20. november je dan, ko so v središču pozornosti otroci. Ker je Generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra leta 1989 sprejela konvencijo o otrokovih pravicah, je to postal mednarodni dan otrok. Vseh otrok sveta, ne glede na starost, barvo kože, spol, vero, jezik in prepričanje. O otrocih in njihovih pravicah smo se ob tej priložnosti pogovarjali s Kristino Plavšak Krajnc, direktorico Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji.

Mednarodni dan otroka praznujemo na dan, ko je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela konvencijo o otrokovih pravicah, ki je temeljni dokument za zaščito pravic otrok. Konvencijo so podpisale skoraj vse svetovne države in je najširše sprejet dokument za zaščito človekovih pravic, zanima pa me, kakšna je implementacija dokumenta v praksi in v kakšni meri ga države sploh spoštujejo?
Treba je jasno povedati, da samo dve državi na svetu nista podpisali konvencije, to so ZDA in Somalija. Zagotovo je ta dokument, ki je bil sprejet pred 21 leti, temeljni mednarodnopravno obvezujoč dokument za podpisnice in je zelo pomemben korak naprej pri dejanskem uresničevanju otrokovih pravic. Dejstvo pa je, da kljub dolgi poti po 20 letih še ne moremo biti zadovoljni s tem uresničevanjem. Tudi Svet Evrope ta dokument jemlje kot neko osnovno podlago, ki ga nadgrajujemo s konvencijami, ki so nastale v okviru Sveta Evrope. Če sem konkretnejša, tudi v Sloveniji še ne moremo biti povsem zadovoljni z uresničevanjem konvencije, saj država s pristojnimi institucijami pogosto zaostaja z načrti za uresničevanje. Slovenija nima niti organa, ki bi se specifično ukvarjal z otrokovimi pravicami, tako da je odgovornost za otroke razdeljena med različnimi resorji. Zdi se mi, da je to področje prepuščeno bolj ali manj angažiranemu delovanju nevladnih organizacij in izpostavam mednarodnih organizacij, kot sta Unicef ali Svet Evrope.

Zavedati se moramo, da je Slovenija primerjalno na razvojno višji ravni in so osnovne pravice, ki so ponekod še vedno kratene, kot so pravica do življenja, pravica do zaščite pred nasiljem in do družine, zagotovljene. Če smo pri nekaterih pravicah lahko bolj zadovoljni, pa bi zlasti pri pravici do aktivne participacije (dejavnejše sodelovanje otrok pri pripravi in izvajanju odločitev ter ukrepov, ki se njih tičejo), lahko naredili več. Tukaj bi lahko tudi pristojne institucije naredile več, saj bi morali pri vseh odločitvah poleg učiteljev in staršev sodelovati tudi otroci, ki lahko dejansko največ povedo.

Ko pogledamo svetovne statistike, se zgrozimo. 100 milijonov otrok po svetu živi na ulicah, več kot 150 milijonov otrok, starih od pet do 14 let, je prisiljenih delati za preživetje, številni so vpeti v spolno trgovino, več kot 300.000 se jih bojuje v številnih oboroženih konfliktih po svetu, več milijonov otrok zaradi bolezni umre, še preden dopolnijo pet let, 25.000 otrok pa vsak dan umre zaradi pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Kako sploh preprečiti take grozote in otrokom zagotoviti normalno preživetje?
Mislim, da lahko govorimo o kontinuiranih prizadevanjih mednarodne skupnosti oz. pristojnih mednarodnih organizacij, predvsem pa držav samih. V svetu nimamo nadnacionalnega policaja, ki bi za ušesa vlekel države, a gre kljub vsemu za neke dogovore med državami. Kar je bistvenega pomena, je, da se zavzemamo za otroke in da gre za dobro vseh, saj so naši otroci tudi otroci povsod po svetu. V različnih dokumentih in programih so bili zastavljeni konkretni cilji, tako v konvenciji in tudi razvojnih ciljih tisočletja, ki so bili sprejeti leta 2000. Danes smo na polovici poti, vsekakor ne moremo biti zadovoljni, tudi zato, ker je svet padel v globalno krizo, in ti konkretni cilji, kot so zmanjšanje lakote, zmanjšanje umrljivosti otrok, enakopravnost žensk in podobno, se izpolnjujejo, a še vedno nismo na točki, ko bi lahko bili zadovoljni. Mislim, da je grozljiv že podatek, da toliko otrok pod petim letom starosti umre zaradi bolezni, ki so v razvitem svetu zlahka ozdravljive, kot sta, recimo, kolera ali driska.

