Zanj pravijo, da je človek, ki ve, da žrtve imajo imena. In čeprav je član Stranke demokratske akcije, trdi, da politična opredelitev ne sme in ne vpliva na njegovo delo. Odločitev, da bo sprejel mesto vodje Državne komisije za iskanje pogrešanih v Bosni in Hercegovini (BiH), je bila težka. Leta 1992 ga je celo zavrnil, a jo je po enomesečnem premisleku le sprejel ''in po dvajsetih letih je še vedno tu''.

Ali ga je iskanje vojnih žrtev in pogrešanih oseb spremenilo? je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavljajo. ''Seveda me je,'' odgovori 57-letni Amor Mašović. Pravnik, ki izhaja iz ugledne sarajevske pravne družine, dodaja, da je postal pozornejši ob bolečini drugih. ''Ko vidiš, da so tvoje težave le kaplja v morju v primerjavi s težavami drugih, na neki način postaneš občutljivejši ob njihovih hotenjih, potrebah, željah in upih."

S svojim delom zagotovo gradite most med živimi in mrtvimi. Čigave zgodbe imajo na vas večji vpliv?
Vsi imajo svoje zgodbe. Tudi mrtvi, če ne ravno s svojim glasom. Lahko vam povem anekdoto, ki se mi je zgodila pred petnajstimi leti. Ko sem delal v 22 metrov globoki jami, ki je bila tako ozka, da sva pri pripravljanju posmrtnih ostankov za njihov dvig na površje lahko delala le dva preiskovalca hkrati, je moj kolega opazil, da sem se pogovarjal z mrtvimi. Ko sem jim pregledoval žepe, sem jih spraševal, ali imajo osebno izkaznico. ''... da vidim, kdo ste. Imate glavnik ali vžigalnik?' Takrat se nisem zavedal, da pravzaprav govorim na glas, a so mi kolegi dejali, da se je to res zgodilo.

Zgodbe živih pa so zgodbe zase. Tudi te so mi segle globoko v spomin in srce. Najpogosteje so to zgodbe mater, sester ali hčerk tistih, ki so izginili pred dvema desetletjema. Te zgodbe ne morejo nikogar pustiti hladnega. Pogosto pravim, da so ljudje, ki imajo v družini pogrešanega člana, največje žrtve vseh vojn. Po 20 letih se zavedajo, da so njihovi najbližji mrtvi, toda dobili niso niti te pravice, da bi jih dostojno pokopali. Ne vedo niti, kje so njihovi najbližji, ne morejo jim urediti groba.
11. julija so v BiH-u pokopali 520 novih žrtev. Med njimi so bili tudi dečki, stari manj kot 15 let, in tri ženske, med katerimi je imela najstarejša 94 let …
… to niso bile najmlajše osebe, ki smo jih našli.

Koliko pa je bil star najmlajši otrok?
Dva meseca.
Dva meseca? Kakšne znake nasilja pa ste odkrili, da lahko trdite, da je šlo res za umor?
Znake nasilja je bilo težko odkriti. Našli smo le delno ohranjeno okostje, saj se kosti dojenčkov hitreje razkrajajo. Spominjam se, da smo v jami Lanište našli pet mesecev in pol starega dojenčka. Identificirali smo ga lahko, ker so se nekatere kosti ohranile zaradi plastične plenice, ki je preprečila njihov hitri razkroj. Ostanke okostja dojenčka smo namreč našli štiri leta po njegovem uboju, ko sta bila ubita tudi njegov petletni brat in 31-letna mati, vse skupaj pa so vrgli na dno te jame.

Pravzaprav pa najmanjše žrtve, ki je umrla ob napadu na BiH, še vedno nismo našli. To je bil dojenček, star le dva dni. Imel ni niti imena, le priimek Kurspahić. Dojenček Kurspahić je bil umorjen skupaj s 70 drugimi otroki in ženskami ter nekaj starostniki, ki so jih v Višegradu zaprli v neko hišo in jo zažgali, njihova telesa pa so izginila v plamenu in v dimu. Dojenček ni imel imena iz preprostega razloga – starši niso imeli dovolj časa, da bi mu ga dali. Dojenček Kurspahić je zapisan pri Mednarodnem odboru Rdečega križa v Ženevi in tukaj v Bosni in Hercegovini na uradu za pogrešane osebe kot 'Beba Kurspahić'. Nikoli ga ne bomo našli, saj fizično ne obstaja več.

Na kaj pa pomislite, ko najdete posmrtne ostanke tako mladih ljudi?
Najprej pomislim, ali so to lahko naredili ljudje? Kako lahko razumete nekoga, ki ubije žensko, medtem ko ta v naročju drži petmesečnega otroka, za roko pa drži štiriinpolletnega fantka. Stopila je iz hiše in se hotela vdati, saj so tako zahtevali od nje, ko je to storila, pa so jo z otrokoma v roki prestrelili rafali. To pa še ni najhujše. Njihova trupla so naložili na prikolico in jih s traktorjem odpeljali v dvajset kilometrov oddaljen kraj. Nato pa je nekdo, ki mu lahko le odrečemo, da je človek, vzel okrvavljenega petmesečnega otroka, naredil z njim petnajst korakov, se nagnil nad jamo in truplo vrgel vanjo.

Ko je očeta teh ubitih ljudi na koncu pričanja na sarajevskem sodišču sodnik vprašal: ''Gospod Đaferagić, bi na vse to dodali še kaj?'' je odgovoril: ''Gospod sodnik, po tem, ko sem videl smrt svojih najbližjih, ne maram več ljudi, rad imam le še živali.'' Morda je to najboljši odgovor, kaj se človeku vrti po glavi, ko je soočen s takšnimi situacijami.

