Bliža se prva obletnica umora Michaela Browna, 18-letnega Afroameričana, ki je lanskega avgusta neoborožen padel pod streli belega policista. Incident je sprožil množične proteste predvsem temnopoltih Američanov, ki opozarjajo, da so priljubljene tarče nasilnih in rasističnih (belih) policistov. Od umora Browna bo sicer minilo leto dni, diskriminacija Afroameričanov pa traja stoletja. Zato ne preseneča, da Brown kljub množičnim demonstracijam in mobilizaciji ameriške civilne družbe še zdaleč ni zadnji Afroameričan, ki je umrl pod streli ali zaradi "strokovnih" prijemov belih (pa tudi črnih) policistov.

"Črna življenja štejejo", vpijejo množice po ZDA. V normalnih okoliščinah bi bilo geslo ironično, meni naš ameriški sogovornik, dolgoletni aktivist za človekove pravice Ajamu Baraka. Tako pa je subverzivno. Raziskovalec na Inštitutu za študije politik (IPS) in nekdanji vidni predstavnik Amnesty International ZDA opozarja, da ne gre samo za rasizem. Stopnje diskriminiranosti črnske skupnosti v ZDA ne moremo razumeti brez upoštevanja kapitalističnih družbenih odnosov. Vprašanji rase in razreda sta povezani, poudarja Baraka.

Ameriški delavski razred je razdeljen, vzrok za to pa je tudi ideologija bele nadvlade, zaradi katere se beli delavec raje identificira z belo dominantno skupino, namesto da bi prepoznal skupne interese, ki jih deli z afroameriškim delavcem, pravi Baraka. Inferiornosti položaja Afroameričanov v ZDA pa se ne da izničiti s tem, da pripadniki te manjšine prevzemajo visoke politične funkcije. Niti dva mandata predsednika Baracka Obame nista spremenila gmotnih razmer črnskega prebivalstva, opozarja Baraka. Kot pravi, so institucije "strukturirane tako, da ohranjajo naše izkoriščanje in zatiranje". Institucije - takšne, kot so - je po njegovih besedah zato treba razgraditi.

Protestniki po ameriških mestih vpijejo geslo "črna življenja štejejo", geslo, ki bi v normalnih okoliščinah veljalo za zelo sarkastično.
Res je, a v kontekstu, kjer smo priča seriji sistematičnih umorov mladih črncev, tako moških kot žensk, postane trditev, da morajo imeti črna življenja enako vrednost kot vsa druga, ne samo ironična, ampak pravzaprav komentar tega, kar se dogaja v ZDA. Gre za trditev, da mora biti temnopolto človeštvo prepoznano in spoštovano, ti mladi, ki vpijejo to geslo, pa skušajo to udejanjiti z izražanjem nasprotovanja primerom državnega nasilja proti črnski skupnosti. V drugačnem kontekstu bi bil to čuden izraz, v kontekstu zgodovine ZDA in trenutne realnosti pa je v resnici subverziven.

Protesti so najprej uperjeni proti policijskemu nasilju in rasizmu proti Afroameričanom. Čeprav se zdi, da je tovrstno nasilje zgolj povod za proteste proti širšim problemom, ki se jim bova posvetila pozneje, bi se rad osredotočil na policijsko represijo manjšin v ZDA. Je rasizem v policijskih vrstah izražen bolj kot v drugih segmentih ameriške družbe?
Problem, ki ga imamo v ZDA, je, da je postala policija precej bolj agresivna. Policisti radi hitro streljajo, mnogi v policiji so prestali vojaško urjenje in imajo izkušnje iz vojske, bodisi kot pripadniki vojske, marincev, ali nacionalne garde oziroma so rezervisti, kar pomeni, da so civilisti, vendar se urijo in so del vojaškega aparata. Mnoge od teh enot so bile razporejene v Afganistanu in Iraku, njihovi pripadniki pa so po vrnitvi prevzeli policijske naloge po državi. Zaradi vsega tega smo priča agresiji zoper civiliste v mestih po državi, še posebej v črnskih skupnostih. Gre za epidemijo, ki je vkoreninjena v samo strukturo policije v ZDA.

Problem torej ni le rasizem, ampak tudi stopnja militarizacije policije.
Točno. Ko je policija militarizirana, njena primarna naloga v večjih, urbanih okoljih pa je nadziranje prebivalstva, ki ni več veliko vredno – revni ljudje, revni Afroameričani, brezposelni – postane kombinacija militarizirane policije in njenih rasističnih pogledov ob tem, da mislijo, da imajo imuniteto pred pregonom, smrtonosna. Posledično smo priča epidemiji državnega nasilja po Združenih državah.

