Nick Davies je novinar britanskega Guardiana, ki je s svojim vztrajnim raziskovanjem in razkritjem nezakonitih vdorov v telefone zamajal temelje imperija, ki si ga je ustvaril medijski mogotec Rupert Murdoch.

Začetek zgodbe je, kot nam je povedal Davies, precej nepomemben. Praksa vdiranja v telefone je prvič prišla na dan leta 2007, ko je tabloid News of the World, ki je bil v lasti Murdochovega imperija News International, priznal, da je imel v nekaterih primerih res prakso prestrezanja telefonskih sporočil kraljeve družine, zvezdnikov, politikov in drugih javnih osebnosti. Eden izmed nekdanjih urednikov in zasebni preiskovalec sta zaradi vdiranja v telefone sodelavcev članov kraljeve družine, tudi princa Williama, dobila zaporno kazen.

A zgodba je pravi zagon dobila šele leta 2011, ko je prav Davies razkril, da so novinarji omenjenega tabloida vdrli v telefonski odzivnik leta 2002 ugrabljene in umorjene 13-letne Milly Dowler, poslušali in celo izbrisali nekatera glasovna sporočila. Škandal, ki je izbruhnil, je imel neslutene razsežnosti - Murdocha je prisilil, da je ukinil News of the World, zadeva je dobila epilog na sodišču, afera pa je razkrila tudi tesno povezano mrežo moči, kamor so vpeti vplivni posamezniki, britanska politika in mediji.

Nick Davies je imel ključno vlogo tudi pri oblikovanju zavezništva medijskih hiš, ki so objavile zaupne ameriške diplomatske depeše, ki jih je pridobil WikiLeaks, za svoje delo pa je prejel številne nagrade in priznanja. Pred obiskom Ljubljane je spregovoril tudi za MMC.

Ko ste razkrili zgodbo o vdoru v telefon 13-letne Milly Dowler, ste vedeli, da je zgodba močna. Pa se vam je vsaj malo dozdevalo, kakšne posledice bi lahko imela zgodba in kam bi lahko pripeljala?
Nikoli si nisem mislil, da bo imela zgodba takšne posledice. Zgodba Milly Dowler je prisilila druge časopise, ki so več let molčali, da so končno začeli poročati o škandalu. Eden izmed njih, Daily Telegraph, je objavil dve resnično močni zgodbi, kjer so razkrili, da so novinarji News of the World vdrli tudi v telefone družin žrtev terorističnih napadov v Londonu leta 2005 in v telefone družin britanskih vojakov, ki so bili ubiti v Afganistanu. Nastala je verižna reakcija, ki se je razvila v neustavljivo silo.

Po razkritju škandala in med raziskovanjem zgodbe ste se morali spopasti z lažmi mednarodnih medijev in policije, odvračati ste morali napade svojih nasprotnikov, celo britanske politične stranke so se združile v svojem "boju" proti vam. Kako težko je bilo odbiti vse te napade in še vedno slediti svojemu cilju, razkritju resnice?
Pomagalo je, da nisem bil sam. Za mano so stali odvetniki in poslanci, pa tudi en ali dva novinarja, ki jima je bilo v interesu odkriti resnico. In imel sem podporo Guardiana - njihovih odvetnikov in predvsem urednika, ki mi je vedno kril hrbet.

Konec julija ste izdali novo knjigo Hack Attack, kjer ste strnili svoje delo na primeru News of the World. Prvo poglavje ste začeli s stavkom, da je bila to najbolj čudna zgodba, kar ste jo kdaj napisali. Zakaj? Je bilo težko šest let svojega dela spraviti v knjigo?
Zgodba je čudna, ker je začetek precej nepomemben in majhen. Vdor v telefone ni resen zločin in na začetku je bilo le osem žrtev. A se po vseh teh letih zgodba še vedno razvija, policija še vedno preiskuje, ljudje so še vedno na sodišču. Zgodba ima edinstveno uničevalno silo.

Za nekdanjega urednika Andyja Coulsona je sodišče odločilo, da je kriv in ga obsodilo na 18 mesecev zaporne kazni, nekdanja odgovorna urednica Rebekah Brooks pa je bila oproščena, na zaporne kazni so bili obsojeni še nekateri drugi ljudje. Kako zdaj vidite razplet primera, je obsodba pravična ali bi morale biti kazni strožje?
Kot sem že rekel, ni šlo za resen zločin. Kar dela zgodbo resnično pomembno, niso zločini, ki so jih zagrešili novinarji, ampak moč, ki leži za vsem tem. Moč, ki je dosegla, da policija ne le da ni preiskovala teh zločinov, ampak je tudi zavajala medije, javnost in parlament o dokazih, ki so jih imeli. Moč, ki še vedno vpliva na našo vlado in se vmešava v našo demokracijo.

Zgodba verjetno še zdaleč ni končana, kaj še lahko pričakujemo?
Še vedno je odprtih nekaj sodnih primerov, od katerih lahko pričakujemo, da bodo razkrili še več podatkov o tem, kaj se je dogajalo znotraj Murdochovega imperija. Zelo mogoče je tudi, da bo FBI preiskoval Murdochovo globalno podjetje News Corp v ZDA, kar bi bil zelo pomemben razvoj dogodkov.

