Najbolj ogroženi so otroci, stari med tremi in 14 leti (včasih tudi do 18 leta starosti). Sicer pa pred obtožbami časorvništva niso varne sirote, ulični otroci, albini, fizično prizadeti otroci, otroci, ki so izrazito hiperaktivni ali izrazito mirni, otroci s posebno nadarjenost, prezgodaj rojeni dojenčki ali dojenčki, ki so se rodili v nenavadnem položaju ter dvojčki.

Ko otrok enkrat ustreza profilu 'otroka-čarovnika' mu grozi, da ga bodo starši ali pa starejši člani družbe napadli, mučili, zažgali, pogrizli in v določenih primerih celo ubili. Kot je zapisal v poročilu Unicef, je eksorcizem le ena od možnosti odrešitve otroka in pastorji ga v tem primeru lahko prisilijo k postu. V oči in ušesa jim vlivajo bencin, lahko pa jih tudi prisilijo, da pojedo neznane nevarne substance. Nič nenavadnega pa ni, da otroci po dolgem mučenju priznajo, da so uročeni.

Moderni fenomen
Čarovništvo v Afriki na presenečenje mnogih ni tradicionalen pojav, temveč se je pojavil šele pred od desetimi do dvajsetimi leti, je zapisala avtorica Unicefovega poročila Aleksandra Cimprič. Pred tem so bili tarča starejši, predvsem ženske.

Obtoževanje otrok čarovništva je povezano predvsem z vse večjim ekonomskim bremenom, saj starši težko preživljajo sebe, kaj šele svoje otroke. Prav tako je pojav povezan z urbanizacijo, ločitvijo otrok od nuklearne družine in samo oslabitvijo družinskih odnosov. Afriške države, v katerih je otroško čarovništvo v porastu, so Angola, Benin, Kamerun, Srednjeafriška republika, Demokratična republika Kongo in Nigerija.

Zaščita otrok
Kot piše v Unicefovem poročilu, so v zgodbo vpleteni tudi številni verski pastorji, ki trdijo, da imajo moč, s katero prepoznajo uročenega otroka. Kot je poročala neka nigerijska televizijska postaja, je škof Ulup Ay v Akwa Ibonu z eksorcizmom zaslužil 200 evrov na otroka. Po razkritju škandala so škofa aretirali.

V Unicefu opozarjajo, da prepričanja v čarovništvo, čeprav ga v Zahodnem svetu ne razumemo, ne moremo preprosto prepovedati ali izničiti. Kljub temu pa obstajajo načini, kako ga lahko omilimo. To lahko storimo z večjo ozaveščenostjo v družbi, s pogovori z družinskimi člani, otroci, verskimi voditelji in spremembo zakonodaje.