Malce komično je videti spraševanje ameriških demokratov, kaj je šlo narobe, da so na regionalnih in lokalnih volitvah v nekaterih zveznih državah potegnili kratko. Stranka se že mesece prepira o osnovnih točkah programa svojega predsednika Joeja Bidna. Nič ni bolj patetičnega, kot je opazovati njihove krče, na drugi strani pa nanje v zboru prekrižanih rok zrejo republikanci. Vejo, na kateri sedijo, demokrati žagajo v svetem prepričanju, da slišijo glas svojih volivcev. Nato pa jim celo uspe, da se izognejo popolni polomiji. Predstavniški dom je v petek vendarle izglasoval prvi, kompromisni infrastrukturni sveženj. Niso ga podprli vsi demokrati, je pa zato na pomoč priskočila peščica republikancev. Joe Biden jim mora biti zelo hvaležen. Ko bodo prepotrebna vlaganja v ameriško infrastrukturo obrodila sadove, se bodo s tem kitili vsi, še zlasti tisti, ki so trenutno oportuno proti. Še bolj komično pa je, da demokratom ob vsem tem ni uspelo popolnoma pasti na volitvah. Na županskih volitvah so bili uspešni na celi črti. 2. novembra letos so župane volili v 28 od sto največjih mest v ZDA. Povsod, kjer so bili demokrati župani do zdaj, so zmagali demokratski kandidati.

Ampak oči javnosti so bile bolj uprte v guvernerske volitve, ki so potekale v dveh do zdaj popolnoma modrih državah, v Virginiji in New Jerseyju. Tam pa se je, gledano z demokratskega stališča, seveda zgodila polomija. Virginija po desetletju ni dobila le republikanskega guvernerja, ampak tudi novo, republikansko večino v predstavniškem domu svoje skupščine. V New Jerseyju je sicer za las zmagal demokrat, guverner Phil Murphy, ampak zgodil se je totalni paradoks, da je republikanski kandidat za senat, tovornjakar Edward Durr, ki za svojo kampanjo tako rekoč ni namenil niti ficka, izločil veterana, ki je v državnem senatu presedel najdlje v zgodovini New Jerseyja. Samega predsednika državnega senata Steva Sweeneyja.

Očitno je, kako zelo so se ljudje naveličali političnih elit. Pogreb nekdanjega državnega sekretarja in generala Colina Powella je zato še bolj zbodel v oči. V Nacionalni katedrali v Washingtonu je bilo v petek vse na mestu. Prvega temnopoltega državnega sekretarja so pokopali z vsemi državniškimi častmi in v skladu z obredom Ameriške episkopalne cerkve, torej ameriških anglikancev, ki niso želeli ostati pod okriljem cerkve, katere glava je britanski monarh. Powell, ki ni bil člane katere izmed črnih cerkva, ampak etablirane episkopalne, je veljal za pokončnega človeka z močnim značajem. Svet se ga verjetno najbolj spominja po njegovem govoru v OZN-u, kjer je podprl lažne razloge za napad na Irak, morda pa nekoliko manj po tem, da je kasneje stopil pred javnost in to priznal kot usodno napako. Največjo v svoji karieri. In se je zanjo opravičil. Ampak ko na tehtnico položimo moč značaja, ki je bil v družbi, kot je ameriška, sposoben narediti, kar je naredil, in na drugo stran število žrtev, ki jih je vojna povzročila, razum odpove. Predvsem pa je bilo videti, kot da s cerkvenega kora filozof in aktivist Cornell West šepeta o ceni, ki jo temnopolti Američani plačujejo za vožnjo z družbenim dvigalom in jo plačujejo s svojo identiteto. Daljša je vožnja in višje nadstropje, večji je delež identitete, ki ga žrtvujejo. Colin Powell je odličen primer temnopoltega Američana, ki se je z dvigalom popeljal zelo visoko. In izstopil tako rekoč kot belec.

A če je bil Powllov pogreb fatamorgana iz nekih drugih časov, je bodel v oči še zaredi nečesa drugega. V torek so namreč volili tudi v Minneapolisu v Minnesoti, kjer so po grozljivi smrti Georgea Floyda pod policistovim kolenom konec maja 2020 izbruhnili množični protesti, ki so – pogosto z nasilnim epilogom – zajeli dobršen del ZDA. Takrat so ljudje zahtevali policijsko reformo. Sredstva, namenjena policiji, naj bi preusmerili v socialne programe, s katerimi bi preventivno vplivali na družbo in tako zajezili povodenj kriminala. V letu dni so pod težo stvarnosti volivci v Minneapolisu spoznali, da to očitno ne pije vode. Glasovali so proti ukinitvi mestne policijske uprave. Demokratskega župana Jacoba Freya, ki je temu nasprotoval že lani, a so ga takrat izžvižgali, pa so izvolili še enkrat. Ne vem, ali je Powell v svojih racionalnejših časih vedel ali čutil ali morda oboje, katera plast v gmoti, ki ji pravimo vsakdanje življenje, ima značaj zgodovine dolgega trajanja. Ostal je namreč na pravi strani zgodovine in v Nacionalni katedrali v Washingtonu so se od njega poslovili trije predsedniki, Bush ml., Obama in Biden.

