64-letni preiskovalni novinar in vojni dopisnik Jon Lee Anderson že od leta 1998 za ugledno ameriško revijo The New Yorker piše obsežne novinarske zgodbe. Ti prispevki, dolgi tudi več kot 10.000 besed, v sodobnem hitrem načinu življenja žal privabljajo vse manj bralcev.

A Jon Lee Anderson ostaja optimističen: "Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem in Facebookom, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe kljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."

Zaznamovan z Latinsko Ameriko

Priznani novinar Jon Lee Anderson je svojo karierno pot začel kot poročevalec iz Peruja, pozneje pa zaslovel predvsem kot vojni dopisnik s številnih mednarodnih konfliktnih žarišč na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Podrobno pozna tudi razmere v Latinski Ameriki, ki zavzema posebno mesto v njegovem srcu. Z regijo je do danes ohranil tesne stike in pravzaprav je bil tudi med intervjujem v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu. Za nekoga, vajenega potovanj, je letošnje leto predstavljalo še posebej velik izziv.

V letu 2019 je prepotoval dober del Latinske Amerike. Pred božičem je približno mesec in pol preživel v Mehiki, Čilu, Boliviji, Argentini in Braziliji. Nekaj podobnega je poskušal početi tudi konec leta 2020: "Kljub pandemiji sem zaradi narave svojega dela obiskal nekatere države v Afriki in Evropi, bil pa sem tudi v Združenih državah. A ti deli sveta niso moja regija. Latinska Amerika je moja muza in kraj, kjer poznam največ ljudi."

Kljub letošnjim nepredvidljivim razmeram in mnogim odpovedanim poletom pa velik svetovljan že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini. Iz Čila bo verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj ga tam trenutno zanima pojav Bolsonaro. "To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal," še dodaja.

Med odraščanjem v Tajpeju ustvaril družinski časopis

Sin avtorice otroških knjig in profesorice na Univerzi na Floridi Joy Anderson ter diplomata in kmetijskega svetovalca Johna Andersona zasluge za ljubezen do literature in pisane besede pripisuje obema staršema, saj sta bila po njegovih besedah oba čudovita pripovedovalca zgodb. Oče sicer ni bil pisatelj, je pa v živo izvrstno na glas prebiral pripovedi. Mama mu je kot pisateljica že zelo zgodaj privzgojila ljubezen do literature in branja, pa tudi do umetnosti na splošno.

Anderson se je rodil v Kaliforniji, do 18. leta pa je s še štirimi brati in sestrami odraščal v Južni Koreji, Kolumbiji, na Tajvanu, v Indoneziji, Liberiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Družina je sodila med multikulturne. Starša sta dva otroka posvojila, enega s Kostarike in drugega s Tajvana, najstarejša sestra pa se je rodila na Haitiju. Vsi otroci sicer niso postali pisatelji, je pa vsak izmed njih še vedno vpleten v kakšno ustvarjalno dejavnost. Sogovornik se rad pošali, da se je ta ustvarjalnost prebudila prav z njegovim prvim časopisom. Po gorskem masivu in narodnem parku na severu mesta Tajpej na Tajvanu, kjer so z družino takrat živeli, se je časopis imenoval Yang Ming Shan.

"Bil sem zelo mlad, star kakšnih devet let, zato se ne spomnim podrobnosti. Vem pa, da je bila moja mama ključni del tega projekta. Ne glede na to, ali je bila ideja njena ali moja, sem postal urednik svojega malega časopisa, ki mi je bil v velik ponos. Kot poročevalce sem zaposlil svoje brate, sestre in prijatelje ter jih poslal zbirat novice po naši soseski. Mama je natipkala prispevke, jaz pa sem pomagal pri urejanju in spenjanju. Ko je bil izdelek končan, sem časopis nosil od vrat do vrat in ga sosedom poskušal prodati za 5 centov."

Podjetniško žilico in nagib k informiranju javnosti je torej odkril zelo zgodaj. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Pisatelji, ki jih je najbolj spoštoval, so bili tisti, ki so živeli razburljivo življenje, in tisti, ki so se soočili s skrajnostmi svojega časa. Zgodbe so v njem prebudile željo, da bi tudi sam doživel podobne vznemirljive izkušnje. "Ob branju sem začutil, da moram tudi sam narediti nekaj podobnega. Da so to izkušnje, ki jih moram imeti za dokončanje osebnega razvoja. Formalna izobrazba, ki sem jo pridobil v šolah, ne bi nikoli zadostovala."

