Več kot pol leta se ves svet bori z novim virusom, ki nam kroji življenja, medosebne stike, omejuje prehajanje, načenja gospodarstvo in maje zdravstvene sisteme. Leto 2020 bo zagotovo zapisano kot nenavadno leto, ki je močno spremenilo navade človeštva. A če se ozremo stoletja nazaj, lahko hitro opazimo, da so se takšna leta že dogajala. Še več, pogosto so se ponavljala. Prepoznamo veliko podobnosti, enakih ukrepov, sorodnih odzivov in strahov. O vsem tem smo se pogovarjali z zgodovinarjem Ljubljane Davidom Petelinom, sodelavcem Muzeja športa in soavtorjem spletnega portala zgodovinanadlani.

V preteklosti so izbruh vsake nalezljive bolezni, ki je povzročila visoko smrtnost, poimenovali kuga. Tudi minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je sicer doktor zgodovine, je pred kratkim v Odmevih novi koronavirus označil kot kugo. Zakaj se je torej prijelo takšno poimenovanje in za katere bolezni je lahko tudi šlo?
Da, res je, epidemije nalezljivih bolezni so bile stalne spremljevalke v zgodovini. Vsako zgodovinsko obdobje je imelo svojo značilno bolezen in vsaka bolezen ima svojo zgodovino. Minister Vasko Simoniti je upokojeni redni univerzitetni profesor in strokovnjak za zgodovino novega veka in zelo dobro pozna tematiko, saj je v več svojih delih opisoval tudi posledice epidemij. Njegova oznaka, da gre pri covidu-19 dejansko za kugo, je na mestu. V preteklosti in po ljudskem dojemanju sveta je kuga veljala za vsako nalezljivo bolezen, ki se je nenadoma in silovito pojavila, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in visoko smrtnost. Ker niso razlikovali med različnimi epidemijami in so slabše poznali medicino, se je skoraj za vse vrste teh bolezni od antike do novega veka uveljavilo skupno ime kuga. S kugo jih je poimenovala tudi sodobna literatura, naletimo pa še na druge splošne označbe. Poleg prave kuge, ki so jo prenašale podgane z okuženimi bolhami, se je pod njenim imenom skrivalo še nekaj drugih bolezni od koz, tifusa, griže, malarije, sifilisa, pegavice do kolere in gripe. In vse te bolezni so imele strahovite posledice za prebivalstvo. Vse nalezljive bolezni povzročajo patogene bakterije, virusi, praživali in paraziti, ki napadejo človeški imunski sistem do te mere, da zbolimo in v najslabšem primeru tudi umremo.

Če se najprej posvetiva dejanski kugi – od kdaj se v virih pojavlja ta bolezen in kakšne so bile njene posledice?
Če govorimo o kugi kot epidemiji nalezljivih bolezni, je ta pravzaprav prisotna na območju Evrope in Azije od pradavnine, saj je bila kuga razširjena v skupnostih v Evropi in srednji Aziji vse od kamene dobe. Prisotna je od samega začetka civilizacije. Omenja se že v starih egipčanskih papirusih, starih 3500 let, še posebno je zanimiv opis v Ebersovem papirusu, ki omenja bubonsko kugo. Kuga je pustošila tudi po starih kulturah Mezopotamije, prav tam pa se je razvilo tudi njeno čaščenje. Tudi judovsko Sveto pismo, še posebej Stara zaveza, omenja kugo kar tridesetkrat kot obilne "žetve božjega morilnega angela". Nam najbolj znana je seveda zgodba iz časa Mojzesa, ko je judovski bog Jahve nad Egipčane poslal kugo kot eno izmed desetih nadlog. Kugo so poznali tudi stari Grki, Rimljani in druga antična ljudstva. Povod za obnovitev olimpijskih iger leta 884 pr. Kr. naj bi bila prav epidemija kuge. Po grškem verskem izročilu naj bi epidemijo povzročal bog Apolon, ki so ga povzeli po hetitskem božanstvu, ki so ga častili ob izbruhih kuge. Skupaj s sestro dvojčico Artemido naj bi v ljudi streljala ognjene puščice in povzročala grozljivo smrt – kugo. Ena prvih znanih pisno dokumentiranih antičnih epidemij je bila tako imenovana atenska kuga, ki je izbruhnila med peloponeško vojno, kjer sta se spopadli takratni najmočnejši grški mestni državi Šparta in Atene. Kuga, ki je pokopala od 70 do 100 tisoč Atencev, ni bila prava kuga, temveč epidemija črnih koz, ošpic, virusne hemoragične mrzlice ali pa tifus. Izbruh bolezni leta 430 pr. Kr. je pokopal znamenitega atenskega vojskovodjo Perikleja in številne meščane, kar je imelo za posledico propad zlate dobe atenske demokracije, filozofije in kulture. Kuga je morila tudi v času rimskega imperija. Simptome prave kuge je opisal zdravnik Oribazij, prvi natančnejši opis epidemije kuge pa imamo v 6. stoletju iz Konstantinopla, ta je dobila ime po tedanjem cesarju – Justinijanova kuga. K izbruhu epidemije so pripomogle tudi svetovne podnebne spremembe zaradi ognjeniških izbruhov med letoma 536 in 540. Izbruh kuge je opustošil geografska območja od Atlantika pa vse do notranje Azije, zaradi nje pa je umrlo več deset milijonov ljudi, kar so potrdile tudi arheološke raziskave z dokazi o DNK-ju bakterije Yersinie pestis. Posledice Justinijanove kuge so bile tudi geopolitične. Kuga je povzročila tudi demografsko krizo. Oslabljeno in zdesetkano Vzhodno rimsko cesarstvo so izkoristili Arabci v 7. stoletju z novo vero in ekspanzionistično politiko in zasedli skoraj celotni južni bazen Sredozemlja. Kuga je pustošila vse do leta 766.