Morda je pogreb uglednega republikanca, ki je s stranko zaradi trumpizma opravil, za koga znamenje, da rasizma v ZDA ni. Ta pogled se harmonično zliva z metodo, s katero se ameriška desnica spoprijema z rasizmom. Preprosto ga – zanika. V Ameriki naj bi imeli vsi enake možnosti uspeti, rasizem pa naj bi bil izmišljotina histerične levice. A tematizacija rasnih napetosti očitno stopa na žulj tudi nekaterim zmernejšim volivcem. Tudi to so namreč pokazale volitve. Obstajajo teme, v katere se volivec ne bo poglobil, bo pa pripravljen o njih goreče razpravljati. V Virginiji v šolah ne predavajo t. i. kritične rasne teorije. Za grozljivim imenom se skriva primerjalna zgodovina posameznih skupin Američanov, predvsem belcev in temnopoltih, in njihovih medsebojnih odnosov. Ampak za Virginijce, ki v javnomnenjskih anketah niso znali povedati, kaj naj bi kritična rasna teorija sploh bila, ji pa strastno nasprotujejo, je bila prav to tema, zaradi katere so volili republikanca Glenna Younkgina. Enako velja za nesrečne bilijonske svežnje, ki jih skozi kongresni postopek potiska predsednik Biden. Raziskave so pokazale, da le deset odstotkov vprašanih ve, kaj je v njih, čeprav v javnosti vre od razprav o "trošenju javnega denarja". Komunikologi opozarjajo, da bi bilo popolnoma drugače, če bi demokrati pravočasno to besedno zvezo zamenjali z "vlaganjem v ljudi". Bi bilo res?

Naveličanost ali celo sovražna naperjenost proti politični eliti ne pelje k racionalni izbiri alternative, ampak k emocionalnemu zatekanju v nekaj, kar je lahko tudi popolni paradoks. Za dobršen del Amerike je izhod Donald Trump, rojen z zlato žlico v ustih, ki v izvršno oblast vplete polovico ožje družine in pajdaše s sumljivimi nagnjenji, pa ga imajo ljudje kljub temu – ali morda zaradi tega? – za "svojega". Pa čeprav statistika, za katero je videti, kot da ima prav perverzno logiko, govori drugače. Ta teden je Joe Biden zdrknil na najnižjo stopnjo podpore v svojem 10-mesečnem mandatu, na 42 odstotkov. Nižje je bil v primerljivem obdobju le še Trump, ki mu v celotnem mandatu ni uspelo doseči 50-odstotne podpore. Zakaj torej ta človek tako uspešno drži v šahu republikance in lep del volilnega telesa?

Odgovor je verjetno v sposobnosti vživljanja, v empatiji, ki jo zahodni koncept vzgoje in družbe vztrajno odriva na rob, zdaj pa se mu stvarnost kot z bumerangom maščuje. Trumpova prednost je preživetveni nagon, s kakršnim se lahko pohvali le malokdo. A tudi pri vživljanju je treba začutiti mero. Demokratu Terryju McAuliffu ni uspelo z vztrajnim povezovanjem Glenna Youngkina in Trumpa, čeprav nekdanjega predsednika ni bilo niti blizu Virginiji. Youngkinu je uspelo dobiti njegovo podporo, a je obenem Trumpa držal na varni razdalji. Kot na drugi strani Joe Biden ni začutil, da z vztrajanjem pri umiku iz Afganistana ali s popuščanjem glede zvezne volilne zakonodaje prestopa Rubikon na kraju, kjer je voda pregloboka. Prvega mu ne bo nikoli odpustila ameriška javnost, drugega pa ne demokratsko volilno telo.

Stvarnost tokratnih volitev kaže na občutno spreminjanje volilnih izbir, tudi v okoljih, kjer so še lani s prednostjo volili demokrate, ter na iracionalno dojemanje volilnih tem. Prava politična žival bo zaznala sladkost te relativnosti, obenem pa bo čutila, kje se lahko strga z verige, kjer pa ne sme dovoliti, da bi sladki opoj otopil njene čute. Za opazovalce pa je pri tem najbolj poučno spoznanje, da zdrav razum z ničimer od tega nima prav globoke povezave.