nisem prepričan, da so ljudje na ulici sploh slišali, da se je to zgodilo. Ampak to niso bili samo huligani, temveč običajni državljani. Prej sem jih naštel. Tam so bili študenti, bili so upokojenci, tudi jaz sem bil tam. To se je moralo zgoditi. Še enkrat, na vse mogoče načine se je poskušalo in ni uspelo.

V pesmi Gori praviš "gorijo Wall Street in IMF (Mednarodni denarni sklad, op. a.), Bruselj in Washington“. Čeprav je v Sarajevu gorel arhiv, je tudi tu neka simbolika. Ljudje so na neki način zažgali del svoje zgodovine.
Glede tega ne vem, kaj naj povem, ker ne vem, ali je to res. Nekateri pišejo, da se je to zgodilo, drugi pravijo, da se ni. Res ne vem, kaj je res. Če se je to res zgodilo, je to velika škoda in s tem se ne strinjam. A ne vem, ali je to res. Policija je namreč že v Tuzli govorila, da se je ropalo, a sam sem bil na kraju dogajanja. Rekli so, da je bila neka blagovna hiša oropana, pa to ni res. Bil sem tam in videl sem, da se to ni zgodilo. Na koncu so še v tem trgovskem centru izjavili, da se to ni zgodilo. Bilo je veliko napačnih informacij. Policija je uporabljala to metodo, propagando, da ljudi zavede in jih prestraši. Verjamem, da je bilo nekaj incidentov, ampak bilo je tudi veliko laži.

Kaj lahko sklepamo iz tega, da so se protesti tako hitro razširili po državi? Je to morda znak, da obstaja med državljani BiH-a jasna zavest o skupni usodi?
Nekaj je na tem. Dobro, v Republiki srbski ni bilo česa takšnega, a videli smo, da se je tudi v Banjaluki zbralo 300 ali 400 ljudi. Zelo me je razveselilo, da so pokazali solidarnost s Tuzlo. Mislim, da se je kaj takšnega zgodilo celo prvič. Ljudje so dojeli, da ne gre za nič nacionalnega, ampak za boj za boljše življenje. Na splošno so se nabrale neke frustracije, zdaj pa je vse eksplodiralo. Videl sem, da so v Mostarju zažgali stavbi HDZ-ja (Hrvaška demokratska skupnost, op. a.) in SDA-ja (Stranka demokratične akcije, op. a.), česar sem bil zelo vesel. Ti dve stranki sta uničili to mesto in upam, da niso mirno spali, da so dojeli, da so ljudje močnejši od njih, in da se bodo spet odzvali, če bodo nadaljevali tako delo oziroma nedelo.

Ti protesti so bili uperjeni predvsem proti kršenju delavskih pravic in politični eliti na splošno, a kot kažejo nekateri grafiti, ki sem jih videl na fotografijah, so bili uperjeni tudi proti nacionalizmu kot političnem sredstvu. To gotovo opogumlja.
Ko sem videl, da so to pisali mladi, je bilo moje srce veliko kot Rusija (smeh). Moram priznati, da me to zelo veseli. To je še eno sporočilo, da so nekatere zgodbe že preživete. To sem opazil že na protestih za matično številko, ko so politiki iz Republike srbske spet poskušali narediti "spin" in to predstaviti kot grožnjo, češ da so v Sarajevu ogroženi, ker so jih obkolili v parlamentu. Zunaj pa so bile ženske z otroki v vozičkih. V Banjaluki imam veliko prijateljev in vem, da takšna politika ne uspeva več. Nove generacije to počasi dojemajo in ni več tako lahko manipulirati z ljudmi.

Morda bo to nekoliko preoptimistično, pa vendar, smo morda priča procesu zamenjave nacionalne zavesti z razredno zavestjo? So ljudje v Bosni dovolj siti starih nacionalističnih zgodb, da želijo graditi prihodnost na drugi osnovi?
Mogoče je še prezgodaj o tem govoriti, vse je še tako sveže. A res bi rad, da se to zgodi, da ljudje dojamejo, da je lačnemu želodcu vseeno, ali je srbski, bošnjaški ali hrvaški, da imamo vsi iste težave, da se politiki ne ukvarjajo s stvarmi, s katerimi bi se morali, in da lahko z eno bombastično izjavo, ki spominja na izjave iz devetdesetih let, tako preprosto preusmerijo pozornost od pravih vprašanj, kot so gospodarstvo in socialna vprašanja.

Kot raper si pozival k mednacionalnemu dialogu v Bosni in Hercegovini. Protesti v Federaciji so sicer v veliko manjši meri odmevali tudi v Republiki srbski. So lahko vprašanja, ki jih odpirajo protesti, nekakšen povezovalni element, nekakšen most, kakršen politika in očitno tudi ekonomija nikoli nista mogli biti?
Upam. Lahko samo ponovim, da je šlo za ključna življenjska, ne pa za nacionalna vprašanja, ogroženost in podobno, kar se ponavlja že toliko let.