James Baldwin je v svojem članku iz leta 1966 "Poročilo z zasedenih ozemelj" poudaril, da vloga policistov v odnosu do manjšin, še posebej črnske, ni služiti in varovati. Kot je zapisal, "so prisotni zato, da držijo črnca na njegovem mestu in ščitijo interese belega biznisa ter nimajo prav nobene druge funkcije". Koliko je Baldwinovo razumevanje policijskega aparata in tudi izraza, ki ga je izbral – zasedena ozemlja – relevantno pol stoletja pozneje?
Povzame še vedno trajajočo resničnost teh urbanih okolij. To bi bilo lahko napisano včeraj. To je objektivna realnost ZDA. Črnci so odrinjeni v ta urbana okolja, ki jih je kapital že zdavnaj zapustil. V teh zapuščenih krajih je razširjena revščina, ni služb, zelo malo je upanja, policija pa služi za nadzor nad tamkajšnjimi prebivalci. Tam živeči ljudje preživljajo to, kar preživljajo vsi, ki živijo na zasedenih ozemljih. Policijo dojemajo kot okupacijsko vojsko. Ti okupatorji, če želite, se kot policisti tako tudi obnašajo, uporabljajo pa enako vojaško opremo, ki jo uporabljajo okupacijske sile drugod po svetu. Gre torej za točen opis vloge policije tako v šestdesetih letih 20. stoletja kot leta 2015. Precej žalostno.

Normalno je, da vsaka okupacija, predvsem vojaška, izzove nasilen odziv. V primeru nedavnih izgredov v Baltimoru, predtem pa tudi v Fergusonu, so bili mediji, predvsem glavni mediji, osredotočeni predvsem na delegitimizacijo nasilja protestnikov. Na tem mestu bi spet rad citiral Baldwina iz leta 1966. "Spoštovati zakon v kontekstu, v katerem je ameriški črnec, pomeni preprosto predati svoje samospoštovanje," je zapisal. Kako bi nasilna dejanja protestnikov postavili v kontekst, v katerem so Afroameričani danes?
Baldwin ima povsem prav. Kar se dogaja v ZDA, je razumljiv odziv na dehumanizacijo in razvrednotenje črnih življenj. Tak upor je pričakovan. Ko se ljudje uprejo, tako spet vzpostavijo svoje dostojanstvo. Obliko upora morajo določiti sami ljudje, ki ga bodo izvajali. Razlika med uporom v Fergusonu in Baltimoru pa je naslednja. V Fergusonu je bilo jasno, da so se ljudje uprli zatiralski policiji, ki predstavlja vladajočo belo moč v ZDA. Zato so bili deležni določenih simpatij kljub nekaterim napadom na lastnino in primerom ropanja. Baltimore pa je črnsko vodeno mesto. Črnci so upravljavci mesta, upirajo pa se revni črnci. To je ljudi zmedlo. Črnski voditelji so bili prvi, ki so obsodili mlade, ki so se uprli. Temu je sledil Barack Obama, črnski predsednik, ki je upornike označil za nasilneže in kriminalce, kar je odprlo vrata poplavi kritik iz drugih delov ameriške družbe. To je ljudi spravilo v defenzivni položaj, ko so morali obsoditi oblike upora, namesto da bi se posvetili doseganju pravega cilja, torej vsaj nekakšne pravice za Freddieja Graya, mladeniča, ki so ga umorili policisti. V ospredje so prišli politika, vprašanje, kakšna naj bo prava oblika upora, ideja zakona in sposobnost države nasloviti zahteve ljudi, če so postavljene na pravi način. Vse to je postal narativ, ki je delegitimiziral upor in preusmeril odgovornost z države na žrtve.

