Za predsedniški položaj se skupno poteguje enajst kandidatov, vendar večina nima pravih možnosti za izvolitev. Dejansko se bosta pomerila le kandidat opozicije Gonzalez in Maduro, ki je predsednik postal po smrti Huga Chaveza. Ta je državo vodil od leta 1999, pred smrtjo zaradi raka leta 2013 pa je Madura izbral za svojega naslednika.

Vladavino Madura je zaznamovala vsesplošna kriza ob propadanju državne naftne industrije, porast revščine in avtoritarnosti, ameriške sankcije in množičen beg prebivalcev iz države. Da bi se obdržal na oblasti, se je zatekal k vse bolj avtoritarnim prijemom, njegovo ponovno izvolitev leta 2018 pa so v številnih državah, zlasti na Zahodu, označili za nelegitimno.

Tudi letos so predvolilno kampanjo zaznamovale sporne poteze oblasti. Državne institucije so namreč vodji opozicije Marii Corini Machado preprečile udeležbo na volitvah zaradi obtožb o korupciji, ki jih je sama označila za absurdne, številni opazovalci pa kot sporen manever Madurovega režima.

Potem ko so več njenim predstavnikom preprečili kandidaturo, je opozicijska Demokratična enotna platforma (PUD) za svojega kandidata vendarle izbrala 74-letnega diplomata in nekdanjega veleposlanika Gonzaleza.

Kljub Madurovi vseobsegajoči kampanji se glede na javnomnenjske raziskave zmaga obeta Gonzalezu. Ta ima glede na anketi družbe ORC Consultores in zasebne katoliške univerze Andres Bello v Caracasu približno 60-odstotno podporo. Maduro je medtem daleč zadaj, različne napovedi mu pripisujejo med 12 in 25 odstotki glasov.

Nicolas Maduro je ob oddaji glasu obljubil, da bo spoštoval volilni izid, v kar pa mnogi dvomijo.

Medtem ko opozicijo skrbijo morebitne volilne prevare in manipulacije, poznavalci menijo, da Maduro verjetno ne bo priznal poraza, zlasti če ne bo imel zagotovljene imunitete, saj njegovo vlado preiskuje Mednarodno kazensko sodišče (ICC) zaradi kršitev človekovih pravic.