V knjigah lahko zasledimo tudi poimenovanje črna smrt. Od kod prihaja ta analogija?
Tako imenovani drugi val kuge je sporadično pustošil v Evropi in Aziji med letoma 1346 in 1772. Njen prvi izbruh v 14. stoletju pa je zaradi tretjine pomrlega evropskega prebivalstva dobil poimenovanje črna smrt, predvsem zaradi notranjih in podkožnih krvavitev, ki so se na telesu obolelega pojavile v obliki črnih lis ali pa nekroze oziroma odmiranja dlani. Takšno poimenovanje je dobilo splošno veljavo šele v 19. stoletju, čeprav že antični viri (Homer, Seneka) poročajo o črni smrti ali latinsko mors atra. Sodobni viri so jo poimenovali predvsem kot pestilencia oziroma kuga, kar je bil torej krovni izraz za označevanje epidemij različnih bolezni. V slovenskem kulturnem prostoru tako srečamo v sočasnih latinskih, italijanskih, nemških in slovenskih virih različna poimenovanja, kot na primer antrax, bubo, Moria, Pest, Pestillenz, Kontagion, Infection, hitziges Fieber, die böse Krankheit, schwarzer Tod, das grosse Sterben, pomor, mor, črna smrt, turška smrt in veliko mrtje.

Pred izbruhom črne smrti je Evropa trpela za 'veliko lakoto' v letih od 1315 do 1317, ki je za skoraj desetletje zaustavila rast prebivalstva. Stradajoči so takrat pojedli večino semenskega žita in delovne živine, tudi kanibalizem ni bil redek. Izbruh kuge leta 1334 je samo v pokrajinah Kitajske pokosil 13 milijonov ljudi. Od tam se je razširila prek Indije in Perzije v Malo Azijo in na Krim. Prav tam naj bi jo iz oblegajočega trgovskega mesta Kaffa v Evropo raznesli prebegli trgovci. Mesto je leta 1347 oblegala tatarska Zlata horda, ki je trupla umrlih s kugo kot biološko orožje izstreljevala čez mestno obzidje. Za pomor 25 milijonov Evropejcev v naslednjih letih naj bi bilo krivih 12 genovskih trgovskih ladij. Bolezen se je širila iz pristaniških mest severnega Sredozemlja prek Alp v srednjo, severno in nazadnje tudi v vzhodno Evropo. Nekatere pokrajine so skoraj popolnoma izumrle, samo na Tirolskem naj bi umrlo pet šestin prebivalstva. V šestih letih je v Evropi usmrtila med četrtino in tretjino prebivalstva. V naseljenih krajih so na prostem ležala številna trupla, ki so jih običajno pokopavali v skupne grobove. Po mestnih ulicah se je širil neznosen smrad. Ljudje so bili prestrašeni, obupani in prepuščeni sami sebi.

Kako so poskušali zdraviti kugo?
Danes razmeroma dobro poznamo povzročitelje nalezljivih bolezni in jih znamo tudi večinoma pozdraviti, pot do teh spoznanj pa je bila dolga. Zdravljenje kuge oziroma drugih epidemij je namreč tesno prepletena z zgodovino medicine v najširšem pomenu. Zdravljenju primerne so bile tudi posledice. Evropska srednjeveška medicina je temeljila na islamski medicini in s prevajanjem so nadgradili razumevanje starogrške medicine.

Podnebno okolje, vremenske in podnebne spremembe so bile velikokrat vzrok za izbruh epidemij in številnih bolezni. Prav tako kot drugje so tudi na današnjem slovenskem območju vse do izsušitve Ljubljanskega barja verjeli, da je tudi meglen in vlažen zrak zaradi močvar strupen in da nevarno spreminja človeške sokove v telesu ter "napravi ljudi sprejemljive za zlobne in strupene zarodke". Skozi celoten srednji in deloma tudi novi vek je veljalo, da so za prenos bolezni krivi miazme in ljudje, ki okrog sebe ustvarjajo kužni oblak. Že iz zgodnjih informacij o kugi je bilo razvidno, da se bolezen premika iz kraja v kraj. Tedanja medicina je zdravje pripisovala uravnovešenemu razmerju štirih človeških tekočin: krvi, sluzi ter črnega in rumenega žolča, na katere so močno vplivale postavitve sonca, lune, planetov in zvezd.

Ljudje so se med pustošenjem zatekali k lokalnim zdravilcem in duhovnikom, zdravljenje je bilo dvostransko in je poleg čiščenja miazem vključevalo molitve in kesanje. Slab zrak so odganjali z aromatiki in pazili, da telesnih por s toploto ne odpirajo kužnemu ozračju, ki bi prek razširjenih telesnih odprtin dobilo vstop v človeški organizem. Nekateri so skušali uničiti miazmo s tem, da so zakurili različne trave, ker so mislili, da s tem čistijo zrak.

Zdravniki so poskušali bolezen zdraviti s puščanjem krvi in zelišči, klistiranjem in mazanjem z najrazličnejšimi pastami in olji, vendar te metode niso bile uspešne.

Najpomembnejše zdravilo zoper kugo je bil teriak, sestavljen iz 70 različnih sestavin. Pri nas so uporabljali beneški teriak. V medicini se je ohranil do začetka 19. stoletja. Znamenito zdravilo je bil tudi bezoar, to so trde, svetle in navadno kot grah velike kroglice, ki so iz želodcev ali črevesja nekaterih živali. Domači, nemški bezoar je sestavljen iz las živali in ostankov planinskih rastlin, dobili so ga iz želodcev planinskih kozlov ali gamsov, zato so ga tudi imenovali gamskugeln. Bil je univerzalno sredstvo zoper epilepsijo, vodenico, grižo, kugo. Tretje mesto med zdravili zavzema krastača, ki se je v znanstveni medicini ohranila do 18. stoletja. Ker je nastajala iz gnojne zemeljske sluzi, je ogabnega videza in čudno odpira usta, veljala pa je kot simbol kuge. Pomembno vlogo so igrali tudi človeški in živalski odpadki.

Šele proti koncu 19. stoletja sta kugo (lat. pestis asiatico) leta 1894 neodvisno drug od drugega identificirala Yersin in Kitasato. Ugotovila sta, da gre za kratke, negibljive palčke, trose, ki so pogosto združeni v male verižice ali male kupčke. Občutljivi so za toploto in svetlobo, predvsem sončno, ki jih že po treh urah uniči. V vlagi in toploti, zlasti v živalskem in človeškem telesu ter kmečkem gnoju, pa lahko preživi več tednov in mesecev.

