Zdravstveni ali cepilni potni list je nekakšen hibrid med klasičnim potnim listom in cepilno knjižico. To je oziroma bo dokument v papirni ali digitalni obliki, ki bo zagotavljal, da ima njegov imetnik malo verjetnosti za okužbo z novim koronavirusom ali za njegovo širitev.

Sorodna novica Oxford raziskuje možnost cepljenja z dvema različnima cepivoma

Vseboval bo enega od treh ključnih podatkov: ali je bil imetnik cepljen proti covidu-19 ali ima negativni izvid testa na novi koronavirus ali pa je bolezen že prebolel.

Prejšnji teden je presenetila najava Danske, da bo uvedla tovrstna potrdila v obliki aplikacije na pametnem telefonu, s katero bodo lahko le tisti, ki bodo cepljeni, obiskali restavracije, glasbene festivale, športne prireditve in poslovne konference. Do poletja bo podobno storila Švedska. Estonija že od oktobra lani sodeluje s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) pri razvoju digitalnega potrdila, to bo t. i. pametni rumeni cepilni karton, ki bo omogočil zanesljive in pregledne podatke glede cepljenja.

Zemljevid: Kako se odločajo države o uvedbi cepilnih potnih listov

Podobne pobude prihajajo tudi iz drugih delov sveta. O t. i. zelenem potnem listu, ki bi omogočil udeležbo na kulturnih prireditvah in obisk restavracij, razmišlja Izrael. Čile bo aprila uvedel certifikate za cepljene, Indija pa QR-kodo, ki bo temeljila na elektronskih certifikatih o cepjenju. Kitajska je šla korak dalje z razvojem posebne aplikacije z barvnim kodnim sistemom, ki na podlagi analize zdravstvenih podatkov in gibanja posameznika poda oceno, ali obstaja verjetnost, da ima ta oseba virus, in ali se sploh lahko giblje okrog: rdeča kot prepoved, rumena kot pazljivost in zelena kot odobritev gibanja.

Kaj bi prinesel cepilni potni list?

Zagovorniki uvedbo tega novega dokumenta vidijo kot zelo pragmatično rešitev za vnovično svobodo oziroma svobodo gibanja, ki bi omogočila množična potovanja po Evropi (in tudi onkraj njenih meja), saj ne bi le spodbudila življenja in gospodarstva, ampak bi tudi zmanjšala možnost širjenja novega koronavirusa. Evropske vlade bi tako začele ukinjati določene omejitvene ukrepe, a – pozor – le za tiste, ki bodo imeli cepilni potni list ali knjižico z enim od že navedenih podatkov.

Na drugi strani pa skeptike skrbi vprašanje zasebnosti, zdravja in diskriminacije. Cepivo zaradi zamud pri dobavi ni dostopno vsem, prav tako pa še ni dovolj podatkov o samem virusu ter tudi ne o učinkovitosti cepiva.

Nataša Pirc Musar: Uvedba zelo preuranjena

"Pri cepilnih potnih listih vidim več težav kot koristi," pravi nekdanja informacijska pooblaščenka in pravnica Nataša Pirc Musar, ki pritrdi vprašanju, da bi se države v izogib vsemu povedanemu lahko odločile tudi za obvezno cepljenje prebivalstva, vendar le v primeru, "ko in če bi presodile, da je to nujno za javno zdravje ter da učinki cepljenja zadostujejo načelu sorazmernosti."

Sorodna novica Hrvaška naj ne bi podpirala t. i. covidnega potnega lista za turiste

Ob tem nadaljuje, da so težave, s katerimi se spopadajo prav vse države, jasne, "zato po njenem védenju še nobena ni določila obveznosti cepljenja za vso populacijo." "Če opišem nekaj konkretnih težav: cepljenje se ne priporoča in se ga tudi ne izvaja za mlajše od 16 let. Ali to pomeni, da otroci sploh ne bodo smeli potovati? Isto vprašanje se postavlja za nosečnice.

Ali potovati ne bodo smeli niti vsi tisti, ki so že preboleli covid-19 in se zato naslednje tri oziroma šest mesecev sploh ne morejo cepiti? Če bo uveden cepilni potni list in države ne bodo mogle zagotoviti dovolj cepiva, kar ni ugibanje, temveč kruta realnost, to spet pomeni, da bo precejšnje število ljudi diskriminiranih in jim bo pod neenakimi pogoji kršena pravica do svobode gibanja. Zato je po mojem mnenju uvedba cepilnih potnih listov zelo preuranjena," pravi Nataša Pirc Musar.

Kakšni pa so pomisleki

Ob razmišljanju o uvedbi cepilnih potnih listov pa se postavljajo še nekateri drugi pomisleki, med njimi celo ta, da bi se tisti, ki bolezni še niso preboleli, hoteli namerno okužiti, da se jim ne bi bilo treba cepiti, do tega, da negativni test ni zagotovilo, da se nekdo ne okuži po samem opravljenem testu. Seveda pa še vedno ni potrjeno, da so vsi, ki so preboleli covid-19, zaščiteni pred morebitno novo okužbo. In tudi če so – za kako dolgo?

Ker pri cepilnih potnih listih v papirni obliki obstaja možnost ponareditve, države razmišljajo o digitalni različici, pri tem pa se postavi vprašanje varovanja zasebnosti oziroma zlorabe podatkov. Dejstvo pa je, da veliko ljudi nima pametnih telefonov.

Bi morala obstajati časovna omejenost?