Ko ste omenili, da je Baltimore črnsko vodeno mesto, ste izpostavili zanimivo stvar. Statistično gledano, so z vidika politične moči to najboljši časi za Afroameričane. Predsednik je Afroameričan, v kongresu je 43 Afroameričanov, dva senatorja sta Afroameričana, pravosodna ministrica je Afroameričanka. Podobno je tudi na lokalni ravni. V Baltimoru je županja Afroameričanka, policijski poveljnik je Afroameričan, večina mestnih svetnikov je Afroameričanov. A očitno to, da so na pomembnih političnih položajih Afroameričani, še ne zagotavlja spremembe rasistične prakse sistema.
V ZDA obstaja v kontekstu kapitalističnega sistema povezava med raso in razredom. Čeprav imamo povečano politično predstavništvo na lokalni in državni ravni, zdaj pa celo črnega predsednika, so gmotne razmere črnega delavskega razreda in revnih črncev take kot v času velike krize v prvi polovici 20. stoletja. Stopnja brezposelnosti je astronomska, raven črnske udeležbe v delovni sili je rekordno nizka, celo najnižja v zadnjih 70 letih. Stopnja revščine je enaka kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V urbanih okoljih je stopnja brezposelnosti med mladimi od 40- do 60-odstotna. Povečana t. i. politična moč črncev se tako sploh ni prevedla v kakršen koli materialni napredek. Posledice gospodarskega zloma leta 2008 so najbolj prizadele ravno črnsko prebivalstvo, črnski srednji in delavski razred. Ni torej povezave med t. i. politično močjo in objektivno materialno stvarnostjo črncev v tej državi. To se da pojasniti in razumeti le, ko povežemo vprašanji rase in razreda.

Tako črni kot beli protestniki v mestih po ZDA so poudarjali povezave med kapitalizmom in rasizmom in govorili, da kapitalizem potrebuje rasizem. Kako se kaže povezava med kapitalizmom in rasizmom?
Struktura črnskega razrednega sistema je posledica rasizma. Povezave med raso in razredom pojasnijo, zakaj so bili črnci omejeni na kmetovanje na jugu kot kmetje zakupniki, zakaj so bili pozneje prepeljani v mesta na severu, kjer so prevzeli vlogo izjemno poceni delovne sile pri širitvi industrializacije v ZDA, ali zakaj je bil v sedemdesetih letih, ko se je kapital obrnil k neoliberalizmu, da bi se rešil, med vsemi najbolj prizadet ravno črnski srednji razred, ki je še vedno zaprt v teh urbanih getih po vsej državi. Povezave med raso, razredom in kapitalizmom so edine, ki pojasnijo trenutno realnost. Baltimore je mesto, kjer je bilo v zadnjih desetletjih izgubljenih več deset tisoč delovnih mest kot posledica umika kapitala iz mesta in pristanišča ter zaprtja jeklarne. V procesu globalizacije so se ta delovna mesta umaknila iz Baltimora v druge dele mednarodnega gospodarstva po vsem svetu. Posledično smo v Baltimoru priče množični revščini, podobne razmere pa vladajo v Filadelfiji, Detroitu, Indiani, Fergusonu, St. Louisu, Chicagu, New Jerseyju. Kapitalizem je globoko zaznamoval realnost črnskega prebivalstva in črnsko razredno strukturo in rasa je element, ki je prav tako pomagal oblikovati to realnost zadnjih nekaj desetletij.

Je rasna enakopravnost sploh mogoča brez ekonomske enakosti in ali obstajajo kakšna zavezništva v ZDA med različnimi manjšinami in delavskim razredom na splošno ter kakšne so možnosti za širšo solidarnost znotraj ameriške družbe?
Zmanjševanje pomena rase ni mogoče znotraj kapitalističnega izkoriščanja, še posebej, če razumemo, da je rasa povezana s širšim pojavom, in sicer ideologijo bele nadvlade. Ta ideologija je eden od dejavnikov, ki je spodkopaval solidarnost med belimi in črnimi delavci. Zgodovinsko gledano, se beli delavci na žalost radi identificirajo z belo dominantno skupino, namesto da prepoznajo svoje razredne interese, ki bi morali biti enaki kot razredni interesi črncev. Poskus organiziranja nasprotovanja dominantnemu delu družbe, ki ga nekateri imenujejo "1 odstotek", je bil zelo težak. A to se dogaja in obstajajo zavezništva, poskusi organiziranja onkraj rasnih delitev in nacionalnosti, poskuša se osredotočati na objektivne strukture kapitalizma in preseči delitvene posledice ideologije bele nadvlade. Solidarnost izražajo številni beli študentje in drugi, ki se pridružujejo gibanju "črna življenja štejejo" in boju proti policijskemu nasilju. Obstaja torej možnost, da se to nadaljuje. Tudi številni belci se spopadajo s pojavom bele nadvlade in o tem resno razpravljajo, a bela nadvlada je še vedno tema, ki deli. In če je ne bomo mogli razumeti in preseči, bo težko zgraditi širšo skupno fronto proti resničnemu sovražniku v ZDA.