Glede na to, da so razumeli, da se širi tudi s stiki, so se verjetno zdravniki in drugi'zdravilci' kako samozaščitili?
Zdravniki so se ščitili s posebnimi oblačili ali pa so pobegnili in prepuščali bolnike njihovi usodi. Zdravniki "kljunaši" so imeli za lastno varnost oblečeno povoščeno usnjeno haljo, velike irhaste rokavice, na glavi pa masko s kljunom, polnimi zelišči, in zastekljenimi odprtinami za oči. Bolnike so otipavali s palicami in priporočali puščanje krvi, predpisovali diete, zvarke in protistrupe. Poleg njih so podobna "mazaška" opravila izvajali tudi brivci, kopališki mojstri, konjederci in rablji. Duhovnik, ki je obiskal bolnika, je najprej zaužil kos kruha s surovim maslom in nato kislo sredstvo zoper okužbo. Z njim je škropil po poti, zlasti pa v okuženih hišah. Spovedovali so se na glas kar v navzočnosti domačinov.

Posebno pomembna je bila izolacija bolnika, kar pa so zdravniki izvajali že ob epidemijah v preteklih stoletjih. Že leta 1280 je bila zunaj ljubljanskega mestnega obzidja ustanovljena prva izolirnica oziroma lazaret za gobavce (leprozorij), ki so ga ustanovili križevniki v Gradišču. Izolirnica naj bi stala tudi na Rožniku leta 1453, kjer je delovala začasna bolnišnica. Leta 1534 pa so ljubljanski mestni svet in deželni stanovi dali zgraditi leprozorij v bližini cerkve sv. Petra ob Ljubljanici. Pozneje je bil na tem mestu zgrajen lazaret za bolnike s sifilisom. Bolnišnico so upravljali lazaretni mojstri, ki so pazili, da izolirani bolniki niso zbežali.

Široki izbruhi bolezni in visoka smrtnost so verjetno zamajali tudi družbene in politične ureditve? Omenili ste že, da je bilo število umrlih glede na takratno poseljenost posameznih območij lahko tudi izjemno visoko.
Epidemije niso vplivale samo na vsakdanje življenje običajnih ljudi, temveč so dejansko vplivale na zasuk zgodovine. Kuga in druge nalezljive bolezni so odnesle z odra zgodovine Aleksandra Velikega (malarija), cesarja in filozofa Marka Avrelija (ošpice ali črne koze), francoskega kralja Ludvika IX. (kuga) in številne druge. Leta 1348 je Dušan Silni z zasedbo Epirja in Tesalije, kjer je divjala črna smrt, ustvaril veliko srbsko cesarstvo. Prav tako je kuga na Balkanu dve desetletji pozneje odprla na široko vrata Turkom, ki so osvojili večji del bizantinskega cesarstva, pokopala pa je tudi samega sultana Orhana.

Izbruhi epidemij so vedno zamajali strukturiran svet družbe, imaginarni in dejanski. Zaradi ogromnega števila smrti je ostal vtis apokalipse in konca sveta. Ponekod je narasel kriminal, pa tudi verska reformna gibanja. Čeprav se je na videz porušil družbeni red, sledila pa sta razpad vrednot in gospodarski zlom, pa so epidemije kot vojne kontradiktorno pospešile družbene in socialne spremembe v poznejših stoletjih. Prav mesta so bila skoraj vedno središče in izhodišče epidemij, kjer je nevsakdanja visoka in grozovita smrtnost vzbujala strah, paniko in histerijo. Po izbruhih sta pogosto sledili lakota in gospodarska kriza, a tudi preroditev kulture in novo življenje. Črna smrt je spodbudila novo miselnost, vračanje k človeku in močno vplivala na umetnost. Nekateri celo domnevajo, da sta imela upad prebivalstva in s tem zmanjšanje človeških vplivov na podnebje vseobsežne posledice. Povzročila naj bi tako imenovano malo ledeno dobo, dolgo nenavadno hladno obdobje od 14. do zgodnjega 20. stoletja. Izbruh kuge v vojni med Avstrijo in Turčijo (1683–1699) v južni Srbiji je povzročil tudi t. i. veliko selitev stotisočere množice Srbov, ki so se naselili v Sremu in Banatu.

Že danes lahko opazujemo težave, ki jih pandemija povzroča v gospodarstvu. Kako pa je bilo v preteklosti?
Izbruhi bolezni so povzročili gospodarsko, prometno in trgovsko škodo. Na podeželju so bile prizadete kmetije, saj so ponekod pomrle celotne vasi. V mestih, ki so bila odvisna od potrošnje obrtnih izdelkov in trgovine na daljavo, tuji trgovci niso več nabavljali blaga, ni bilo prodaje ne poljskih pridelkov ne živine. Vzplamteli sta črna borza in špekulacija. Pojavila se je brezposelnost, največji dobičkarji pa so bili običajno zdravniki, lekarnarji, stražniki, gostilničarji in mizarji, ki so izdelovali krste. Zavladala je huda lakota, ki je bolezen še pospeševala in povzročala nezadovoljstvo in nemire. Največ izdatkov so povzročali vojaški kordoni, do polovice jih je običajno krila država, preostalo pa deželna oblast, mesta, trgi, občine, graščine in zasebniki. Dolgoročno pa je imela kuga tudi pozitivne gospodarske posledice. Nastale so večje zaokrožene kmetijske površine pod eno kmetijo, preživeli trgovci in obrtniki pa so imeli zaradi manj konkurence lažji dostop do domačega in tujega trga.

