Dobila je 51 odstotkov glasov, kažejo podatki po preštetju 84 odstotkov glasov. S tem si je zagotovila tretji zapovrstni vladni mandat.
Pričakovanja so se izpolnila tudi glavni opozicijski stranki, sekularni Republikanski ljudski stranki (CHP) Kemala Kilicdarogluja, ki se je s 25 odstotki glasov uvrstila na drugo mesto.

Parlamentarni prag, ki znaša visokih deset odstotkov, naj bi kljub nedavni aferi s seksualnimi videoposnetki, katerih tarča so bili vplivni predstavniki stranke, prestopila tudi nacionalistična Stranka nacionalistične akcije (MHP). Po do zdaj znanih podatkih je dobila 13 odstotkov glasov.

Malo verjetnosti za dve tretjini
Da bo AKP zmagal, sicer ni bilo dvoma, vprašanje je le, koliko glasov bo osvojil oziroma ali bo dobil zadostno večino za spremembo ustave. V parlamentu je 550 poslancev, vladajoči AKP pa si je prizadeval dobiti vsaj 330 sedežev, kar bi mu omogočilo, da sam začne postopek za spremembo ustave, o kateri bi nato na referendumu odločali volivci.

Dvotretjinska večina 367 sedežev, ki se glede na javnomnenjske raziskave sicer ne zdi verjetna, pa bi AKP-ju omogočila, da ustavne spremembe, ki naj bi šle v smeri večje liberalizacije države, izvede celo brez referenduma. Po do zdaj znanih podatkih naj bi AKP dobil 327 poslanskih sedežev, torej udobno večino. V zdajšnjem parlamentu ima 331 poslancev.

Kljub Erdoganovim obljubam o liberalizaciji turške družbe pa številni menijo, da bi bilo za Turčijo nevarno, če bi AKP dobil preveč glasov. Strahovi, ki so se pojavljali leta 2002 ob prihodu islamistične stranke na oblast, so se sicer v veliki meri izkazali za neupravičene, saj je Erdogan pokazal precejšnjo mero pragmatizma in Turčija se pod njegovim vodstvom nikakor ni začela spreminjati v drugi Iran.

Erdogan tokrat zadnjič
Večji razlog za zaskrbljenost pa sta Erdoganova nesprejemljivost za kritike in vse bolj avtoritaren slog vladanja, zaradi česar so v Turčiji vse pogostejši napadi na medije in kritično javnost, češ da ustvarjajo zaroto proti državi. Poglavitni cilj spremembe ustave naj bi bilo sicer oblikovanje predsedniškega sistema, podobnega francoskemu. Predsedniški položaj bi zasedel prav Erdogan, ki je že sporočil, da tokrat zadnjič kandidira na parlamentarnih volitvah.

Turčija je pod vodstvom Erdoganovega AKP-ja doživela velik gospodarski razvoj. Bruto domači proizvod na prebivalca se je v tem času podvojil, gospodarstvo po padcu v recesijo leta 2009 že drugo leto zapored opaža rast - lani skoraj devetodstotno. Država je kot 17. največje svetovno gospodarstvo postala članica G20. Na zunanjepolitičnem področju pa je članici Nata uspelo precej izboljšati odnose z državami v soseščini, deloma tudi na račun kritik Izraela.