Moamer Abu Minjar Al Gadafi se je rodil 7. junija 1942 v beduinski družini v bližini Sirte. Kot najstnik je občudoval egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja ter njegove ideje arabskega socializma in nacionalizma. Leta 1956 se je med sueško krizo udeležil protiizraelskih demonstracij.

Čeprav ni imel nobenega uradnega naziva ali funkcije, je od vojaškega udara 1. septembra 1969, ko je kot 27-letni stotnik na čelu skupine vojaških častnikov s prestola vrgel kralja Idrisa, ko je bil ta na zdravljenju v Turčiji, dejansko vodil državo. Do strmoglavljenja je bil Gadafi državni voditelj z najdaljšim stažem na svetu. V uradnih vladnih sporočilih so ga označevali kot "vodjo prve velike septembrske revolucije libijske socialistične ljudske arabske džamahirije" ali "bratskega voditelja in vodjo revolucije". V javnosti je znan kot polkovnik Gadafi.

Polkovnik na čelu vladavine množic
Po vojaškem udaru leta 1969 je bil namreč v državi ustanovljen vrhovni revolucionarni svet, na čelo katerega je bil imenovan Gadafi. Režim je gradil na temelju arabskega nacionalizma s primesmi socialne države, ki ga je poimenoval "islamski socializem". Leta 1970 si je nadel naziv premierja, a ga je dve leti pozneje opustil. Pet let pozneje, leta 1977, je Libijo iz republike spremenil v džamaharijo (v prevodu "vladavino množic"), z novoustanovljenim splošnim ljudskim kongresom na čelu. Gadafi se je kmalu razglasil za generalnega sekretarja kongresa, a je pozneje tudi to funkcijo opustil.

Ekscentrik, ki je spal le v svojem šotoru
Libijski voditelj je slovel po svoji ekscentričnosti - tudi ko se je podal na obiske v tujino, je s sabo pripeljal beduinski šotor, v katerem je nato sprejemal goste. Oblastno je s seboj pripeljal tudi kamele, ker je, kot je pojasnjeval, pač navajen pitja kameljega mleka. Tudi v domovini je tuje državnike sprejemal v šotoru. Zanimivo je tudi, da si je za telesne stražarje raje izbiral ženske, saj so te, kot je dejal, veliko zanesljivejše od moških.

Z arabsko pomladjo pa se je Gadafiju začel majati stolček. V nasprotju s Tunizijo in Egiptom, kjer sta dolgoletna diktatorja pod pritiski domače in tuje javnosti sama sestopila z oblasti - Zine El Abidine Ben Ali je po več kot 23 letih oblast predal januarja, Hosni Mubarak pa februarja -, se je Gadafi bojeval do konca.

Od protestov v Bengaziju do krvavih bojev
Začelo se je, tako kot v sosednjih državah, s protesti na ulicah Bengazija, drugega največjega libijskega mesta, na katere pa je Gadafijev režim odgovoril nekompromisno - s silo. V skoraj osem mesecev trajajoči državljanski vojni so upornikom, zbranim v narodnem prehodnem svetu, ob strani stali tudi Nato, Evropska unija in ZDA, ki so pomagali z orožjem, letali, humanitarno pomočjo ...