Kdaj pa lahko zasledimo kakšne vire o epidemiji na današnjih slovenskih tleh?
Kuga in druge bolezni so zagotovo morile v času predrimskih staroselcev, ki so imeli tesne trgovske stike v Sredozemlju. Znameniti rimski pesnik Vergil omenja živinsko kugo v Noriku v prvem stoletju pr. Kr., ki naj bi zajela območje v zaledju severnega Jadrana in Alp in pomorila živino in okužila vodne vire ter s tem spremenila demografsko podobo. Iz obdobja poltisočletne navzočnosti Rimljanov na naših tleh pa presenetljivo skorajda ni virov o tovrstnih strahotah, o njih zgolj sklepamo po številnih izbruhih v soseščini in najdbah oltarjev, kipov ali napisov v Emoni, Celeii in Poetoviu, ki so posvečeni Apolonu ali Eskulapu ter drugim. Različni latinski in grški pisci, kot so Tit Livij, Tacit, Plinij, Svetonij, Galen, v svojih delih ne omenjajo konkretnega današnjega slovenskega ozemlja, temveč pripovedujejo samo na splošno o divjanju epidemij v letih 17, 68−70, 165−180, 225, 255, 334 in 380, ki so prinašale množično smrt. Kuga oziroma pandemija črnih koz je divjala tudi v času markomanskih vpadov čez Julijske Alpe proti Ogleju. Pustošila je v koloniji Emoni, rimski predhodnici Ljubljane, o čemer pričajo arheološke najdbe, ki zgovorno razkrivajo zastoj v gospodarstvu mesta. Emona je potrebovala več desetletij, da si je opomogla. Številne bolezni so se širile med rimskim in barbarskimi ljudstvi tudi v času t. i. preseljevanja narodov, znano je, da je kuga morila že med Goti in Langobardi, ki so prečkali današnje slovensko ozemlje.

Kateri izbruh bolezni na Slovenskem je bil morda najsmrtonosnejši ali pa najdolgotrajnejši?
Najdolgotrajnejša je bila zagotovo kuga, ki je morila skozi celotno srednjeveško obdobje. Seveda so se pod njenim imenom skrivale tudi prej omenjene druge nalezljive bolezni. Prva srednjeveška kuga na Slovenskem naj bi izbruhnila leta 792, ko sta po Valvasorjevem pisanju zaradi nalivov poplavljali reki Sava in Drava ter uničili polja in povzročili lakoto. Na Kranjskem naj bi znova izbruhnila leta 883 in povzročila tak pomor, da so pokopavali dva mrliča v en grob. Še bolj neverjeten je podatek iz Slave vojvodine Kranjske, da naj bi leta 1006 v Ljubljani in bližnji okolici zaradi "strupene kuge" umrlo 17.000 ljudi. Številka umrlih je gotovo pretirana, kajti Ljubljana je bila takrat verjetno zgolj zaselek pod utrdbo. Tudi dežela je bila redko poseljena. Nedvomno pa je zahtevala kuga z lakoto v tem letu velike žrtve. O kugi v Ljubljani poroča Valvasor tudi za leto 1195, ko so priletele na Kranjsko "neštevilne trume kobilic. Pocepale so v vodo, ki pa je nato poplavljala. Začele so gniti, delale grozen smrad in zasejale kugo". V eni izmed takšnih "svetopisemskih nadlog" naj bi kobilice celo oglodale nekega hlapca do kosti s konjem vred.

Vedno znova so se pojavljale tudi hude lakote. Janez Vetrinjski poroča, da je bila leta 1277 v slovenskih deželah takšna lakota, da so ljudje jedli ljudi, konje, mačke, pse in celo mrliče. Leta 1291 je bila velika epidemija v Istri, leta 1337 na spodnjem Štajerskem, leta 1368 je prišla iz sosednje Italije, kjer je pobrala skoraj dve tretjini prebivalstva. Primorska, zlasti Tolminsko, je ostala skoraj brez ljudi. Na spodnje Štajersko je prišla prek Koroške, proti jeseni leta 1348 pa v Slovenske gorice in na Dravsko polje. Leta 1480 so v Kranjsko kakor iz knjige Razodetij "prijahali" štiri jezdeci apokalipse: najprej so prišle uničujoče kobilice, nato so sledili roparski vpadi Turkov in Madžarov, za povrh pa je izbruhnila še kuga. V letih 1529 in 1532 so mariborsko okolico in Ptujsko polje opustošile armade sultana Sulejmana II. Veličastnega, s Turki pa je prišla tudi kuga, ki je opustošila sprva spodnjo Štajersko in nato še Kranjsko.
Izbruhi kuge so bili v Ljubljani še posebej hudi v 16. stoletju (v letih 1511, 1532, 1553, 1554, 1563, 1578, 1579, 1598 in 1599) in bili stalni spremljevalci turških vpadov. Leta 1563 je kuga morila tako hudo, da so se meščani pred njo umaknili v zasilne koče po bližnjih hribih, deželna oblast pa je svoje urade začasno preselila v Kamnik. Ob kužnem izbruhu leta 1579 je deželni zbor celo zasedal v Kranju. Dvajset let pozneje se je podobna zgodba ponovila. Uradi so se preselili iz mesta, kuga, ki jo je tega leta prinesel študent iz Koroške, pa je povzročila 350 smrti.
Skoraj celotno 17. stoletje je bilo na Slovenskem v znamenju kuge, popisanih je skoraj 80 izbruhov. V tistem času ni bilo v slovenskih deželah mesta, trga, vasi, gradu ali samotne koče, kjer ne bi kuga pustila za seboj mrliče.

V nekaterih krajih lahko še danes vidimo kostnice, ki so bile namenjene prav pokopavanju v času izbruhov bolezni, saj je zmanjkovalo prostora na pokopališčih. Kako so sicer poskrbeli za pokojne, je veljalo splošno zavedanje, da se lahko bolezen širi tudi s stikom z umrlim?
Po mestnih ulicah se je širil neznosen smrad. Ljudje so bili prestrašeni, obupani in prepuščeni sami sebi, med njimi se je širila množična histerija. Izogibali so se razpadajočim in smrdljivim kadavrom. V naseljenih krajih so številna trupla običajno pokopavali kar v skupne grobove in jih posuli z apnom. Večkrat se je zgodilo, da so pokopavali tudi navidezno mrtve. Množična grobišča večinoma niso bila posvečena, tam so zgolj postavili spomenike in kužna znamenja. Zunaj urbanih središč so trupla ležala na cestah, poljih in v gozdovih in nepokopana gnila tudi po mesece dolgo, z njimi so se prehranjevali celo psi in raznašali naokoli telesne dele.