Čutiš v tem valu protestov potencial, da se začnejo ljudje iz Republike srbske in Federacije povezovati na drugačni osnovi?
Mislim, da ta potencial obstaja. To se je začelo že s protesti v Sarajevu glede matične številke, ki sem jih malo prej omenjal. Danes je svet veliko manjši. Imamo družbena omrežja in vsakdo ima med prijatelji in znanci nekoga iz teh mest. Zgodbe, ki jih lahko prebereš v časopisih, berejo predvsem upokojenci, ki jim še lahko nasedejo, mladina pa ne naseda več. Ko prebereš naslov v časopisu, kot recimo ob protestih za matično številko, češ "srbski politiki so ogroženi v Sarajevu", lahko na Facebooku pogledaš, kaj se zares dogaja, ali pa prijatelja iz Sarajeva preprosto vprašaš, kaj se tam dogaja. Mladi tem zgodbam preprosto ne verjamejo več. Mislim, da se bomo bolj in bolj zbliževali in da bodo te nacionalne neumnosti prešle v ozadje ter se bodo ljudje začeli pogovarjati o resnih stvareh.

Vrniva se na začetek. Proteste so začeli delavci propadlih podjetij, ki so bila privatizirana. Se ob teh protestih odpira razprava o samem konceptu privatizacije ali so ljudje nezadovoljni zgolj z načinom, na katerega je bila izvedena?
Če iskreno povem, s tem nisem najbolj seznanjen. A če se mene vpraša, bi morali začeti znova. Privatizacijo bi morali razveljaviti in podrobno preiskati. Jaz sem sicer timski igralec in socialist in mislim, da bi morala biti država lastnik nekaterih velikih podjetij. To bi moralo biti v državnem interesu. Stvari bi morda bolje delovale. Delavci bi bili varnejši, navsezadnje pa bi tudi kanton od tega imel dobiček in polnil svoj proračun ter razporejal ta denar bolje, kot če je to v zasebnem lastništvu in gre vse v en žep, nihče izmed državljanov pa ne bi imel od tega nič. Upam, da se bo to temeljito preiskalo in začelo znova.

Ima takšno stališče zdaj po protestih v javnem diskurzu in medijih večje možnosti?
Upam, da se bo začela razprava o tem. Zavedamo se, da so na Zahodu, v Sloveniji, prodali skoraj vse, in iz tega se lahko učimo, vidimo, da to ni tako uspešno, da ne ponavljamo istih napak. Tu je še vedno veliko državnega lastništva, povsem druga zgodba pa je, da politiki in direktorji teh podjetij spravljajo denar v svoje žepe in da to ne deluje, kot bi moralo. To seveda so težave, ampak upam, da se bo to preiskalo in da se bo sprožila javna razprava, v katero bodo vključeni intelektualci in gospodarski strokovnjaki, ki vedo o tem precej več od mene ali tudi od delavcev. Bomo videli.

Zadnje dni se v medijih pogosto omenja tudi tvoje ime. Gotovo ti ugaja, da si prepoznan kot glas upora, ki je s svojimi pesmimi upor celo prehitel. Pa vendar, so tvoje pesmi, ki pozivajo k ljudskemu uporu, zdaj, ko se je upor dejansko zgodil, na neki način zastarele?
Zastarele? (smeh). Prav v petek smo imeli koncert v Visokem in na koncu smo igrali komad Hajmo ih rušit (Gremo jih rušit, op. a.) in odjeknila je eksplozija v občinstvu. Razpravljali smo, da bi morali komad morda preimenovati v Zrušili smo jih. Priznam, da mi je lepo, ker že leta o teh stvareh pišemo, pojemo in govorimo, zdaj, ko smo to doživeli, pa seveda čutim neko zadoščenje. In če je tem mojim pesmim uspelo vsaj malo vplivati na ljudi in komu vsaj za odstotek pomagalo odpreti oči, je to za vse nas velik uspeh in to me veseli.

Morda je zdaj čas, da napišeš novo uspešnico Gremo gradit.
(smeh) Da. Gremo gradit od temeljev. Mogoče. A zdaj sem še pod vtisom vsega, kar se je zgodilo. Vse se mora malo poleči, da vidimo, v kateri smeri se bo to razvijalo. Zdaj je odlično, dosegli smo te odstope, vlada je padla. A zdaj sledi morda še nevarnejše obdobje, ko se lahko to zmanipulira in uide nadzoru. Vendar, kot sem rekel na začetku, mislim, da od petka politiki in država ne bodo več enaki, saj so ljudje poslali jasno sporočilo, in upam, da so se politiki česa naučili.