"Imel je modre oči, njegov pogled pa je bil nenavadno prazen; videti je bil izgubljen in zelo ranljiv," se svojega prvega srečanja z ugrabiteljem v avtobiografiji "3096 dni" (''3096 Tage'') spominja Natascha Kampusch.

Nataschina zgodba je pretresla svetovno javnost, ko ji je 23. avgusta 2006 uspelo pobegniti iz ujetništva Wolfganga Priklopila. Ko je ta govoril po telefonu, je prižgala sesalec in iz kleti pobegnila k bližnji hiši ter sosede prosila za pomoč. Teden dni po tem si je 44-letni Priklopil sodil sam, in sicer tako, da se je vrgel pod vlak.

Osem let življenja v ujetništvu ali "3096 dni" je avtobiografija, ki razkriva vsakodnevne psihične in fizične zlorabe, ki jih je od leta 1998, ko je bila Natascha stara 10 let, preživela v ujetništvu. V njej med drugim opisuje dan, ko jo je Priklopil zgrabil za pas, vrgel v bel kombi in jo odpeljal v kletni prostor njegove hiše v predmestju Dunaja.

"Trajalo je le nekaj sekund. A v trenutku, ko so se zaprla vrata kombija, sem se zavedla, da so me ugrabili in da bom verjetno umrla," je del odlomka iz Nataschine knjige, ki jo je objavil Daily Mail.

Kako je Natascha postala Bibiane
In čeprav je Priklopil sprva dajal vtis relativno sočutnega ugrabitelja, ki je svojo žrtev celo spraševal, ali kaj rabi, "kot da bi hotela prespati v hotelu", se spominja Natascha, se je to kmalu spremenilo. Njegovo vedenje je postalo izredno nasilno, začel jo je spolno nadlegovati in jo prisilil, da se preimenuje, saj je v novem življenju morala zaživeti z novo identiteto - tako je izbrala svoje nove ime Bibiane.

Po pisanju The Independenta je nekoč krepko deklo izgubilo kar nekaj kilogramov. Priklopil je od nje zahteval, da mu čisti hišo in opravlja dela na vrtu, ne da bi pri tem nosila spodnje perilo. Natascha je kmalu začela v svoj notesnik pisati tudi število udarcev, ki jih je prejela – kakšen teden se je tepež ustavil tudi na številki 200.

Ujetnica je začela resneje razmišljati o samomoru po tem, ko je na radiu slišala novico o njenem izginotju. "Pri 14 sem se večkrat skušala zadaviti z oblačili. Pri 15 sem si z veliko šivanko skušala prerezati zapestje. Tokrat pa sem zložila papirje in toaletni papir na električni kuhalnik. Ječa se je napolnila z dimom jaz pa sem nežno odplavala stran, stran od življenja, ki ni bilo več moje. Ko je trpek dim dosegel moja pljuča, sem globoko vdihnila. A nato sem začela kašljati in želja po življenju se je vrnila. Pred usta sem si dala blazino, na ožgan papir pa sem vrgla mokra oblačila. Naslednje jutro je ječa smrdela po dimu. Ko je prišel Priklopil, me je vrgel iz postelje. Kako si ga upam zapustiti! Njegov obraz je preplavila mešanica jeze in strahu. Strahu, da bi lahko vse uničila," še piše Kampuscheva.