V Ljubljani so zdravstveni nadzor opravljali sanitetni provizorji iz vrst mestnega sveta – običajno štirje ugledni meščani. Imeli so posebne pravice, ugodnosti in dohodke ter uživali izdatno pravno zaščito. Provizoriji so tudi pazili, da ljudje niso po nepotrebnem posedali po gostilnah, pivnicah in kleteh. Tujci so morali obedovati posebej in niso smeli zapustiti svojih sob še nekaj dni, čeprav so prišli iz neokuženih krajev.

Glavno vlogo pri "čiščenju" so igrali zdravniki, stražarji in pogrebci, ki so imeli na rokavu ali prsih velik bel križ, v roki pa belo palico. Voz, s katerim so vozili obolele v lazaret ali na grobišče, je bil označen s črno zastavico in belim križem. Okužene hiše so zaprli, ogradili in na vhodna vrata narisali z apnom bel križ v znak, da razsaja v hiši smrt in da se ne sme vstopiti. Če je v kakšni hiši pomrla vsa družina, so vrata zabili tudi z žeblji. Poleg okuženih so v hiši prebivali tudi zdravi. Za izolirane prebivalce je mestna oblast celo zaposlila raznašalce pijače in živil, ki so jih dostavljali skozi okno s košaro na drogu.

Ob vsem opisanem izbruhi epidemij torej niso bili nepričakovani ...
Zagotovo so k razmahu epidemij prispevale številne, danes bi rekli slabe navade. Ljudje v glavnem niso imeli spodnjega perila, revnejši sloji so svojo edino, prepoteno in umazano obleko nosili vse leto. Uživali so slabo, enolično in vitaminsko nezadostno hrano. Javnega zdravstvenega varstva, ko ga poznamo danes, ni bilo. Zdravniki so bili redki, njihova izobrazba je bila pomanjkljiva, veliko je bilo tudi mazačev. Že dunajska dvorna komisija je še v 18. stoletju ugotavljala, da za kugo zbolijo predvsem ljudje z dna družbene lestvice, vzrok pa je bil predvsem v higieni in bivanjskih razmerah. Kuge niso zaman imenovali beraška bolezen.

Če vzamemo Ljubljano kot nekakšno presečišče zgodovinskega dogajanja, so v srednjeveški in novoveški dobi vladale slabe higienske razmere, značilni sta bili pomanjkanje kanalizacije in prepletanje stanovanjskih prostorov s hlevi, kjer so kraljevale miši, podgane, bolhe, uši in druga golazen. Torej idealno okolje za razvoj epidemij. Za mrhovino, smeti in človeške odpadke niso pretirano skrbeli, tudi mesto so čistili nekajkrat na leto. Mesto je imelo zaradi obzidja zelo omejene prostore, ulice so bile temne, ozke, kanalizacije ni bilo. Odvodni komunalni jarki so bili tesni in le malo nagnjeni, tako da nesnaga niti ni mogla odtekati, v slabem vremenu pa so bili ulice in trgi poplavljeni. Ostajale so umazane in smrdljive mlake, pa tudi smeti in odpadke so navadno odlagali kar pred hiše in jih le redkokdaj odvažali, greznice so bile po pravilu slabo zidane, da se je vsebina razlezla po okolici. Živino so klali navadno kar doma, ne da bi posebej pazili na snago. Pitno vodo so zajemali iz skupnih javnih vodnjakov, ki niso bili pokriti, kopališča so bila v mestu, bila so nehigienska, kopali so se skupno v umazani vodi, pogosto v družbi bolnikov. Revnejši sloji so stanovali skupaj v tesnih, zatohlih in vlažnih stanovanjih, pogosto brez prave sončne svetlobe in ustreznega prezračevanja.

Zelo pomemben korak v medicini je naredil italijanski renesančni zdravnik Girolamo Fracastoro iz Verone, ki je v delu De contagione et contagiosis morbis (1546) postavil ločnico med kugo, gripo in tifusom. Za preventivo je priporočal telesno čistočo, bistro vodo in svežo hrano, pokopavanje mrtvih ter razkuževanje predmetov.

V zadnjega pol leta se ves svet vrti okoli razkuževanja, razkužil, umivanja rok in higiene kašlja ter nošnje mask. Kako pa so v preteklosti poskušali razkuževati okužene prostore in domnevno okužene predmete?
Šele v novem veku vznikneta higienizacija in vprašanje zdravega okolja. Infekcijski red je šele leta 1625 v Ljubljani prepovedal imeti svinje v stanovanjskih prostorih. Prepovedano je bilo izlivanje seča na ulice. Da bi preprečevali nadaljnjo okužbo, so prekajevali hiše z brinjem, po dvoriščih pa kurili grmade. Odprta pisma so prekadili nad plamenom, denar so umivali z milom in soljo, okužene predmete pa sežgali. Prav tako v tem času niso trgovali in prevažali občutljivih organskih predmetov, kot so na primer kožuhovina, mesni izdelki in sadje. Perilo in obleko obolelih so očistili, krpe in slamo pa sežigali. Tudi po deželi so pred hišami kurili kupe listja, posušene trave in veje, da so ustvarili dim, ki naj bi ustavljal širjenje bolezni.

Infekcijski red je lastnikom hiš narekoval, da so morali njihovi hlapci in dekle iz mesta odnašati vso nesnago, smeti, gnoj, mrtve živali, človeške in živalske odpadke, stare cunje vsaj dvakrat na teden – ob sredah in sobotah. Zahtevali so tlakovanje trgov in ulic in zasutje vseh jam. Lekarnarji so skrbeli za dovolj veliko zalogo "zdravil", mesarji so smeli prodajati le meso, ki se je že popolnoma ohladilo, peki pa le ohlajen kruh, usnjarji v šempetrskem predmestju na današnji Trubarjevi pa so bili prisiljeni ustavljati svoje delo.