Poleg razkritja škandala vdorov v telefone, ki je pripeljal do ukinitve časopisa News of the World, je vaša knjiga tudi študija življenj predstavnikov elite moči in portret mreže, ki je Murdochu omogočila privilegiran dostop do predstavnikov oblasti. Kako je mogoče, da ima lahko en sam človek tak vpliv na vlade in lahko svojo moč zlorablja v takem obsegu?
Morda najpomembnejši del knjige je epilog, kjer skušam razložiti povezavo med Murdochovo močjo in rastjo dereguliranega kapitalizma, kjer je bilo globalnim korporacijam dovoljeno, da so si pridobile veliko več moči kot vlade. To je prava težava - da ima globalna korporacija, ki dominira v novicah, posebno moč.

Škandal je razkril slabosti naše demokracije in naših družb, a jih ni ustavil. Murdoch je moral zapreti News of the World, a še vedno snema filme za 21st Century Fox, News Corp pa ima še vedno v lasti številne medije. So se Rupert Murdoch, njegovi zavezniki in njegovi sovplivneži sploh kaj naučili?
Kratek odgovor je preprost - ne. Murdoch in njegovi ljudje še vedno kopičijo denar in moč. To pač počnejo. Če so se iz škandala kaj naučili, je to zgolj to, da morajo biti malce previdnejši pri svoji neusmiljenosti in krutosti. Predstavljam si, da porabijo več denarja kot kadar koli za svoje svetovalce, ki se trudijo izboljšati njihovo podobo.

Problem vpletenosti kapitala v medije ni nov, veliko preveč medijev po vsem svetu je v lasti posameznih podjetij, korporacij ali mogotcev. Kako gledate na ta nezdrav odnos med mediji in kapitalom ter posledično politiko? In kaj lahko kot družba naredimo, da to prakso prekinemo?
To je zelo zapletena problematika. V Veliki Britaniji bomo imeli maja prihodnje leto volitve in slutim, da bomo spet videli zelo podoben vzorec. Videli bomo Ruperta Murdocha in njegove časopise, ki se bodo obnašali, kot da se morajo oni odločiti, kdo nam bo vladal in - žalostno - politike, ki se bodo bolj trudili, da bi zadovoljili njih, kot pa da bi odgovarjali na potrebe volivcev. Politiki to počnejo, ker se bojijo, da se lahko Murdoch in njegovi časopisi dejansko res odločijo, kdo bo vladal.

Kakšno škodo pa so Murdoch in njegovi časopisi naredili novinarstvu?
Murdoch je britanske medije potegnil navzdol - naredil jih je bolj trivialne, manj resnicoljubne, bolj seksistične, bolj neumne in seveda bolj zločinske. Na žalost so temu sledili številni drugi časopisi in mediji. To je zadalo ogromno škodo področju javne razprave. Naša demokracija je zdaj zastrupljena z lažnimi informacijami.

Mislite, da so se mediji po svetu iz primera News of the World naučili potrebno lekcijo?
Ne. In mislim, da je v Veliki Britaniji še posebej slabo. 60 milijonov ljudi je nagnetenih v majhni državi, imamo pa neobičajno kompetitiven medijski trg, kjer se naslovnice kar tepejo za bralce. Ne poznam nobene druge države, kjer bi imeli priljubljeni časopisi tako zgodovino kršenja zakonov in pravil kot na Otoku.

V zadnjih letih ste bili vključeni tudi v objavljanje zaupnih ameriških vojaških in diplomatskih dokumentov, ki jih je pridobil WikiLeaks. Je bila vaša vloga pri razkritju škandala News of the World ključna, da je WikiLeaks izbral vas za objavo svojih dokumentov?
Ne, WikiLeaks ni pristopil k meni, sam sem jih poiskal. Med premorom v zgodbi News of the World junija 2010 sem bral o aretaciji Bradleyja (kot mu je bilo takrat še ime, po spremembi spola pa se je preimenoval v Chelsea) Manninga. Odločil sem se, da bom skušal poiskati Juliana Assangea, da bi videl, če ima res vse te zaupne dokumente in če bi mi jih bil pripravljen predati in jih objaviti. Mislim pa, da Julian ni bil preveč impresioniran nad zgodbo z News of the World.

Mislite, da bi lahko življenja Chelsea Manning, Juliana Assangea in Edwarda Snowdna, ki so vsi tako ali drugače ujetniki, prestrašila ljudi, ki morebiti še imajo pomembne informacije, da bi jih delili z javnostjo in tako še dodatno razkrili resnični ustroj sveta?
To so izjemno pogumni ljudje. Žvižgači morajo biti pogumni, saj predstavljajo grožnjo oblasti in moči. Mislim, da bodo pogumni ljudje vedno zamerili zlorabo moči in bodo zato številni še vedno "žvižgali". In prav je tako, saj jih potrebujemo, da to počnejo.