Ali dejstvo, da je predsednik Barack Obama, kakor koli pripomore h gradnji širše razredne zavesti v smislu zavedanja, da četudi je predsednik črn, to nikakor ne pomaga afroameriški skupnosti?
To zavedanje je počasi v nastajanju. Tudi ob večanju števila izvoljenih črnskih politikov po vsej državi, kar se je začelo v sedemdesetih letih, se gmotna stvarnost črncev ni veliko spremenila. Kot posledica tega in po dveh mandatih črnega predsednika ljudje bolje razumejo, da ni pomembna samo rasa, ampak je treba upoštevati tudi vprašanje razreda. V tem smislu je torej to pripomoglo. Prav tako pa je predsednikovanje Baracka Obame mnoge zmedlo, še posebej ob napadih nanj s politične desnice. Zelo težko je kritizirati in izpostavljati kontradiktorno naravo njegovih politik, ko ga napada tudi druga stran, saj zaradi videza, da se tisti, ki kritiziramo Baracka Obamo, pridružujemo desnici. Situacija je torej težka, a vse bolj jasna v času, ko se Obamova administracija približuje svojemu koncu.

So t. i. "črni obrazi na visokih položajih" (black faces in high places) oziroma imena, kot so Colin Powell (nekdanji zunanji minister, op. a.), Barack Obama, Eric Holder (nekdanji pravosodni minister, op. a.), Condoleeza Rice (nekdanja zunanja ministrica, op. a.), vir ponosa za vsaj del afroameriške skupnosti ali pa je zavedanje glede tega že dovolj veliko?
Gre za kontradiktoren vir ponosa. Za del zatirane manjšine, ki se identificira z državo, katere del je, so "črni obrazi na visokih položajih" pomembni. A stvar je zapletena. Z vzponom ljudi, kot sta Condoleeza Rice in Colin Powell, na republikanski strani, so ljudje prepoznali, da ti posamezniki v resnici služijo "beli moči", z vzponom Baracka Obame in Erica Holderja, ki sta del demokratske stranke, ki naj bi bila prijateljica črncev, pa je bila kritična analiza njune vloge v odnosu do "bele moči" nejasna. A vse bolj raste kritična zavest, da ti ljudje, tako demokrati kot republikanci, služijo strukturi moči bele manjšine. Zato recimo med črnci vidimo vse več nasprotovanja zadnjemu poskusu Baracka Obame, da pridobi podporo Američanov glede TTIP-a (čezatlantski prostotrgovinski sporazum, op. a.). Vse več črncev razume, da to pomeni nadaljevanje neoliberalizma, ki je bil za črnce v ZDA tako uničujoč.

Rad bi se vrnil na vlogo policije in vojske. Leta 1993 je raper KRS-ONE govoril o tem, da so črni policisti ovira in da ni logično, da črni sužnji postanejo črni policisti. Kako gledate na, kot se zdi, nelogično vključevanje Afroameričanov v represivne aparate, kot sta policija in vojska, ki so tako diskriminatorni do črnske manjšine in se uporabljajo za zatiranje ljudi po vsem svetu? Je razlog za to pomanjkanje refleksije afroameriške manjšine ali potreba po preživetju na kakršen koli način (by any means neccesary)? Če je res to drugo, bi šlo za zelo perverzno uporabo znanega citata Malcoma X-a.
Gre za kombinacijo obojega. Številni črnci, ki so na dnu ekonomske lestvice, so videli vojsko kot priložnost, da plačajo račune in preživijo, pri čemer so upali, da se jim ne bo treba bojevati po svetu v imenu ZDA. To se seveda ni zgodilo. Gre za vojaško imperialistično moč, ki služi interesom ameriškega imperija. Na ta način je to perverznost, je pa tudi ekonomska realnost. Zato so se ljudje pridružili policiji in vojski, v zadnjih nekaj desetletjih pa se je ta poskus preživetja prelevil v resnično identifikacijo z ameriško državo zaradi sprememb v zavesti. Obstaja torej to nasprotje. Ne samo, da imamo črnce v policiji, ki nadzira naše skupnosti, ampak tudi v vojski, s tem pa so črnci tudi del mehanizma zatiranja po vsem svetu. To je problem, ki ga skušamo naslavljati navznoter. S tem se moramo sprijazniti, ker gre za posledice zelo močnih zgodovinskih sil, ki se jih ne da obrniti čez noč, še posebej zaradi psihološke identifikacije, ki so jo mnogi ljudje izvedli v zadnjih nekaj desetletjih.