Splošni higienski ukrepi so bili sicer že takrat uspešni, predvsem tam, kjer so čistili in dobro prezračevali stanovanja ter uporabljali tvarine z močnim vonjem, ker so s tem odganjali bolhe. Spoznali so, da se kuga prenaša s krznom, volno, s perjem, platnom, seveda z vsem, kjer se skrivajo tudi bolhe, medtem ko kovine in koža kuge ne prenašajo.

So med izbruhi poskusili uveljaviti kakšne zaščitne ukrepe? Te dni nas zaznamuje omejitev gibanja. Kako so karantene odrejali in nadzorovali v preteklosti? Kakšne so bile običajno kazni za kršilce?
Ukrepi se skoraj ne razlikujejo od ukrepov v boju proti covidu-19. Gre za izolacijo, karanteno, prepoved gibanja, omejevanje stikov z okuženimi, zapiranje mej in poostreno čiščenje javnih odprtih prostorov.
Na izolacijo bolnih ljudi naj bi se prvi spomnili naši južni sosedje v Zagrebu že v obdobju črne smrti v 14. stoletju. Zaradi 22 valov epidemij v 15. stoletju je Dubrovnik med prvimi srednjeveškimi mesti omejeval gibanje in prehajanje v mesto. Dubrovniška oblast je izumila karanteno, imenovano trentino, saj je ta pomenila 30-dnevno izolacijo za vse, preden so vstopili v mesto. Po njihovem vzoru so Benečani uvedli 40-dnevno karanteno na lagunskih otokih, po kateri je karantena tudi dobila ime (ita. quarantena). Prvi zgodovinsko znani kužni red je leta 1374 izdal milanski gospod Bernabò Visconti, po katerem so pozneje podobni redi nastajali po celotni Evropi. Že ta je določal, da morajo vsakega okuženega odstraniti iz mesta na polje, kjer naj okreva ali umre. Tistim, ki so okuženim stregli, so prepovedali stike z drugimi za 10 dni. Duhovniki in zdravniki so morali preiskati vse sumljive primere in o tem poročati oblastem, sicer sta jim grozili zaplemba premoženja in smrt na grmadi.

Če se znova ozremo v novoveško zgodovino Slovencev, sta v času nevarnosti izbruha tako ljubljanska mestna kot deželna oblast sprejeli različne ukrepe, ki naj bi po takratnem prepričanju preprečevali širjenje kuge. Leta 1512 je cesar Maksimilijan dal izgnati iz dežele Rome, češ da so turški vohuni in da razširjajo kugo. Leta 1570 je morala mestna straža odgnati berače izpred mestnih vrat, saj so bili kot potepuhi prenašalci okužb. Julija 1579 je izšel ukaz o prepovedi sejmov, zbiranju ljudi in izogibanju okuženim krajem. Začeli so dvakrat tedensko čistiti ulice in trge, dosledno zapirati mestna vrata in pokopavati trupla zunaj mestnih zidov. Meščani so morali odstranjevati gnojišča in poloviti potepuške živali, po priporočilu mestnih oblasti leta 1599 pa so lahko vso mrhovino zmetali kar v Ljubljanico.

Deželne oblasti so prepovedale vsakršno shajanje ljudi na sejmih, večjih cerkvenih shodih in romanjih, družabnosti v pivnicah in na praznovanjih. Prepovedano je bilo uporabljati javna kopališča. Za prekrške teh prepovedi so zagrozili z denarno in telesno kaznijo. Nemalokrat so na ukaz komisarja ali deželne vlade zaprli mejo in ogradili mestna ozemlja z ograjami in vojaškimi kordoni. V obrambo pred kugo, ki je pretila iz Ogrske in Hrvaške med letoma 1638 in 1641, so podrli vse mostove in razvrvali vse ceste ter ukinili prevoze z ladjo čez Savo, Kolpo in Sotlo.

Kontagijski red cesarja Jožefa I. je z novembrom 1709 v času epidemij prepovedal prihod Srbov in Židov v naše dežele zaradi "splošno sumljivega obnašanja in navadno umazanega načina življenja". Potniki skozi deželo in mesta so morali imeti posebna spričevala z osebnim opisom, imenovanimi fede sanitatis, ki so jih izdali zdravniki, civilne in vojaške oblasti kot potrdilo, da so zdravi in da prihajajo iz neokuženih krajev.

V času izbruha kolere v tridesetih letih 19. stoletja se je oblast borila z enakimi sredstvi kot v 18. stoletju proti kugi. S sistemom zdravstvenih kordonov so najprej zaščitili državne meje, po pojavu bolezni znotraj monarhije pa tudi meje posameznih dežel. Že leta 1831 je bila ustanovljena Ilirska zdravstvena komisija s sedežem v Ljubljani, ki je zgradila cestni pregradi na Dolenjskem in zahtevala izolacijo okuženih in karanteno za od 20 do 40 dni.

Kdaj pa so se izbruhi kuge nehali?
Kuga je po evropskih mestih bruhala še konec 19. stoletja, a takšne umrljivosti, kot je bila leta 1348, ko je v Firencah pokopala 100 tisoč, v Lübecku 90 tisoč, v Baslu 14 tisoč, v Parizu in v Bruslju po 40 tisoč ljudi, so bile pozneje geografsko omejene. Zadnji veliki evropski epidemiji sta izbruhnili leta 1630 v Milanu in petintrideset let pozneje v Londonu.

Kuga je bila pogosta spremljevalka velikih vojnih spopadov, še posebej med tridesetletno vojno v 17. stoletju, ki so jo spremljale še številne naravne nesreče, kot so poplave, suša in pojav kobilic. Evropska pristanišča so uvedla zaščitne ukrepe, ob katerih so se morale ladje iz okuženih krajev za več tednov zasidrati na odprtem morju. Najhujše besnenje kuge se je tako poleglo, čeprav bolezen še dolgo ni bila izkoreninjena. Zadnji izbruh na Kranjskem je bil v 17. stoletju, na slovenskem Štajerskem pa je morila še v prvih dveh desetletjih 18. stoletja – v Mariboru, Halozah, Radgoni. Po letu 1722 je kuga v Evropo vdirala le še izjemoma, razširila pa se je na vzhodnem delu celine, na Balkanu, Ogrskem, v Turčiji, Rusiji in Moldaviji.

