"V Baba Amru ne moreš nikamor zbežati. Tam je klavnica," je Conroy povedal za CNN in dodal, da ljudi, ki si upajo na ulice, pobijajo ostrostrelci, tarča obstreljevanja pa so le civilisti, vojaških tarč po njegovih besedah v četrti ni.

Conroy, ki dela za britanski Sunday Times, je dodal, da so humanitarne razmere v Homsu, ki je postal simbol upora proti tamkajšnjemu režimu, "več kot katastrofalne". "V mestu je še vedno več tisoč ljudi. Živijo v ruševinah, šest otrok na postelji, sobe so polne ljudi, ki čakajo na smrt," je opisal Conroy.

Ob tem pa mednarodno skupnost še pozval: "Prosim, naj že nekdo pozabi na geopolitiko, na srečanja, na vse to in storite že nekaj, ker v času, ko vam jaz to razlagam, oni umirajo."

Urad visokega komisarja ZN-a za človekove pravice je sicer sirske oblasti v petek pozval, naj spoštujejo mednarodno pravo, saj so iz mesta Homs prihajale nepotrjene informacije o hitrih usmrtitvah. Mednarodni odbor Rdečega križa pa se še vedno pogaja s sirskimi oblastmi o vstopu v četrt Baba Amr.
Trupli novinarjev v domovino
Medtem pa so predstavniki sirskega Rdečega polmeseca izročili trupli dveh tujih novinarjev, ki sta bila ubita 22. februarja v Homsu. Francoskemu veleposlaniku so predali truplo 28-letnega francoskega fotografa Remija Ochlika, poljski diplomat pa je prejel posmrtne ostanke slovite vojne poročevalke Sunday Timesa, Američanke Marie Colvin. Ameriške interese v Siriji namreč zastopa Poljska.

Conroy je bil ranjen prav v napadu, v katerem sta bila ubita Ochlik in Colvinova, novinarjem pa je povedal, da mu je bilo delati z Američanko "v popoln privilegij". "Marie je bila edinstvena oseba. Bila je vztrajna - ena najpogumnejših ljudi, kar sem jih kdaj poznal. In, če sem iskren, nikdar ne moremo izbirati, kako bi umrli, a ona je umrla pri delanju nečesa, kar je bila njena največja strast."

Preferenčna obravnava
Vojno poročevalstvo - kako te lahko zasvoji in kako te lahko pokonča - je nekaj, kar še kako dobro razume tudi sloviti britanski novinar Robert Fisk. A po skoraj štirih desetletjih na delu se Fisk zdaj v komentarju, objavljenem v britanskem Independentu, sprašuje o iskrenih namenih svoje profesije.

V članku s pomenljivim naslovom Junaški mit in neprijetna resnica vojnega poročevalstva Fisk priznava, koliko poguma je bilo potrebnega, da je peščica novinarjev prodrla v oblegani Homs. A svetovna javnost je ta teden dodobra spoznala ime Paula Conroya, malo pa ve o 13 sirskih prostovoljcih, ki so jih ubili ostrostrelci, medtem ko so reševali ranjenega britanskega fotografa. "V tem je nekaj rahlo kolonialističnega. Tako smo se navadili na drzna junaštva filmskih verzij "vojnih" dopisnikov, da so nekako postali pomembnejši od ljudi, o katerih poročajo," piše Fisk.

In: "Zaščitni jopič je zdaj postal simbol skoraj vsakega vojnega dopisnika. Nič nimam proti zaščitnim jopičem. Nosil sem ga v Bosni. A čedalje bolj nejevoljen sem ob vseh teh poročevalcih v svojih neprebojnih opravah, ko intervjuvajo vojne žrtve, ki nimajo take zaščite. Vem, da zavarovalnice vztrajajo, da dopisniki in njihove ekipe nosijo to. A na ulicah to daje drugačen vtis: da so življenja zahodnih novinarjev nekako bolj dragocena, bolj zaslužna, bolj vredna od tistih "tujih" civilistov, ki trpijo okoli njih."

Pomoč za prestano trpljenje?
65-letnega Fiska je zmotil tudi fenomen, ki se je pojavil pred 15 leti, in sicer ukvarjanje s tem, kako se novinarji "spopadajo" z vojno in kakšno svetovanje bi morali prejeti za svoje grozljive izkušnje. Fisk meni, da vsak vojni poročevalec pač lahko odleti domov, če postane situacija pretežka, v poslovnem razredu s šampanjcem v roki. Da pa so tisti ubogi ljudje brez zaščitnih jopičev, ki jih pustijo za seboj, brez potnih listov, brez tujih vizumov, tisti, ki potrebujejo "pomoč".

In potem je tu še nekakšna sprevržena simbioza med novinarji in vojaki, kar je bilo očitno tik pred Zalivsko vojno leta 1991, ko se je cela vrsta tujih novinarjev prikazala v Savdski Arabiji v vojaških kamuflažnih opravah. "Za čuda sem odkril, da v samoti puščave številni vojaki pišejo dnevnike o svojih izkušnjah, celo ponujali so mi jih v objavo. Zdi se, da so poročevalci hoteli biti vojaki. Vojaki pa so hoteli biti poročevalci," se spominja Fisk.

Ta bizarna simbioza naj bi bila še kako očitna, ko vojni dopisniki govorijo o svojih "bojnih izkušnjah". Pred tremi leti je bil Fisk na ameriški univerzi priča, kako so trije ranjeni vojni veterani po šolsko poučili novinarja, ki je za svoje delo uporabil to frazo. "Pardon, gospod," je dejal eden izmed vojakov brez nog. "Niste imeli 'bojnih izkušenj'. Imeli ste 'bojno izpostavljanje'. To ni isto."

Homs da, Gaza ne?
Fisk ne oporeka poguma tistim, ki so poročali in še poročajo iz Homsa. A ko so Izraelci leta 2008 neusmiljeno bombardirali Gazo, so prav tako, kot so to skušali narediti Sirci v Homsu, prepovedali vstop vsem novinarjem. In Izraelci so bili precej uspešnejši pri preprečevanju zahodnjakom, da bi bili priča prelivanju krvi v Gazi.

"Sile Hamasa in sile sirske opozicije v Homsu imajo dejansko veliko skupnega - oboje so vse bolj islamistične, oboje so bile soočene z neizmerno močnejšo drugo stranjo, oboje so izgubile bitko - a poročanje o trpljenju Palestincev je bilo prepuščeno palestinskim novinarjem. In dobro so se odrezali. Zanimivo, da redakcije v Londonu in Washingtonu niso pokazale istega entuziazma, da bi poslale svoje novinarje v Gazo kot so ga za Homs," sklene Fisk.