Vsekakor to niso samoumevne stvari in ne smemo biti samozadostni, pomembno je spoznanje, da je neka država, kot je Slovenija, del razvitega sveta in da kot taki nosimo tudi neko soodgovornost. Zato država iz svojega proračuna in posamezniki prispevamo ustrezna sredstva za mednarodne organizacije ter za razvojne projekte in humanitarno pomoč po svetu. Mislim, da je to bistveni ključ – obstoj pravno zavezujočih dokumentov, ki so konsenzualni, ki morajo biti nujno povezani s konkretno podporo v obliki programov, in financiranja pomoči na terenu, to vse pa naj spremlja dolgoročno ozaveščanje in za tem izobraževanje. Nismo sami na svetu, ne živimo v oazi in tudi med nami ni vsak otrok idealno preskrbljen. Tudi med nami so otroci, ki so brez zdravstvenega zavarovanja, romski otroci, ki živijo v naseljih brez infrastrukture, brez kanalizacije in elektrike, ki dejansko že v osnovi nimajo enakih možnosti.

Kot ste že sami omenili, tudi v razvitih državah zadeve zelo pogosto niso nič drugačne kot v državah v razvoju, saj morajo tudi v razvitejšem svetu otroci delati in ne morejo hoditi v šole, nad njimi se izvajajo vse vrste nasilja, živijo v hudi revščini in lakoti. Kako lahko pomagamo otrokom, da se bodo bolj zavedali svojih pravic, in kaj lahko naredimo, da ustavimo to zlorabo njihovih pravic?
Bistveno je, da se otroci zavedajo svojih pravic, da so z njimi seznanjeni na pravi način, to pa je predvsem, da ima pravica tudi drugi konec in da obstajajo tudi dolžnosti. Morajo razumeti, da so kot odrasli, ki imajo svoje pravice in imajo svoje dolžnosti, in da je moja pravica omejena s pravico drugega. Svet Evrope tudi v naših konkretnih aktivnostih in materialih predlaga metode, kako otroke izobraževati, gre predvsem za sistemsko izobraževanje o otrokovih pravicah, tudi s primeri in v povezavi z drugimi vidiki (okoljska vzgoja, trajnostni razvoj, globalno učenje). Otroci morajo razumeti, da nismo sami na svetu, da ni Evropa v centru svetovne zgodovine, da so tudi druga ljudstva, seznaniti se morajo z migracijami, s strpnostjo do drugih kultur, verstev, nujno potreben je tudi segment nenasilne vzgoje in nenasilne komunikacije. Pomembno je tudi izobraževanje učiteljev, ki potrebujejo čisto konkretna orodja in mentorstvo, kako to realnost spraviti do otrok. Pomembni pa so seveda tudi starši in družina, a je do staršev veliko težje priti in na njih vplivati.