Zadnja velika epidemija kuge je izbruhnila leta 1930 v Mandžuriji, leta 1914 pa tudi v Severni Ameriki. Kuga še danes ni izkoreninjena, še vedno izbruhne v odročnih krajih Indije, Afrike in drugje, kjer vladajo neustrezne higienske in življenjske razmere.

Katere so še bile poznane smrtonosne epidemije v novejši zgodovini?
V 18. stoletju so se pojavile črne koze, nekaj desetletij pozneje pa še nevarna azijska bolezen kolera. Večina okuženih je prihajala z družbenega dna, kjer so slabe bivanjske razmere in nezadostna prehrana skupaj s težkim vsakodnevnim delom krhale zdravje ljudi in slabile njihovo odpornost. V hladnejših letih so se pojavljala revmatična obolenja. V toplejših letih z vročimi poletji so se pojavili vročični izpuščaji in izbruh tifusa. V poletnih mesecih se je v bližini močvirja pojavila tudi mrzlica.

Z vzponom industrializacije in množične selitve ljudi s podeželja je dobila v 19. stoletju novo razsežnost tuberkuloza. Poimenovana je tudi kot jetika ali bela kuga, zaradi simptomov – rdeče otekle oči, pljuvanje krvi, občutljivost za svetlobo in bledičnost – pa so jo imeli tudi za vrsto vampirizma. Povezana je bila z revščino, nerazvitostjo in pomanjkljivo izobrazbo, zato jo je bilo težko zdraviti, predvsem pa preprečevati. Zdravniki so svetovali zdravo prehrano, brezskrbno življenje in gibanje na svežem zraku. S plakati na javnih mestih so ljudi seznanjali z načini okužbe, znaki bolezni in nujno uporabo pljuvalnikov. A kljub odkritju številnih uspešnih cepiv, ki so od konca 19. stoletja človeštvo obvarovala pred množičnim umiranjem za kužnimi boleznimi, je bila medicina pri tuberkulozi nemočna.

Stalna popotnica vojske je bila zaradi slabih higienskih razmer bolezen tifus ali legar. Pred napeljavo komunalne infrastrukture v evropskih mestih v 19. stoletju je bila epidemija tifusa nekaj običajnega.

Pojavljala se je tudi gripa, ki pa ni imela tako smrtonosnih posledic. Zaradi nesnage je bila pogosta nadloga griža, proti kateri so se borili z umivanjem rok, prekuhavanjem sadja in zelenjave ter prekrivanjem stranišč pred muhami. Med spolnimi boleznimi sta vladala sifilis in gonoreja, za katera so krivili prostitutke.

Na začetku 19. stoletja so bile higienske razmere ob porodih slabe, ženske so rojevale doma na tleh, večina okuženih otrok s tetanusom – skoraj vsak drugorojeni – pa je umrla. Med otroškimi nalezljivimi boleznimi so strašile še ošpice, škrlatinka in davica, ki je v 19. stoletju veljala za pravo otroško kugo. Vse do začetka antibiotikov v 20. stoletju so otroški grobovi zavzemali skoraj četrtino pokopanih.

Za najhujšo epidemijo 20. stoletja velja epidemija španske gripe ob koncu prve svetovne vojne in po njej. Zaradi cenzure tiska v večini vojskujočih se držav je o njej edina poročala Španija, zato je dobila ime španska gripa. Ta posebna gripa je pobila predvsem mlade in zdrave ljudi, smrt pa je nastopila zaradi pretiranega odziva imunskega sistema. Kakor se je nenadoma pojavila, je verjetno z mutacijo leta 1920 izginila. Po ocenah je umrlo od 17 in vse do 100 milijonov ljudi, kar jo uvršča med najbolj smrtonosne v zgodovini.

Med sodobnimi epidemijami, ki še vedno zahtevajo številne žrtve, je vsekakor virus HIV oziroma bolezen aids, za katero je umrlo več kot 32 milijonov ljudi, z virusom HIV pa jih je okuženih približno 38 milijonov. Med ljudmi se najpogosteje prenaša z nezaščitenimi spolnimi odnosi in izmenjavo pribora za vbrizgavanje mamil.

In kaj bi lahko rekli, da je bil tisti prelom oz. izboljšava, ki je zamejila nadaljnje izbruhe epidemij med prebivalstvom v Evropi?
Najprej zaradi vsestranskega razvoja medicine in razumevanja vzrokov bolezni. Do 20. stoletja je bila medicina še nemočna v boju proti epidemijam, saj so šele takrat spoznali, da je za izbruh bolezni kriva okužba. Še v srednjem in novem veku so se posluževali metod zdravljenja ravnovesja telesnih tekočin, ki so jih izvajali ranocelniki, padarji, zdravilci in mazači, ko sta vrhunec zdravljenja predstavljala uporaba pijavk in puščanje krvi. Takšen pristop so "zdravniki" uporabljali vse do pojava moderne medicine kljub arabskim prevodom Hipokrata in Galena ter vrhunskim prispevkom nekaterih arabskih zdravnikov (Avicenna, Al Zahravi). V srednjem in novem veku je bilo zaradi pomanjkanja znanja, zdravil, nerazumevanja človeške anatomije, slabih življenjskih razmer in pogosto neznanih vzrokov bolezni polno iznakaženih, škrbastih in obolelih ljudi ter nepotrebne smrtnosti. Od 18. stoletja raste tudi javnozdravstvena mreža državnih bolnišnic in stalnih zdravnikov. Če spet vzamemo primer Ljubljano. Med letoma 1823 in 1834 je v mestu deloval slovaški zdravnik Fran Viljem Lipič, ki je v treh knjigah sistematično zapisal svoja medicinska opažanja in orisal v mestu pogosto nalezljive bolezni, ki so se pojavile v epidemijah (griža, tifus, škrlatinka, malarija, tetanus). Že pred Pasteurjem je slutil, da se v umazaniji in slabih stanovanjskih razmerah skrivajo vzroki bolezni. Zgrozil se je ob tem, da so ženske zbolevale, ker so bile premalo oblečene, moški pa zaradi čezmernega pitja alkohola. V 19. stoletju se pojavijo tudi prva cepiva, že med prvimi v avstrijskem cesarstvu je leta 1801 kirurg Vincenc pl. Kern v Ljubljani izvajal variolizacijo in iznašel cepivo iz kravjih koz.

