Letos je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) v Evropo prišlo okoli 60.000 prebežnikov, dobre tri četrtine čez Sredozemsko morje. Prvi evropski državi na tej poti sta Malta in Italija.

Malteški zunanji minister Carmelo Abela je v razpravi na Blejskem strateškem forumu poudaril, da je Malta s pol milijona prebivalcev letos sprejela okoli 1.800 prebežnikov, Italija s 60 milijoni pa okoli 5.300.

"V Evropski uniji manjka politične volje za reševanje vprašanja, kako naj se problematike migracij lotimo navznotraj," je bil do Bruslja kritičen malteški minister in dodal, da se EU sicer strinja, da je treba migracije reševati v državah izvora.

Donedavna avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl je kot enega od vzrokov za migracije omenila pomen svetovnega povpraševanja po surovinah: "Zmanjšati moramo uporabo nafte, vendar pozabljamo, kaj to pomeni za industrijo v južni hemisferi."

Vatikanski kardinal Peter Kodwo Appiah Turkson je izpostavil vojne in spopade, ki ljudi ženejo v beg. "Večina prebežnikov prihaja iz držav, razdejanih od vojne. Kdo povzroča vojne?" je uperil prst v zahodne voditelje in razviti svet pozval, naj "nehamo pivnati vodo in raje zapremo pipo".

Migracije spremljajo varnostni in drugi pomisleki Evropejcev. "Politična moč se iz bele celine premika na Vzhod, kar vzbuja strahove," Shada Islam iz bruseljske skupine strokovnjakov Friends of Europe pojasnjuje izvor krepitve nacionalizma in populistične retorike zahodnih voditeljev, s katerimi igrajo na čustva volivcev, in opozarja, da večinska politika ne zna odgovoriti na novi diskurz.

Glede varnosti sicer raziskovalec iz italijanskega inštituta za mednarodno politiko Matteo Villa poudarja, da je "s kriminalom najpogosteje povezan neopredeljen status prebežnikov".

Nina Gregori iz Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) ob tem opozarja, da je več ljudi ujetih v procesu obravnave prošnje za azil, kot jih prihaja v Evropo.

Z nekdanjo uslužbenko notranjega ministrstva, ki je junija letos zasedla enega najvišjih nepolitičnih položajev v EU-ju, smo se na Blejskem strateškem forumu pogovarjali o migracijah in izzivih evropske azilne politike.

Ste ena najvišje postavljenih Slovenk v institucijah EU-ja, vendar ve javnost bolj malo o Evropskem azilnem podpornem uradu. Kaj EASO pravzaprav počne?

Evropski azilni podporni urad je ustanovljen na podlagi uredbe, ki je bila sprejeta na ravni Evropske unije. Mandat je v pravni podlagi razdeljen na tri naloge: prva je pomoč državam članicam pri uvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, kar pomeni, da naš urad oz. agencija zagotavlja treninge, izobraževanja in usposabljanja tistih strokovnjakov, ki v članicah delujejo na področju azilne zaščite; da bi zagotovili enake azilne postopke v vseh 28 državah članicah.

Druga naloga je t. i. center ekspertize. Zagotavljamo statistične podatke, analize in druge podatke za države članice, Evropski parlament, tudi za nevladne organizacije in druge partnerje.

Tretja naloga je operativna – pomagamo državam članicam na t. i. prvi liniji. Trenutno imamo podpisane štiri sporazume, z Malto, Ciprom, Italijo in Grčijo. Tam EASO zagotavlja pomoč pri konkretnih azilnih postopkih, bodisi vodimo del postopka, zagotavljamo prevode, obravnavo ranljivih skupin. Delamo torej tudi na terenu.

Prizadevate si za skupno azilno politiko znotraj EU-ja, vendar se to glede na zelo različne retorike voditeljev in interese v Evropi zdi kot izjemno težka naloga. Kakšni so vaši vzvodi moči, kako lahko vplivate na čim bolj skupno politiko?