Ko govorimo o nasilju nad otroki, je še posebej velika pozornost namenjena spolni zlorabi otrok. Kako po vašem mnenju povečati zavedanje o vprašanju, ki v naši družbi še vedno ostaja neke vrste tabu in se o njem zelo malo govori, medtem ko je realnost zelo drugačna in kruta? Kako prekiniti tišino, saj številni otroci o zlorabah sploh nočejo govoriti?
Naj povem, da je s 1. julijem letos začela veljati nova konvencija Sveta Evrope za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, in mi ravno prihodnji teden začenjamo kampanjo, namenjeno ozaveščanju oz. promociji te konvencije. Gre za mednarodnopravno zavezujoč dokument za države podpisnice, Slovenija ga je že podpisala, ne pa ratificirala, ki ureja zelo občutljiv in zelo žgoč problem v vseh evropskih družbah. Študije kažejo, da je v Evropi med 10 in 20 odstotkov otrok, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, ob tem pa opozarjam, da vsaka študija odraža le uradno prijavljene primere, dosti primerov ni prijavljenih. Kar je še bolj skrb vzbujajoče, je to, da med 70 in 85 otrok storilca kaznivega dejanja pozna, kar pomeni, da je to bil nekdo iz njihove bližine.

Svet Evrope bo kampanjo začel 29. novembra z ministrsko konferenco v Rimu, ki se je bo udeležil tudi minister za pravosodje Aleš Zalar, mi pa začenjamo že malce prej. Kar se tiče ozaveščanja na tem področju, stopamo zelo previdno in v Sloveniji to kampanjo začenjamo s strokovnim posvetom. Moram pa povedati, da so vse naše kampanje potencialno obrnjene tudi na žrtve in na morebitne priče, kjer opozarjamo, da je treba dejanja prijaviti, saj so vse uradne statistike žal le vrh ledene gore.

Kot ste že omenili, se Svet Evrope z zaščito pravic otrok ogromno ukvarja. Kakšna je po vašem mnenju vloga mednarodnih organizacij, kot so Združeni narodi, Unicef in Svet Evrope, pri spodbujanju in zaščiti pravic otrok? Ali te organizacije naredijo dovolj, bi lahko naredile še več in kje se srečujejo z največ ovirami?
Mednarodne organizacije vsaka v okviru svojega mandata in v okviru svojih zmožnosti delujejo tudi za otroke. Nekatere so bolj specializirane, kot recimo Unicef, nekatere pa delujemo bolj regionalno, kot na primer Svet Evrope, ki je postal regionalna organizacija za varstvo otrokovih pravic, ki pa izhaja iz globalne konvencije o otrokovih pravicah. V okviru svojih programov in nadzornih mehanizmov, ki jih te organizacije vzpostavljajo, skušajo realizirati načrte in zaščititi otroke. Spet je od države do države različno, kje je še dovolj manevrskega prostora in kje so področja, ki jih je treba še dodelati. Imamo tudi konkretne programe, pod katere se podpisujejo države članice, prav lani je bil sprejet nov program do leta 2013. Nekatere točke iz preteklih programov so bile realizirane, sprejete so bile nove konvencije, ki jih moramo še dodelati, v zadnjih časih pa se še posebej poudarjajo zaščita otrok v pravosodnih postopkih, sistemska zaščita otrok pred nasiljem in udejanjanje aktivne participacije otrok v relevantnih družbenih zadevah.

Med predsedovanjem Slovenije Svetu Evrope je bila ustanovljena tudi mreža kontaktnih točk proti nasilju nad otroki, tudi Slovenija ima takšno točko. Vprašanje je, ali to deluje ali ne, a bistveno je, da so vzpostavljeni neki mehanizmi in konkretni načrti, da se po posameznih področjih zadeve še izboljšujejo.

Za nas je še posebej aktualna kampanja "Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo", ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok, kar si želi uvesti tudi družinski zakonik. Vse bolj se torej uveljavlja prepričanje, da je telesno kaznovanje poseg v otrokove pravice in zato ni ustrezen ukrep pri vzgoji otrok. A kako to kaznovanje v posamezni družini resnično preprečiti?
Tu je treba povedati, da večina staršev v Sloveniji še vedno fizično kaznuje svoje otroke oz. meni, da je telesno kaznovanje normalen vzgojni ukrep. Gre za dejansko uporabo in sprejemljivost tega ukrepa, kar je nekakšen evropski trend, tu ne odstopamo. Kot pozitiven primer lahko navedem Švedsko, ki je prepoved telesnega kaznovanja sprejela že v 70. letih, pa so imeli enake statistike. Po več desetletjih po zakonski prepovedi, ki so jo spremljali tudi ukrepi za spodbujanje staršev in ozaveščanje, se je ta odstotek zmanjšal na pet odstotkov staršev, ki imajo telesno kaznovanje za primeren vzgojni ukrep. Tu gre za preskok v mentaliteti ali celo za preskok med generacijami.

