Šahrjar, modno ozaveščeni mladenič iz Teherana, je bil neskončno ponosen na svojo 'afropričesko', ki je bila v 70. letih zaščitni znak glasbene skupine Jackson 5. Nad njenim videzom je bila manj navdušena nasilna iranska policija basej. Šahrjarja so zaradi bujne pričeske, ki je predstavljala nevaren uvoz z Zahoda, aretirali in ga odvedli na tamkajšnje klerikalno sodišče. Mladenič se je pred roko pravice branil z argumentom, da je izvor njegove pričeske pravzaprav afriški in kot tak v nobenem pogledu ne ovira državnih revolucionarnih načel. Baseji se znova niso strinjali s Šahrjarjem: pričeska ima afriško-ameriški izvor, zato bi lahko iransko družbo onesnažila z vrednotami, ki jih spoštuje Iranu najbolj sovražna država.

Zgodba je dobila svoj epilog z odločitvijo glavnega verskega vodje (mula), ki je ocenil, da, čeprav ima modna pričeska določeno povezavo z ameriško kulturo, je na drugi strani res tudi to, da se je veliko temnopoltih Američanov spreobrnilo v islam. Še več, ti ljudje predstavljajo prvo stražo za izvajanje svete vojne (džihad) na Zahodni fronti – to je bil tudi razlog, da je Šahrjar na koncu lahko obdržal bujni 'afrovidez'.

Država priporoča: kratko je moderno
Oblastem v Iranu večje preglavice povzročajo modni moški kot ženske, ki lase skrivajo pod naglavnimi rutami. Mladi Iranci ulice Teherana preplavljajo odeti v prave lasne eksperimente, kot so kodraste ali pa trdno želirane pričeske. Da bi nedisciplinirano mladino država vendarle spravila v red, je iranska oblast pred enim mesecem izdala seznam odobrenih moških pričesk: gre za različice kratko postriženih las na zadnjem delu in ob straneh glave. Iransko ministrstvo za kulturo je izrabilo praznovanje festivala ''Dan tančice in devištva'' (Veil and Chastity Day) za predstavitev ozkega izbora zaželenih pričesk in hkrati obrazložilo, da so ukrep sprejeli kot način za zaustavitev ''invazije Zahodne kulture''. Ali bo komu všeč priporočen vladni slog, pa je drugo vprašanje, piše The Economist.

Severna Koreja: dolgi lasje lahko izčrpajo možgane
Nadzor nad videzom in vsiljevanje absolutne uniformiranosti so v avtoritarnih režimih postali stvar ponosa: kljubovanje nadzoru pa je postala stvar časti za disidente.

Moški v Severni Koreji morajo na svojo urejenost paziti od leta 2005. Zaradi predolgih ali neurejenih las so bili opozorjeni od samega voditelja Kim Džong Ila. V televizijskih kampanjah s sloganom ''skrajšajmo si lase v skladu s socialističnim življenjskim slogom'', so moške opozarjali, da jim dolgi lasje lahko izčrpajo možgane. Drakonski lasni režim je lahko hkrati grozljiv in nesmiseln, ugotavljajo v The Economistu.

Irak: umor brivcev
Gonja proti lično postriženim lasem je pripeljala celo tako daleč, da so na vrhuncu nasilja v Iraku umorili veliko brivcev, saj naj bi ti oblikovali preveč Zahodne in neislamske pričeske; to se je zgodilo potem, ko je šiitski muslimanski verski vodja Moktada Al Sadr izdal moškim ukaz nošenja zaželenih pričesk.

V mnogih družbah imajo brada in brki mnogo večji ideološki pomen kot vprašanje, kakšni, če sploh kakšni, 'poganjki brstijo' na vrhu moške glave. Tako v muslimanskih državah kot med muslimansko diasporo je daljša brada brez brkov postala simbol pobožnosti. Vendarle pa veliko strogih islamskih režimov moškim ne dopušča absolutno nobene svobode. Junija je recimo somalijska islamska vojska moškim v Mogadišu zapovedala, da si morajo pustiti dolgo brado in pobriti brke. Na drugi strani pa je bilo med vladavino talibanov v Afganistanu nedopustno, če moški niso bili zaraščeni: razkošne brade so takrat cvetele vsepovsod.