Bil je nemiren najstnik, vedno na lovu za novimi avanturami. V mladih letih se je odpravil celo na Aljasko, pa vse tja do Amazonke. Ne predstavlja si, kako bi bilo odraščati v 21. stoletju, vsekakor pa si rad zamišlja, da je še vedno mogoče živeti tako polno in drzno mladost, kot jo je sam doživel v sredini 60. in 70. let.

"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. S staranjem neizogibno postajaš bolj ciničen, hkrati pa misliš, da se je vse spremenilo na slabše. In v nekaterih pogledih se je res. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih tridesetih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj in odkrivanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na neki način našel velik vir olajšanja."

Kljub neverjetnemu napredku tehnologij 64-letni dopisnik meni, da je še veliko neodkritega. Ti, sicer redki kotički sveta zgolj čakajo na nekoga dovolj pogumnega in neomajnega, da jih odkrije. "Svet je neverjetno zapleten in zanimiv kraj, kar me navdaja z upanjem, da sem v novinarstvu še vedno na poti odkrivanja. Če bi začutil, da je svet popolnoma znan, mislim, da bi kaj hitro obupal. Ampak resnično menim, da ni."

Tanka je meja med nemoralnim in moralnim

Poleg novinarskih prispevkov za medije, kot so The New York Times, Harper's, Life, The Nation in nazadnje The New Yorker, Anderson piše tudi avtorska knjižna dela. Z bratom Scottom Andersonom, romanopiscem in novinarjem, sta soavtorja njegovih prvih dveh knjig. Med odmevne svetovne uspešnice sodi predvsem biografija Cheja Guevare z naslovom Che Guevara: Revolucionarno življenje. Prvič je bila objavljena leta 1997, sledili pa so številni ponatisi. Zanjo je prejel priznanje za pomembno knjigo leta časnika New York Times.
Velik politični poznavalec se v svojih knjižnih delih in novinarskih prispevkih dotika predvsem tem, kot so zloraba moči, nasilje in vplivi različnih politik, ki jih obogati z mnogimi podrobnostmi. "Vedno bolj se zavedam velikega vpliva politike na življenje vseh in kako so včasih omejene svoboščine prebivalcev posledica kaprice enega samega človeka. Začel sem se nadvse zanimati za moč in organizirano nasilje. Čez čas sem opazil, da številni politični sistemi po vsem svetu temeljijo na nasilju. Pravzaprav se je večina danes civiliziranih družb rodila prav s prelivanjem krvi, dejanja pa opravičujejo z nekakšnim mitom o narodnem ustvarjanju. Spomin je tako bolj prežet s ponosom kot s travmo."

V svoji bogati novinarski karieri je profiliral številne velike politične voditelje, kot so Hugo Chávez, Fidel Castro in Augusto Pinochet. Pogovarjal se je tudi z zelo agresivnimi posamezniki in mnogi se sprašujejo, kako mu jih je uspelo prepričati v razkrivanje njihovih zloveščih dejanj. Priznava, da v resnici ne ve, zakaj so se ob pogovoru z njim odprli, dodaja pa: "Morda se bo tole slišalo nekoliko blazno, ampak jaz razumem nasilje, saj sem bil tudi sam v preteklosti nagle jeze, kar me je nemalokrat pripeljalo do pretepov. In sogovorci dojamejo, da razumem. V trenutku, ko sem z njimi, ne obsojam, tudi zato, da slišim, kaj imajo povedati. Seveda pa imam neki etični standard in bom njihova dejanja gotovo obsojal pozneje ob zapisovanju zgodbe."

Tanka je meja med nemoralnim in moralnim ter med zakonitim in nezakonitim. Jon Lee Anderson poudarja, da lahko danes ponovno uporabo nasilja vidimo ob vzponu avtoritarnega nacionalizma in populizma. Začne se z rabo jezika, nato pa se grobost uporablja za nadaljnje utrjevanje takšnih in drugačnih pravil.

