Rodil se je 26. januarja 1950 v Bad Goisenu. Njegovi starši so bili po političnem prepričanju nacionalsocialisti, ki so se preselili v Nemčijo in tam postali člani nacistične stranke. Oče Robert Haider je bil pred Anschlussom (priključitvijo Avstrije Nemčiji) član ilegalnega NSDAP-a. Po vojni so ju zaradi njunega sodelovanja z nacisti kaznovali in prisilili k hlapčevskim delom. Haiderjevi kritiki so trdili, da sta na njegovo politično prepričanje močno vplivala oče in mati, sam pa je trdil, da doma niso veliko govorili o politiki.

Na čelo svobodnjakov leta 1983
Haider je obiskoval gimnazijo v Bad Ischlu, po maturi pa je študiral pravo na univerzi na Dunaju. Po diplomi je do leta 1976 delal kot asistent na Inštitutu za državno in upravno pravo na Univerzi Dunaj. Z 20 leti se je podal v politiko. Leta 1970 je postal zvezni predsednik RFJ-ja, šest let pozneje pa se je preselil na avstrijsko Koroško. Leta 1979 se je potegoval za mesto v državnem zboru kot član FPÖ-ja. Vodenje koroških svobodnjakov je prevzel leta 1983, tri leta pozneje pa je na mestu voditelja stranke na zvezni ravni zamenjal takratnega voditelja stranke Norberta Stegerja, zato je avstrijski kancler Franz Vranitzky (SPÖ) razpustil takratno rdeče-modro koalicijo. Haider je na čelu FPÖ-ja ostal 14 let. V času, ko se je povzpel na čelo svobodnjakov, je podedoval 22 milijonov evrov vredno posest na avstrijskem Koroškem. Posest je kupil njegov prastric med drugo svetovno vojno od italijanskega Juda, ki je pobegnil iz Avstrije. Haiderjevi kritiki so trdili, da so Juda k prodaji prisilili nacisti, kar pa je Haider zanikal.

Spor znotraj FPÖ-ja
Na deželnozborskih volitvah na avstrijskem Koroškem leta 1989 je Haiderju uspelo premagati SPÖ. S pomočjo ÖVP-ja je bil izvoljen za deželnega poglavarja. Dve leti zatem ga je spodneslo hvaljenje "poštene politike zaposlovanja" med nacistično diktaturo. SPÖ in ÖVP sta ga vrgli z njegovega položaja.

Sankcije EU-ja zaradi Haiderja
Leta 1995 je hotel preprečiti vstop Avstrije v EU in izsiliti referendum o uvedbi eura. Njegovi poskusi niso uspeli, nastrojenost proti EU-ju pa je ostala. FPÖ je na deželnih volitvah leta 1999 prepričljivo slavila, Haider pa je - spet s pomočjo ÖVP-ja - postal deželni poglavar avstrijske Koroške. Na zveznih volitvah istega leta mu je uspel zgodovinski uspeh. Svobodnjaki so z 26,9 odstotka glasov na drugem mestu prehiteli ÖVP. S takratnim zveznim kanclerjem Wolfgangom Schüsslom je skupaj oblikoval črno-modro koalicijo, katere član pa sam ni bil. Podkanclerka je postala Susanne Riess-Passer iz FPÖ-ja. EU je proti Avstriji zaradi sodelovanja svobodnjakov v vladi uvedla sankcije.

Ker se je Susanne Riess-Passer skupaj s takratnim finančnim ministrom Karlom-Heinzom Grasserjem in predsednikom poslanskega kluba Petrom Westenthalerjem vedno bolj oddaljevala od Haiderja, je prišlo do prepira. Sporu v Knittelfeldu leta 2002 je sledila prekinitev z "uporno" trojico.

Polom na zveznih volitvah
Na naslednjih zveznih volitvah je stranka doživela polom. Volivci so ji namenili 10 odstotkov glasov. Na avstrijskem Koroškem se je na volitvah leta 2004 z 42 odstotki glasov stranka odrezala veliko bolje in si zagotovila mesto deželnega poglavarja.

Ustanovitev nove stranke
Aprila 2005 je Haider po nenehnih sporih z dunajskim FPÖ-jem ustanovil BZÖ. Nova stranka je bila sprva uspešna le na avstrijskem Koroškem, na zveznih volitvah leta 2006 pa je z 4,11 odstotka glasov za las presegla parlamentarni prag. Na letošnjih septembrskih parlamentarnih volitvah se je Haider končno odločil nastopiti tudi sam. Uspelo mu je: volivci so BZÖ-ju namenili 10,7 odstoka glasov. Haider je hotel predvsem preprečiti ponovno rdeče-črno koalicijo. Ali mu je uspelo, bo pokazal čas, vsi pa se sprašujejo, kaj bo z BZÖ-jem po njegovi smrti.

Haider je zanikal, da je ekstremist in se je rad primerjal z nekdanjim britanskim premierjem Tonyjem Blairom. Kot svoj politični cilj je nekoč navedel spremeniti politično realnost Avstrije. To mu je brez dvoma tudi uspelo.

T. V.