Sojenje je vzbudilo veliko pozornosti na Hrvaškem, tamkajšnji mediji pa poročajo, da sta Perković in Mustač prispela na sodišče "dobro razpoložena". Pred sodiščem se je zbralo več deset protestnikov, sodno dvorano pa so napolnili hrvaški izseljenci, ki branje obtožnice spremljajo v živo.

Proces v Münchnu so na Hrvaškem označili kot "zadnjo bitko hladne vojne", saj pričakujejo, da bo med sojenjem natančneje objavljeno, kako je na Hrvaškem delovala jugoslovanska obveščevalna služba, ki naj bi od konca 60. let prejšnjega stoletja umorila več kot sto jugoslovanskih izseljencev, največ Hrvatov.

Na Hrvaškem tudi ugibajo, ali bo Perković objavil imena sodelavcev nekdanje jugoslovanske obveščevalne službe, med katerimi naj bi bili tudi nekateri današnji hrvaški politiki, vključno s člani HDZ-ja. Največja opozicijska stranka na Hrvaškem napoveduje izvedbo lustracije, če bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah prišla na oblast.

Umor v garaži
Nemško tožilstvo bremeni Perkovića kot visokega uradnika jugoslovanske službe državne varnosti, da je načrtoval in organiziral umor Đurekovića. Mustača bremenijo, da je kot takrat nadrejeni Perkoviću naložil, naj načrtuje in organizira umor na Bavarskem.

Ob tem naj bi imel eno osrednjih vlog hrvaški izseljenec in ovaduh jugoslovanske obveščevalne službe Krunoslav Prates, ki naj bi Perkoviću izročil ključ garaže v Wolfratshausenu, kjer je imel Đureković najeto tiskarno in je tiskal protijugoslovanske vsebine. V garaži so ga konec julija 1983 umorile neznane osebe, ki so na njega streljale iz pištole in ga preteple po glavi.

Hrvaški mediji so ugibali, da so storilci pripadniki skupine pokojnega srbskega kriminalca Željka Ražnatovića - Arkana. Nemško tožilstvo omenja neznane morilce. Prates je bil zaradi sodelovanja pri umoru Đurekovića leta 2008 v Nemčiji obsojen na dosmrtno ječo.

V pojasnitvi sodbe Pratesu sodišče ni ugotovilo motiva umora, a so bili indici, da je bil Đureković kot nekdanji direktor oglaševanja v hrvaški energetski družbi Ina potencialna priča v procesu proti malverzacijam, v katere naj bi bil vpleten tudi sin takratnega visokega jugoslovanskega uradnika iz Hrvaške Mika Špiljaka.

Veliko hrvaških novinarjev
Na začetku sojenja je tožilstvo označilo Đurekovića kot pripadnika vodilne skupine hrvaške opozicije, ki je kritizirala takratni jugoslovanski državni vrh. Priče, ki so bremenile Pratesa, naj bi bile ključne tudi na sojenju Perkoviću in Mustaču. Ena izmed prič, tudi nekdanji pripadnik jugoslovanskih obveščevalnih služb Vinko Sindičić, je medtem umaknila svoje pričanje proti Pratesu.

Hrvaška je Perkovića in Mustača letos izročila Nemčiji, potem ko je Evropska unija zagrozila s sankcijami zaradi nespoštovanja evropskega pripornega naloga. Posebej jezni so bili v Berlinu, ker je hrvaški sabor le dva dni pred vstopom države v EU spremenil zakon, s katerim so onemogočali izročitev svojih državljanov za kazniva dejanja, storjena pred avgustom 2002.

Nemško tožilstvo je obtožnico proti Perkoviću in Mustaču vložilo maja letos. Sodišče je povabilo več kot 80 prič in sodnih izvedencev. Načrtujejo, da bo za sojenje potrebnih najmanj 50 obravnav, ki naj bi se končale spomladi 2015. Začetek sojenja je vzbudil veliko zanimanje medijev. Akreditiranih naj bilo več kot 130 novinarjev, večinoma iz Nemčije in Hrvaške.