Kaže, da je zaradi revščine, ki jo povzroča zatiralec, tudi zatirani postal zatiralec, oziroma je potisnjen v to vlogo.
Takšno razumevanje in zavest je treba vzpostaviti z upiranjem takšnim težnjam. V ZDA imamo problem, da je bila politična opozicija, ki je nastajala v sedemdesetih letih, uničena, in to kot posledica zelo učinkovite protiuporniške strategije proti črnskemu osvobodilnemu gibanju, od česar si nismo popolnoma opomogli. Zaradi institucionalnih slabosti ne samo črnskega osvobodilnega gibanja, ampak t. i. levice v ZDA sta bila spodkopana trud in politično delo gradnje kritične zavesti, potrebne za upor. Da se pripadniki zatiranih pridružijo strukturam zatiranja, je del resničnosti zatiranja. To pa lahko obrnemo le s političnim organiziranjem in vzpostavitvijo kritične zavesti.

Veliko lažje se je spopadati z osnovno idejo rasizma, kot pa z institucionalnim rasizmom, česar ste deležni v ZDA. Kako bi pojasnili institucionalni rasizem v ZDA?
Popolnoma prav imate. Nasloviti moramo strukture zatiranja, institucije, ki so organizirane, da ne priznajo dostojanstva in človečnosti črncev in drugih ljudi. Institucionalni rasizem se kaže v sami strukturi družbe, v tem, da sistem ne more ponuditi možnosti zaposlitve. Predstavlja ga dejstvo, da posledice politike zategovanja pasu v ZDA najbolj čutijo na območjih s številnim črnskim prebivalstvom zaradi krčenja javnih storitev, zapiranja šol v črnskih skupnostih, vedno več zaporov in vedno višje stopnje zapiranja revnih črncev in črnih delavcev. V črnskih skupnostih imate multinacionalne korporacije, ki jim je dovoljena proizvodnja s strupenimi posledicam za okolje, kraji okoli teh obratov pa nesorazmerno trpijo za rakom in dihalnimi boleznimi. To je le nekaj primerov institucionalnih rasističnih praks, vgrajenih v delovanje družbe. Te odnose pa je precej težje razkriti in se z njimi spopasti, kot pa s preprostimi izrazi rasizma, ko nekdo nekoga zmerja. Ta preprosti rasizem je nekaj, na kar lahko ljudje pokažejo s prstom in se okoli njega mobilizirajo ter se mu uprejo, bolj vkoreninjeni, strukturni rasizem in bela nadvlada pa nista deležna takšne pozornosti, kot bi je morala biti. Takrat pa postaneta smrtonosna.

Se je mogoče bojevati proti institucionalnemu rasizmu zgolj skozi obstoječe politične institucije?
Ne. To zahteva gradnjo dvojne moči. Delujemo sicer v okviru države, v okviru teh institucij, ker smo zatirani, a teh institucij ne bomo mogli reformirati, saj so strukturirane na način, da ohranjajo naše izkoriščanje in zatiranje. Zato moramo graditi onkraj teh institucij, zgraditi moramo dvojno moč. Tudi če bomo delovali znotraj institucij in se skozi njih pogajali, bomo lahko naše razmere preoblikovali le, če bomo preoblikovali te institucije, tega pa se ne narediti od znotraj. Zgraditi moramo alternativno moč, ki bo dosegla kritično maso, ki je potrebna, da se moč prestavi k ljudem in da se dosežejo nujno potrebne strukturne in institucionalne spremembe. Teh institucij se torej ne da reformirati, da se jih le razgraditi kot posledica naraščajoče moči samih zatiranih.

Zadnji incidenti kažejo očitno inherentni rasizem v dejanjih policije na eni strani, odziv policije na gibanje Occupy pred nekaj leti pa je na drugi strani pokazal zelo nasilen pristop do gibanj za družbeno pravičnost. Obstaja med tema dvema zgodbama kakšna povezava?
Seveda obstaja. ZDA se namreč pretvarjajo, da so demokratične in da spoštujejo človekove pravice, a se na vsak poskus zatiranih, da spremenijo družbene odnose, odzovejo kot vsaka druga država. Represija zoper gibanje Occupy to le dokazuje. To je pač to, kar zatiralske države počnejo. Država je spodkopala in uničila črnsko osvobodilno gibanje, napadla študentski upor in protivojno gibanje, v primeru zadnjega najučinkovitejšega izraza nasprotovanja v obliki gibanja Occupy pa so ga zvezna vlada in lokalne oblasti usklajeno zatrle. To pač država počne, predvsem, ko vidi, da je vedno več nasprotovanja, še posebej, ko je to nasprotovanje imelo medrasni potencial.