Kot sem rekla, je bila agencija ustanovljena za to, da pomaga državam članicam pri praktičnem sodelovanju. Mi se ne ukvarjamo s političnimi vprašanji, ampak zagotavljamo enakost ali pa primerljivost konkretnih azilnih postopkov ter nato rezultatov teh postopkov. Moramo vedeti, da je v EU transparentno prikazana divergenca, različnost priznavanja statusov določenih državljanov v določeni državi.

Če sem zelo konkretna, ko govorimo o priznavanju statusa državljanov Afganistana, lahko vidimo, da je neko povprečje v EU-ju okoli 40 odstotkov, a so odstopanja od države do države zelo velika – ponekod je to deset odstotkov, ponekod pa 75. Ta velika razlika sproža sekundarne migracije – t. i. Asylum Shoping – ljudje se odločajo za tiste države, za katere imajo podatke, da bodo tam hitreje in učinkoviteje prišlo do azila. EASO poskuša z orodji blažiti učinke in s tem zagotavljati enakost na ravni EU-ja.

Ko ste ravno omenili Afganistan, denimo Nemčija je lani dele države označila za varne, medtem ko so talibani najmočnejši po letu 2001, lani pa je bilo rekordno število smrtnih žrtev med civilisti. Tudi vaše novo poročilo se osredotoča na krizne razmere v Afganistanu, je to pozitiven znak, da se bodo stvari začele spreminjati na skupni evropski ravni?

Agencija izdaja t. i. poročila o stanju v državah izvora. Ta poročila so pomembna, ker jih odločevalci uporabljajo v postopkih mednarodne zaščite. Prizadevamo si za to, da bi bila ta poročila čim bolj objektivna in realna. S pomočjo teh orodij bi prišli do postopkov, ki bi bili primerljivi znotraj EU-ja in kjer ne bi bilo dilem. Tudi sodišča, ko odločajo o zaščiti, bi morala uporabljati enake podlage za odločanje. Tega je premalo in tudi države se tega zavedajo. Poročila si prizadevamo obnavljati in jih ohranjati relevantna.

Nekoč ste dejali, da se že vse življenje ukvarjate z migracijami. Kako je prišlo do tega, gre za osebni interes?

Področje se mi je vedno zdelo zanimivo. Zelo je raznovrstno. Nanj gledam iz različnih vidikov – pravnega, političnega, ... To je področje, ki te ne more pustiti brez odziva, prav tako ne brez razmišljanja.

Mogoče bi se prav zato, ker se vse življenje ukvarjate s tem, navezal na to, da sta javni diskurz o migracijah v zadnjem času popolnoma prevzela termina begunec in ilegalni migrant. Ljudje želijo najprej vedeti, ali gre za migranta ali begunca. Kakšna je sploh razlika, kje se potegne črta, kako ljudi sploh opredeljevati?

Odlično vprašanje, ker sam odgovor na neki način skriva kompleksnost mednarodne zaščite. AESO si prizadeva, da bi bili postopki mednarodne zaščite nadvse hitri in učinkoviti. S tem bi seveda odpravili dvome o tem, kdo je tisti, ki je "samo" – če grdo rečem – migrant – in kdo je upravičen do mednarodne zaščite. Pravni okviri so popolnoma jasni in znani. Vemo, kaj piše v konvencijah in kakšne so naše obveznosti.

Vendar bi, ko ljudje pridejo v Evropo, države članice morale zagotavljati hitre postopke, ker je za preganjane ljudi upravičenost do mednarodne zaščite neki osnovni postulat. V tem postopku se na zelo kompleksen način ugotovi, ali nekdo dejansko je preganjan v svoji državi izvora in ali obstajajo razlogi, da mu Evropa zagotovi varnost in izda neki status – begunca ali subsidiarne zaščite.

Če bi bili postopki hitri in učinkoviti, ne bi bilo toliko prostora za pavšalne ocene oziroma za delitev na bele in črne migrante – temveč na tiste, ki so upravičeni do zaščite ali ne.

Sorodna novica Michelle Bachelet: Stanje na področju človekovih pravic je slabše, kot sem mislila

Vendar se te norme v mednarodnih konvencijah zdijo zastarele, glede na to, da ljudi velikokrat v migracije žene revščina, vse več se govori o podnebnih spremembah kot vzroku selitev. Ti ljudje potem izpadejo iz uvrstitve med begunce, samo zato, ker doma niso preganjani.

