Ob tem pa se zastavlja tudi ključno vprašanje: ali se bo Obama še naprej zanašal na majhno in zaupanja vredno skupino prijateljev, ki so mu sledili iz Chicaga v Washington, ali pa bo izoristil priložnost in pripeljal svežo kri od zunaj, da bi poživila vodstvo administracije, ki mu kritiki očitajo, da je postalo izolirano in brez stika z javnostjo?
Uradno, Emanuel še vedno "razmišlja o tem, kako naprej". Neuradno pa je praktično že samoumevno, da zapušča Belo hišo, saj naj bi si želel županski stolček mesta Chicago. Rok za vlogo županskih kandidatur se bo v "vetrovnem mestu" iztekel 22. novembra.
Med mogočimi Emanuelovimi zamenjavami za vodjo osebja so Pete Rouse, višji Obamov svetovalec, Tim Kaine, nekdanji guverner Virginije, in Tom Donilon, svetovalec generala Jamesa Jonesa. A tudi Jones, Obamov svetovalec za nacionalno varnost, naj bi si želel v kratkem oditi.
Napoveduje se še en odhod na najvišji ravni: David Axelrod, ključni Obamov svetovalec in arhitekt njegove predsedniške kampanje leta 2008, ki je za Obamo pomenil nekaj takega, kot je Karl Rove pomenil za Georgea W Busha. Tudi Axelrod naj bi po kongresnih volitvah 2. novembra krenil v Chicago, kjer bo načrtoval Obamovo predsedniško kampanjo 2012.
Ubijalski tempo dela v Beli hiši
Zamenjuje pa se tudi predsednikova ekonomska ekipa. Po dveh letih kot direktor Obamovega nacionalnega ekonomskega sveta se Larry Summers vrača na mesto profesorja na Harvardu, medtem ko sta proračunski direktor Peter Orszag in vodja sveta ekonomskih svetovalcev Christina Romer že odšla. Karte naj bi se premešale tudi v širši vladi, saj obrambni minister Robert Gates že namiguje, da namerava odstopiti pred iztekom mandata.

A čeprav se vse te zamenjave zdijo navzven precej dramatične, so pravzaprav za Belo hišo precej običajne. Tempo dela v administraciji je namreč ubijalski, delavnik nemogoč, pritisk nenehen, družinsko življenje pa trpi. Da sploh ne omenjamo vseh teh velikih egov, natlačenih skupaj v majhnem prostoru, in plač, ki so pogosto precej nižje od tistih v zasebnem sektorju.
Andrew Card, ki je pod Bushem preživel pet let in pol, je bolj izjema, saj sta tako Ronald Reagan kot Bill Clinton v svojih osmih letih zamenjala kar štiri vodje osebja. Bush starejši jih je le v enem samem štiriletnem mandatu zamenjal tri.

Konec "čikaške mafije"
Emanuel, ki je za svoje delo žel v enaki meri hvalo in kritike, sploh ni skrival svoje ambivalentnosti do službe, ko mu jo je Obama ponudil le nekaj dni po svoji zmagi novembra 2008. Nazadnje je ponudbo le sprejel, a na račun kariere v kongresu, za katero so mnogi menili, da bi ga v kratkem popeljala do mesta predsednika predstavniškega doma. V zadnjem času pa zelo javno kaže interes do mesta čikaškega župana.

Vsa pozornost javnosti bo zdaj uperjena v to, kako Obama preoblikuje svojo ekipo. Prvomandatni predsedniki, od Johna F. Kennedyja in Jimmyja Carterja do Billa Clintona in Georgea Busha, so se, vsaj sprva, zanašali na manjšo skupino svetovalcev, ki so jih poznali že leta. Obama je temu vzorcu sledil s tako imenovano "čikaško mafijo", ki so jo sestavljali Axelrod, Valerie Jarrett, David Plouffe in drugi.
Toda ob vse večjih težavah Obamovega predsednikovanja (njegovi rejtingi so v enem letu padli s 70 odstotkov na 45, njegovi stranki pa, kot kaže, grozijo novembra hudi porazi), naraščajo tudi kritike številnih demokratov do njegove ekipe. Samega Obamo vse bolj, čeravno pogosto krivično, opisujejo kot pretirano analitičnega in brez empatije do običajnih Američanov, ki se le stežka spoprijemajo z gospodarsko krizo. Zamenjava osebja je tako morda njegova zadnja priložnost, da ta vtis popravi.