Kako najdete grobišča in grobove, kdo vam pri tem pomaga?
Nas vodi predvsem nekakšen instinkt. Mi smo že med vojno od leta 1992 in 1995 odkrili neka množična grobišča. Vemo, da je bilo v tistem času, recimo, nekem mestu odvedenih 200 ljudi, zato iščemo v okolici tistega mesta. Naši preiskovalci gredo tja in v pogovoru s tamkajšnjimi prebivalci poskusimo ugotoviti, ali so opazili kakršne koli spremembe konfiguracije zemlje. Vprašamo jih, ali so na kakšni livadi ali polju, ki ga obdelujejo že 30 let, opazili kakršne koli spremembo, morda poglobitev zemlje ali neraven teren? Če so, je to za nas znak.

Prav tako smo pozorni na spremembo vegetacije. Človeško telo je organska snov, ki v procesu razgradnje gnoji zemljo, zato je na tistem mestu bolj bujno rastlinje. Seveda nam pomagajo tudi tamkajšnji prebivalci. Žalostno pa je, da ni pripravljenosti tistih, ki so zločine izvedli. Pri izkopavanjih sodelujem že 17 let, pa se je v tem času zgodilo le kakšnih deset takšnih primerov.

Pa ste jih povabili k sodelovanju?
Mi smo celo odprli posebne anonimne telefonske številke, a pod bremenom zavesti in v želji, da bi pomagali, pa ne nam preiskovalcem, temveč neki materi, očetu, sinu.

Po BiH-u je še vedno veliko min, za katere se niti ne ve, kje vse so. Teren je torej zelo nevaren, kako ste usposobljeni za delo na takšnem terenu?
Zdaj smo se že usposobili za iskanje na takšnem terenu, a v 17 letih smo seveda imeli tudi mi nesreče pri delu. Eden izmed prostovoljcev, ki je hotel čim hitreje priti do grobnice, je stopil na protipehotno mino in ostal brez spodnjega dela noge, drugi je ostal brez dela stopala. A največja težava niso mine. Večjo nevarnost našim preiskovalcem predstavlja tamkajšnje prebivalstvo, in ne mine.

Zakaj?
Pred nekaj leti, ko smo delali pri sanaciji jezera Peruća, to je veliko jezero, ki ga ustvarja reka Drina med Republiko Srbijo in BiH-om, dolgo je okoli 55 kilometrov, so na nas streljali. Seveda smo incident prijavili policiji, ki pa je dejala, da so ''naboji zašli''. Tamkajšnji hodža je potem prišel do mene in me opozoril, da so streljali name in da se na mojem mestu ne bi več vračal. Dejal sem mu, da razumem njegovo sporočilo, da pa vendarle stojim tu. Da sem bom vrnil jutri in pojutrišnjem in vse dokler ne bomo iz presušenega dela jezera odnesli zadnjega trupla.

Kakšni so najnovejši podatki o najdenih grobiščih?
Do zdaj smo odkrili 450 množičnih grobišč in več kot 7.000 individualnih grobnic. V BiH-u imamo nekaj več kot 30.000 pogrešanih, od tega jih je 80 odstotkov je Bošnjakov, 9 odstotkov je bosanskih Srbov, dva odstotka bosanskih Hrvatov. Med pogrešanimi je tudi nekaj Slovencev, med njimi je fotograf Alojz Krivograd, ki je šel septembra 1992 z nekaj ljudmi peš iz Sarajeva v Goražde. Po dvajsetih letih jih še vedno nismo našli.

Ste pa pred kratkim v Sarajevu našli tudi grobnico srbskih civilistov?
Tako je. V Sarajevu v kraju Kazani smo našli grobnico s posmrtnimi ostanki 23 ljudi. Večina je bila srbske nacionalnosti, dva sta bila hrvaške narodnosti, eden je bil Bošnjak. Na nekem drugem koncu Sarajeva smo prav tako odkrili množično grobnico, ki je bila zgrajena še v času Avstro-Ogrske, v njej pa je bilo več kot 30 žrtev srbske narodnosti. Večina je bila civilistov.

Kako pri svojem delu ostanete objektivni, glede na to, da ste član Stranke demokratske akcije, katere prvi predsednik je bil Alija Izetbegović, hkrati pa ste predsednik komisije, ki išče žrtve vseh narodnosti, ki živijo v BiH-u?
Ni težko ostati objektiven, če stvari obravnavate tako, kot jih morate. Profesionalno. Če vsako žrtev obravnavate nediskriminatorno, torej, ne glede na njihovo etnično pripadnost, ne glede na njihovo versko opredelitev, ne glede na spol, ne glede na to, ali so civilisti ali vojaki, ali so bili državljani Bosne in Hercegovine ali pa so bili plačanci, ki so bili ubiti na ozemlju moje države, potem delo ni težko. Vse je treba obravnavati enako, torej kot pogrešane. Vsi so bili otroci svojih staršev, možje svojih žena in bratje svojih bratov in sester.

Kdo vse podpira ta izkopavanja, saj zagotovo niso poceni?
Iskanje pogrešanih, njihovo izkop in obdukcijo plača Bosna in Hercegovina. Teste DNK pa financirajo Nizozemska in ZDA in še nekatere evropske države, ki so ustanovile Mednarodno komisijo za pogrešane. Ta pa deluje tudi drugod po svetu.

Do kdaj nameravate iskati pogrešane?
Pred dvema letoma smo pri iskanju žrtev, ki so izginile med letoma 1992 in 1995, na dnu jezera Peručad našli šest avstro-ogrskih vojakov, ki so padli med letoma 1914 in 1918. Seveda upam, da iskanje žrtev med letoma 1992 in 1995 ne bo trajalo tako dolgo, kot je trajalo, da smo odkrili teh šest avstro-ogrskih vojakov.