V 19. stoletju se pojavita tudi sanatorijsko zdravljenje in zdraviliški turizem. V razvitih državah so izvajali preventivno službo, ki je prebivalstvo ozaveščala in izobraževala. Z nastankom modernih laboratorijev so opravljali mikrobiološke laboratorijske raziskave in preglede ter odkrivali vzroke za obolevnost in smrtnost prebivalstva. Razširjanje mreže javnega zdravstva je podaljšalo življenjsko dobo in prispevalo k dvigu ekonomskega, socialnega in kulturnega stanja družbe. Prav tako je v preprečevanju epidemij veliko vlogo odigrala zakonodaja s higienskimi predpisi, ki so vplivali na urbanizem in nove stavbe z modernimi sanitarijami.

Kako so si ljudje nekoč sploh pojasnjevali izbruhe smrtonosnih bolezni? Danes lahko prebiramo najrazličnejše teorije zarote: o izmišljeni bolezni za nadzorovanje množic, čipih, ki naj bi jih vstavili med jemanjem brisa z vatiranimi palčkami, pa do zlih namenov s cepljenjem. So si v preteklosti, ko je bila stopnja izobraženosti nizka, informacije pa so se širile od ust do ust in počasi, tudi pojasnjevali nerazumlljivo z različnimi 'zarotami'?
Zaradi slabe informiranosti že od nekdaj krožijo med ljudmi vseh slojev različne pripovedke, predstave in prepričanja o boleznih in načinu zdravljenja kakor o njihovem ozadju nastanka. Ljudje srednjega veka so bili prepričani, da je kuga božja kazen za človeštvo. Po ljudskem prepričanju so kugo povzročala nadnaravna, nevidna in nepremagljiva bitja, bogovi in demoni. Božanstva pošiljajo ljudem bolezen kot pravično kazen za grehe. Zli duhovi, ki ne žele pokore in poboljšanja človeškega rodu, ga želijo uničiti telesno in duševno s tem, da povzročajo pogubne epidemije. Satan je izhodišče vsega hudega in se včasih poslužuje svojih sodelavcev čarovnikov in čarovnic, ki lahko poleg toče in nevihte pričarajo tudi kugo. Krivili so Jude, Rome in klateže, da zastrupljajo vodnjake in namenoma povzročajo kugo, ter čarovnice, da pričarajo toče in nevihte. Še v 18. stoletju so bili v skladu z astrologijo prepričani, da izvira kuga iz zvezd in planetov, ki so vsebovali strupene pline in prihajajo skozi zemeljsko atmosfero v obliki nevidnih kužnih žarkov. Druga vrsta okužbe naj bi prihajala iz tal kakor tudi iz trupel ali smradu poginulih živali. Takšno mnenje je prevladovalo še v 19. stoletju. Pojavljala se je še v drugih oblikah. Še posebno so bili zanimivi neobičajni okoljski pojavi ali pa pojavi na nebu. Deževanje črvov, žab ali rib, krvava znamenja po hišah. Čudodelni in s slabimi novicami naj bi se na nebu prikazovali tri sonca, kometi in črna zvezda. Človeška domišljija je kugo tudi poosebila. Na slovanskem vzhodu so si jo predstavljali kot suho in belo ženico, v germanskih deželah pa kot zakonski par, smrtnjaka ali kužnjaka s koso na ramah in ženo kugo z metlo v rokah. Proti kugi so se borili z vsemi poganskimi ostalinami pred pokristjanjevanjem, na dan so prišli različni zagovori, amuleti in talismani.

Še danes lahko po mestih in vaseh opazimo t. i. kužna znamenja. S kakšnim namenom so jih postavljali? Imajo kakšne skupne značilnosti?
Kuga se je kot družbeni pojav močno zasidrala v vsakdanje življenje, v spomin nanjo pa so po mestih in na podeželju postavili številna obeležja − cerkve, kapelice, križeve pote, kužna znamenja, ki so bila namenjena čaščenju in prošnji za zdravje. Na Slovenskem je nastalo okoli 250 cerkva, posvečenih spominu na kugo, te so dobile imena po sv. Sebastjanu, Roku, Jožefu, Rozaliji in Barbari. V katoliških deželah so postali popularni različne kužne procesije in cerkveni shodi, kjer je bilo pogosto slišati prošnjo: "Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod."
Tudi Ljubljana in njena predmestja so bili v spomin in opomin o divjanju kuge prostorsko in arhitekturno zaznamovani s spomeniki. V Krakovem stoji na istoimenski ulici s številko 21 pritlična hiša s kamnitim kužnim obeležjem žalujočega angela, ki sedi na mrtvaški glavi, v rokah pa ima peščeno uro. Urbana legenda pripoveduje, da naj bi se leta 1599 kuga ustavila prav pri tej hiši. V spomin na draveljski izbruh, ki je v dveh tednih leta 1644 pogubil 100 duš, so Draveljčani in ljubljanski meščani v zahvalo, da so preživeli kugo, postavili cerkev sv. Roka, srednjeveškega zavetnika pred kugo. Ob Celovški cesti stoji tudi kužno ali debelo oziroma Rokovo znamenje, ki je pred širitvijo ceste opozarjalo na grobišče umrlih za kugo. Na Kongresnem trgu pred uršulinsko cerkvijo stoji steber sv. Trojice, ki ga je prestavil iz Ajdovščine arhitekt Plečnik. Tam je pred nekdanjim samostanom bosonogih avguštincev od leta 1693 stal leseni spomenik deželnega glavarja Herberta Turjaškega, ki ga je postavil ob stoletnici zmagovite bitke pri Sisku in v zahvalo, ker je bila Ljubljana rešena kuge, ki je tedaj razsajala na Dunaju. Njegova vdova Konstancija je leta 1722 namesto lesenega dala postaviti marmorno znamenje, ki ga je izdelal Francesco Robba. Mestna oblast je zaradi razpadanja kipa sredi 19. stoletja postavila novega.