"Ni treba pogledati daleč, podobne vzorce lahko vidimo že v Združenih državah Amerike. Trumpov prihod je bil del globalnega pojava, ki sem ga začutil že leto dni pred njegovim prevzemom oblasti. Takrat je bil v ospredju migrantski val v Evropi, pa tudi terorizem ter vzpon rasizma in izključevanja. Kot nekdo, ki je dolga leta preživel na različnih krajih v konfliktih, sem začutil, da se svet in tudi ZDA spuščajo v nekakšno temo. Danes imam občutek, da je tukaj priložnost za vrnitev z roba prepada."

Od tolp do potresa

Ker strokovnjaka za trenutne razmere v ZDA in Latinski Ameriki zanima vse prej kot malo stvari, si lahko samo predstavljamo, kako težko si izbere temo za svoje obsežne prispevke, objavljene v ugledni ameriški reviji The New Yorker. Še posebej, če ima pri izbiri proste roke. Pravi, da običajno sledi intuiciji, ki ga vodi do zgodb, vrednih zapisa. Navadno ima dolg seznam tem, ki ga zanimajo in so mu všeč, nato pa se pogovori še s svojim urednikom. Ta navadno izrazi zanimanje le za eno, morda dve od njegovih šestih ali sedmih idej.

Pisal je o tolpah v Riu de Janeiru, potresu na Haitiju leta 2010, osamljenem plemenu v perujski Amazoniji in revnem predelu Caracasa. Nekatere zgodbe štejejo tudi več kot 10.000 besed. Za svoja dela je prejel številne novinarske nagrade, med drugim tudi nagrado Maria Moors Cabot za izjemno poročanje o Latinski Ameriki in Karibih leta 2013, odlikoval pa ga je tudi Overseas Press Club. Za najbolj kakovostne prispevke porabi veliko energije in časa.

"Včasih sem v letu dni napisal tudi do pet zgodb, vendar je to zame nenavadno visoka številka. Pogosteje gre zgolj za tri prispevke letno. Za zbiranje materiala na terenu potrebujem približno tri tedne, potem se vrnem in prispevek pišem še nadaljnje tri tedne. Sledi postopek urejanja in preverjanja dejstev, ki obsega dodaten mesec. Ob predpostavki, da je moj urednik nezaseden in se lahko ukvarja samo z mano, bi lahko celoten postopek trajal približno dva meseca in pol. Toda zaradi intenzivnega načina življenja se to obdobje navadno razvleče na tri do štiri mesece za vsako zgodbo."

Zase pravi, da ni preveč sistematičen človek, a z leti postaja tudi v načrtovanju prispevkov vse boljši. Verjetno nikdar ne bo tiste vrste novinar, ki bi vse raziskal že pred samim potovanjem. Preveč rad ima raziskovalni vidik novinarstva. Trudi se, da bi bil pri iskanju zgodb na terenu čim bolj odprt in spontan. Dobro opazuje obnašanje ljudi, pozornost pa polaga tudi na vzporedne izkušnje. Pogosto namreč ugotavlja, da najde najboljše zgodbe, ko se nekoliko odmakne od urnika in seznama ljudi, s katerimi se mora srečati. Ta odmik mu omogoča stranski pogled nazaj na osrednji oder, ki je lahko resnično informativen. Ponuja popolnoma nov vpogled v pripoved in resničnost, ki jo raziskuje.

Pot naprej obstaja

Vse hitrejši način življenja ga sili tudi v pisanje bolj aktualno obarvanih krajših prispevkov. "Odkar je The New Yorker dobil svojo spletno stran in nas začel spodbujati k pisanju spletnih blogov, me vedno bolj vleče, da bi poročal tudi o dnevnih novicah ali komentiral dogodke. Kot vsak medij imamo torej tudi mi nekakšno dnevno platformo. Seveda se še vedno počutim najbolj izpopolnjenega takrat, ko pišem daljša dela, na katerih lahko delam več mesecev. A čutim, da moram pisati tudi o aktualnih dogodkih, ki bodo sicer spregledani zaradi daljših prispevkov."

Žal dolge zgodbe, do katerih Jon Lee Anderson čuti posebno ljubezen, v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A novinar in izvrsten pripovedovalec zgodb ostaja optimističen.

"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe kljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."