Prepovedi nošenja brad v sekularnih državah
V sekularnih državah, v katerih živi prebivalstvo pretežno islamske veroizpovedi, pogosto prepovedo ali vsaj poskušajo odvrniti moške od nošenja brad. Dosmrtni predsednik Turkmenistana, ki je veljal za enega najbolj avtoritarnih diktatorjev na svetu Saparmurat Nijazov, je moškim ukazal britje t. i. kozjih bradic, torej brad, ki rastejo le po bradi. Ukrep ni bil toliko protiverske narave, kot je bil zlom in omejitev osebne svobode posameznika, piše The Economist. Podoben ukrep je v Albaniji sprejel Enver Hoxha, ki je med drugim leta 1976 Albanijo razglasil za prvo ateistično državo na svetu. Prepovedal je vsakršne religiozne prakse ter zapovedal zaprtje ali porušitev številnih mošej in cerkva v državi. Ukaz, da moški ne smejo nositi brad, saj bi s tem lahko izkazovali svojo pobožnost, je bila logična posledica.

Indija: Tukaj ne želimo talibanov
Ena prvih sprememb, ki jo je po zmagi na parlamentarnih volitvah leta 2006, ko je palestinsko skrajno islamistično gibanje Hamas premagalo sekularni Fatah, je bila, da so policisti znova lahko nosili brade. A teologija moške brade je lahko tudi kontroverzna. Po pisanju The Economista si ortodoksni katoliški duhovniki puščajo dolge brade, ker s tem na ponižen način imitirajo Jezusa Kristusa: tisti bolj konservativni pravijo, da si duhovniki sploh ne bi smeli striči las in brad, saj je bilo njihovo telo med mašniškim obredom posvečeno. Samson, eden izmed junakov iz starodavnih judovskih zapisov, je recimo izgubil svojo oziroma Gospodovo moč, v trenutku, ko so mu med spanjem postrigli lase.

Tudi muslimani si puščajo dolge brade, ker s tem imitirajo začetnika islama Mohameda. Ob tem se postavlja veliko vprašanj, ali bi takšna praksa morala ostati zapovedana ali le priporočena. Bolj ko se priljubljenost nošenja brad veča v islamskih družbah, manj popularna postaja v drugih državah – kot je recimo Indija, kjer je lani sodišče presodilo, da lahko katoliška šola prepove študentom nošenje brad. Čeprav odločitev številnim indijskim muslimanom ni bila všeč, je sodnik odločil: ''Tukaj ne želimo talibanov''.

Lasje ali nelasje, samo da ne bom tako kot moj oče
Iranci se sicer še vedno lahko odločijo, ali bodo poraščeni ali pobriti, a nošenju brad se fantje z 'afropričeskami' izogibajo, saj bi tako izkazovali določeno mero konformnosti z oblastno avtoriteto. Britanski sociolog Anthony Synnott tako ugotavlja, da je edina stalnica v zgodovini pričesk ta, da se želijo mlajše generacije zoperstavljati svojim očetom (in liku očetovstva). V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tako obritoglavci (skinheads) kot dolgolasi hipiji izzivali uniformnost predhodne generacije. In kot ugotavljajo v The Economistu, ko nobena lasna dolžina ni bila več veliko presenečenje in šok, so se pojavili obarvani lasje: vse od mavrične irokeze do lasnih pramenov.

Manj las, manj klime?
V svobodnih družbah vsak pa naj bo še tako nezaslišen modni krik, kmalu postane nekaj normalnega. ''Pomislite, kako je prebadanje kože (body piercing), s katerim so začeli punkerji, izgubilo svojo ostrino, ko so jih začeli nositi tudi mladi bankirji v suknjičih,'' piše The Economist. Kot primer revija navaja 58-letnega japonskega politika Jošima Vatanabeja, ki je s politično stranko imenovano ''Tvoja stranka'' v zgornjem domu japonskega parlamenta osvojil 11 poslanskih mest. In zakaj je Jošimi tako poseben? Ker je njegov zaščitni znak irokeza v slogu britanskega nogometaša Davida Bechama iz leta 2002.

Tudi Japonska pa kljub vsemu ni pravi raj za lasne navdušence. V mestni občini Isesaki so uslužbencem dejali, da naj v službo hodijo obriti, saj ''nekaterim meščanom bradati moški niso prijetni, zato je nošenje brad prepovedano''. Najava spremembe je prišla ravno v poletnem času, ko predstavnike moškega spola vzpodbujajo, da slečejo svoje suknjiče in odvržejo kravate, saj jim bo tako manj vroče, podjetje pa bo prihranilo pri uporabi klimatskih naprav. Bradati uradnik z odpeto srajco očitno ne bi bil dobra izbira, končujejo v The Economistu.

(Povzeto po The Economistu)