Zanemarljivo ni niti vprašanje, ali bi morala biti veljavnost tega dokumenta časovno omejena. "Da," pritrdi Nataša Pirc Musar in doda, da se "pri tovrstnih ukrepih vse prevečkrat pokaže, da postanejo trajni". O tem, ali je sprejetje cepilnih potnih listov represivno v smislu, da cepljenje ni obvezno, vendar, če se ne boš cepil, ne boš smel početi tega in tega in tega, pa pojasni, da je to "največja neznanka, ki kaže v smer, da cepilni potni listi nikakor niso primeren ukrep, saj ne bodo zagotavljali, da se virus ne bo prenašal. Cepilni potni listi bi bili po njenem mnenju predvsem diskriminatoren ukrep. Represiven pač ne, saj represija spada v segment nadzora predpisanih ukrepov."

Slovenska vlada "o tej temi še ni odločala"

Iz urada slovenskega predsednika vlade Janeza Janše so nam pojasnili, da "v tem trenutku v okviru EU-ja poteka širša razprava glede potrdil o cepljenju proti covidu-19 in o pravicah, ki bi jih takšno potrdilo zagotavljalo," ter da je premier v povezavi s pobudo grškega premierja glede uvedbe potrdila o cepljenju proti covidu-19 javno že izrazil svoje mnenje, "da bo do tega slej kot prej prišlo ter da obveznost cepljenja za obisk posamezne države že danes ne pomeni nič novega." Po njegovi oceni bodo "cepilni potni listi koristili vsem" ter slovenska vlada pa o tej temi "vsebinsko še ni niti odločala niti razpravljala".

Da mora v primeru uvedbe cepilnih potnih listov v Sloveniji vlada še pred sprejetjem pretehtati, "ali se ciljev ne da zasledovati drugače, torej ali so ukrepi sorazmerni in legitimni,” pa so prepričani v kabinetu Varuha za človekove pravice. "Rešitve morajo biti sprejete ob spoštovanju človekovih pravic in tehtanju ukrepov z načeli legitimnosti in sorazmernosti in nediskriminacije ljudi,” dodajajo in opozarjajo, da Slovenija tovrstnih ukrepov ne bo mogla izvesti sama.

Svet Evrope: Necepljenje ne sme biti razlog za diskriminacijo

Konec letošnjega januarja se je do vprašanja prisilnega oziroma obveznega cepljenja proti covidu-19 opredelil tudi Svet Evrope oziroma Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (Resolucija Sveta Evrope št. 2361), pri kateri so med drugim zapisali, da cepljenje "NI obvezno in da nihče ne sme biti iz političnih, družbenih ali drugih razlogov prisiljen v cepljenje, če tega ne želi sam" (člen 7. 3. 1.). In dalje, da "je treba zagotoviti, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen, zaradi možnih zdravtvsneih tveganj ali ker ne želi biti cepljen".

Za cepljenje v preteklosti ljudem tudi plačali

"Zgodovina cepljenja je zgodovina prepričevanja in upiranja," pove zgodovinarka na ZRC SAZU Katarina Keber, specializirana za zgodovino nalezljivih bolezni, ki sega šele na začetek 19. stoletja s cepljenjem proti črnim kozam.

"V zgodovini se je začelo cepljenje širiti postopoma, na začetku ni bilo kazni. Ljudi takrat niso mogli prepričevati z znanstvenimi raziskavami, saj je bila večina neizobraženih. Cepljenju so se ljudje upirali, ni pa znano, ali bi to sprožilo kakšne večje upore. So pa ponekod ljudem tudi plačali, če so svoje otroke pripeljali na cepljenje, tako da se jim je to tudi obrestovalo," nadaljuje.

Razlogi, zakaj so bili posamezniki proti cepljenju, so bili različni. "Nekateri niso želeli, da jim v telo vbrizgajo kužno snov, drugi so imeli verske razloge, nekateri pa so imeli pomisleke, saj je bila kužna snov (kužnina) narejena na podlagi kravje, zato so imeli pomisleke, da bi jim v telo vbrizgali živalsko tekočino."

Črne koze "premagalo" ravno cepivo

Sorodna novica Kako so se v preteklosti borili s kužnimi boleznimi? "Ukrepi se skoraj ne razlikujejo."

Katarina Keber pritrdi, da v preteklosti ni bilo podobnega primera z današnjim cepilnim potnim listom, da pa so v prvi polovici 18. stoletja v Vojni krajini habsburške oblasti vzpostavile t. i. zdravstvene kordone, posebne prehode, kot zapora meje z Osmanskim cesarstvom, "predvsem zaradi vdora kuge in tudi drugih nalezljivih bolezni. Na teh prehodih, kjer so pod posebnimi pogoji spuščali ljudi v Habsburško monarhijo, je bilo treba pokazati posebno potrdilo, t. i. zdravstveno dokazilo ali Gesundheitszeugnis, da oseba ni prišla iz okuženih predelov."

A določene smrtonosne bolezni so se vendarle izrodile ravno zaradi precepljenosti populacije.

Samo spomnimo na izbruh črnih koz v 70. letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji. Z virusom variole se je v Iraku z vračanjem iz Meke okužil eden od romarjev s Kosova. 10. marca 1972 so ga prepeljali v bolnišnico v Beogradu, kjer so domnevali, da ima reakcijo na penicilin. Za težjo obliko črnih koz je še pred pojavom izpuščajev umrl iste noči. Okužil je 38 ljudi, za osem ljudi je bil virus usoden. Oblasti so odredile samoizolacijo za 10.000 ljudi.

Država se je poleg ukrepov, kot jih poznamo danes (karantena, zaprtje meje, tujci so morali ob prihodu pokazati potrdilo o cepljenju), uvedli tudi ponovno cepljenje, revakcinacijo, populacije; od 22 milijonov prebivalcev jih je bilo cepljenih 18 milijonov, od tega v Sloveniji milijon in pol, kar je država storila s pomočjo vojske.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 1980 sprejela deklaracijo o izkoreninjenju črnih koz.