Kar se tiče Slovenije, lahko rečem, da smo zelo zadovoljni in počaščeni, ker delamo z roko v roki z dr. Pavlom Kornhauserjem, ki je priznan slovenski pediater in eden prvih, ki je znanstveno opredelil pojem trpinčenega otroka. V preteklem letu smo kampanjo, ne glede na to, v kateri fazi družinski zakonik zdaj je, spravili v neko nadaljnjo dimenzijo ter jo približali družinam in staršem. Izdali smo priročno brošurico, ki se deli v pediatričnih ambulantah ob enem prvih obiskov z novorojenčkom, saj ima zadeva popolnoma drugačno težo, če vam da brošuro v roko vaš osebni pediater, ki mu zaupate.

Kakšno je po vašem mnenju stanje na področju zaščite pravic otrok v Sloveniji? Kako vi in Svet Evrope pripomorete k ozaveščanju staršev in otrok o otrokovih pravicah, kako spodbujate pozitivno starševstvo?
V Sloveniji imamo še vedno bolj občutljive skupine otrok, katerih pravice niso polno zagotovljene. To so predvsem romski otroci, otroci beguncev in prosilcev za azil, ki skupaj s starši v nekaterih nesrečnih okoliščinah bivajo v azilnih in begunskih domovih ter čakajo na razplet. V Sloveniji se pojavlja tudi fenomen otrok brez spremstva, ki so v prehodu čez našo državo, brez zakonitih zastopnikov, tako da tudi na tem področju potekajo določene aktivnosti predvsem nevladnih organizacij. V Sloveniji so tudi druge občutljive točke, saj imamo sistemsko še vedno precej neurejen segment rejništva oz. dolgotrajnega rejništva, ki je še vedno nedorečen, posvojitev pa je izjemno malo in so postopki zelo dolgotrajni. Mislim, da bi se morali osredotočiti tudi na skupine otrok s posebnimi potrebami, na otroke, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij in imajo jezikovne, zdravstvene ali druge omejitve. V taki družbi, kot je naša, je treba posebej občutljivim skupinam nameniti posebno pozornost in tako tudi posebne sistemske ukrepe.

Kakšno bi bilo vaše sporočilo otrokom ob mednarodnem dnevu otrok?
Moje sporočilo bi bilo, da vsi na svetu živimo kot enaki, z enakimi pravicami in dolžnostmi, in da mi, ki živimo v srečnejših okoliščinah, nosimo tudi soodgovornost za druge, ki živijo v manj srečnih okoliščinah. Moramo spodbujati medsebojno pomoč, razumevanje in strpnost drug do drugega, da skupaj soustvarjamo boljši in pravičnejši svet za vse. Zdaj pa bi uporabila kar sporočila nekaterih otrok iz našega natečaja "Vsi smo otroci sveta", ki so najbolj iskrena, saj prihajajo od otrok samih, in sicer: "Otroci smo videti kot majhne pike, a med nami ni bistvene razlike" ali "Združeni na enem smo planetu, povezani v najmočnejšo vez". Gre za sporočila, ki bi si jih morali k srcu vzeti predvsem odrasli, in mi, ki smo odgovornejši, imamo vpliv in imamo znanje, imamo možnosti, se moramo truditi, da naredimo svet boljši predvsem za otroke. Vsi otroci po vsem svetu so enaki, si želijo enake stvari, a nimajo enakih možnosti.