Če govoriva konkretno o Ženevski konvenciji, ta ne opredeljuje preganjanja zaradi podnebnih sprememb. V nekem doglednem času bo tudi to treba znova opredeliti.

Kar bo pomenilo dodatne težave, saj ste na pogovoru poudarili, da je več ljudi v procesu obravnave prošnje za azil, kot jih prihaja v Evropo. Kakšne so konkretne številke?

Če pogledamo vse države članice, na letni ravni okoli 900.000 ljudi pričakuje neko odločitev. Če pogledamo še natančneje, vidimo, da jih približno polovica pričakuje to odločitev na prvi stopnji, v nekem administrativnem postopku. Druga polovica pričakuje odločitev v nekem prizivnem postopku, torej pred sodiščem ali nekem reprezentativnem organu. Dolgotrajno čakanje ljudem onemogoča, da bi izkoristili svoje pravice. Včasih je na to vezana tudi pravica za dostopanje na trg dela. Države članice imajo to različno urejeno, a posledice so lahko tehtne za posameznika.

Mednarodna organizacija za migracije (IOM) navaja, da je v letu 2018 v Evropo prek Grčije, Španije, Italije, Bolgarije, Cipra in Malte vstopilo 144.166 prebežnikov. V letošnjem letu (do 28. avgusta) je prišlo 59,273 prebežnikov.

Do razlike med podatki IOM-a in ZN-a (v okvirčku levo) za leto 2018 pride, ker statistika ZN-a ne vključuje Bolgarije, op. a.

Ali prihaja do razlik pri obravnavi prošenj za azil med prosilci iz Afrike in z Bližnjega vzhoda v primerjavi s tistimi, o katerih se toliko ne govori?

Lahko povem samo to, da države, iz katerih prihaja največ prosilcev – in države, državljanom katerih pripoznajo največ statusov – niso iste. V EU-ju imamo veliko prošenj iz Afganistana, a Afganistan ne spada med tri države, katerih državljanom je mednarodna zaščita najpogosteje odobrena. Imamo tudi veliko prošenj iz Turčije in tudi tukaj se države odločajo zelo različno. Korelacija ni vedno ena proti ena. Letos in konec lanskega leta pa je občutno naraslo število prošenj za mednarodno zaščito iz držav Latinske Amerike, predvsem iz Venezuele in Kolumbije.

Veliko se je govorilo o Madžarski in kršitvah – prosilcem so odrekali hrano, jim onemogočali dostop do pravnikov – se zadeve tam spreminjajo?

Ukrepanje v postopkih, ki ste jih omenili, je v rokah Evropske komisije.

Lahko na drugi strani podate kakšen primer dobre prakse, hitre in učinkovite obravnave, se lahko kakšna država izpostavi?

Dobrih praks je veliko, a se o njih na žalost ne govori. Mednje spada obravnava mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito in otrok brez spremstva, kjer postavitve zakonitih zastopnikov potekajo v 24 urah. Določene države članice poskušajo izvajati hitre in učinkovite postopke. Naša agencija si želi, da bi članice potem med sabo delile dobre izkušnje in jih poskušale spraviti na evropsko raven, da med njimi ne bo toliko razlik.

Omenili ste operativni del v štirih državah, imate tudi mediacijsko vlogo pri komunikaciji, kdo bo prebežnike sprejel?

Komunikacija med državami na prvi liniji, med Italijo oziroma Malto ter drugimi državami, ki so pripravljene sprejeti prosilce, vsakokrat poteka na ravni Evropske komisije.

Čeprav niste povezani s politiko – je v Evropi veliko politikov, ki s svojimi izjavami za pridobivanje političnih točk spodbujajo sovraštvo. Ali AESO glede tega ozavešča, se vam to zdi skrb vzbujajoče?

Naša organizacija si prizadeva, da so podatki, ki se objavljajo in tudi uporabljajo v političnem diskurzu, relevantni in pravi. Prizadevamo si, da se naši in Eurostatovi podatki distribuirajo in uporabljajo, da so javni, da imamo odprte platforme ter da se podatki ne zlorabljajo, temveč da se uporabljajo na pravi način.