Sinaj je divji puščavski polotok, ki se razteza v trikotniku med Sueškim prekopom in zalivom, Akabskim zalivom, puščavo Negev in Sredozemskim morjem. Na južni konici se je zadnja desetletja razcvetel turistični raj za ljubitelje potapljanja in hitrih skokov na morje iz Evrope.

Štiri leta spopadov osvetlila letalska nesreča
A zadnja štiri leta je v puščavah na severu polotoka potekal oborožen upor, ki je prerasel v vse bolj nevarno gverilsko vojno z ostrimi vojaškimi protiukrepi. In zdaj naj bi Sinajska provinca Islamske države zakrivila nesrečo ruskega letala in pri tem ubila 224 ljudi, večinoma Rusov.

Ali je strmoglavljenje letala 9268 družbe Kogalimavija/Metrojet iz Šarm el Šejka v Sankt Peterburg res zakrivila podtaknjena bomba ali ne, svet se je bolj zavedel nemira na Sinajskem polotoku in krhke navidezne stabilnosti v najštevilčnejši in kulturno najpomembnejši arabski državi, ki ji znova vlada vojaški samodržec, tokrat s podporo Zahoda, Vzhoda in Meke hkrati. Odgovore o domnevno podtaknjeni bombi in morebitnih storilcih bo dala preiskava, v kateri ob Egiptu in Rusiji sodelujejo še Francija, Nemčija in Irska, kjer je bil oblikovan, izdelan in registriran ponesrečeni airbus A321.

Pred letom dni tamkajšnji džihadisti postali del IS-ja
Tretje vprašanje, ki se zastavlja marsikomu: kako se je samooklicani kalifat Islamska država iz Iraka in Sirije razširil v Egipt oz. natančneje na Sinajski polotok? Ko je 29. junija 2014 Abu Bakr Al Bagdadi razglasil novi kalifat oz. Islamsko državo, je ta hitro postala magnet za salafistične džihadiste po vsem muslimanskem svetu. Med številnimi izrazi pripadnosti in podvrženosti samozvanemu kalifu (v teoriji naziv za verskega in političnega voditelja celotne muslimanske skupnosti) je 10. novembra 2014 prišla zaobljuba pripadnosti tudi s Sinajskega polotoka in "Podporniki svetega templja" oz. Ansar Bait Al Makdis so se je preobrazili v Sinajsko provinco IS-ja.

Dve prelomnici: Mubarakov padec in Sisijev državni udar
Samo 18 dni predtem je bilo v guvernatu Severni Sinaj razglašeno izredno stanje. Razglasil ga je predsednik Abdel Fatah El Sisi, potem ko je bilo v dveh napadih ubitih 31 egiptovskih vojakov in policistov, največ od začetka nasilja februarja 2011 oz. obdobja, ko je arabska pomlad z množičnimi protesti po 30 letih prinesla padec režima Hosnija Mubaraka. On je ravno v Šarm el Šejku 11. februarja 2011 sestopil z oblasti, sočasno pa je večino Sinaja v samo nekaj dneh zajel oboroženi upor, ki je bil spregledan. A zli duh uporniških beduinov, križan s skrajnim islamizmom, je ušel iz stekleničke.

Ko je bil na demokratičnih volitvah izvoljeni predsednik Mohamed Mursi iz vrst Muslimanske bratovščine odstavljen s Sisijevim vojaškim udarom, se je začelo nasilje na Sinajskem polotoku hitro stopnjevati. Vrstiti so se začeli napadi na vojaške in policijske nadzorne točke, večino redko poseljenega ozemlja zunaj glavnih naselij so začeli nadzorovati pripadniki različnih islamističnih skupin, te pa so se hitro podredile najmočnejši skupini - Ansar Bait Al Makdisu.

Pred leti že vrsta terorističnih napadov na turiste
Na polotoku, ki je upravno večinsko razdeljen na severni in južni guvernat (skupno jih ima Egipt 27), je sicer vrelo že pred prelomnim letom 2011. Vse od 2004 so se vrstili teroristični napadi in poskusi, pri čemer so bili prva tarča turisti in turistični kraji: Taba 2004 (34 mrtvih in 171 ranjenih), Šarm el Šejk 2005 (64 mrtvih in 150 ranjenih), Dahab 2006 (23 mrtvih in 80 ranjenih), domnevni Hezbolahov načrt napadov na turistične kraje na Sinajskem polotoku leta 2009 ...

Poseben varnostni režim zaradi miru z Izraelom
Sinaj je postal svojevrstna žrtev mirovnega sporazuma med Izraelom in Egiptom leta 1978 v Camp Davidu. Prelomni in prvi uradni dogovor o miru med eno izmed arabskih držav in judovsko državo je polotoku prinesel posebno varnostno ureditev. Izrael, ki je od šestdnevne vojne leta 1967 zasedel polotok, se je do leta 1982 umaknil in Sinaj vrnil Egiptu. Pri tem so Izraelci uničili vsa oporišča in naselbine ter večino infrastrukture, z najvidnejšo izjemo letovišča Šarm el Šejka.

Vzporedni svet tihotapskih beduinov
A mirovni dogovor je tudi predvidel demilitarizacijo polotoka, pri čemer je lahko Egipt na Sinajskem polotoku vzdrževal le toliko varnostnih sil, kolikor naj bi jih zadostovalo za policijsko varstvo. Z mirom in ob skromni policijski navzočnosti je hitro postala gonilna gospodarska dejavnost območja tihotapstvo. Cvetoča ilegalna dejavnost je pripeljala do dotoka orožja, denarja in posledično vse večje anarhije na beduinskih ozemljih. Sami beduini kot avtohtoni prebivalci Sinaja imajo namreč številne omejitve pri poklicni izbiri, tako v domačih krajih ne morejo biti vojaki ali policisti, prav tako so zanje omejena delovna mesta v turizmu.

Mubarakov režim ni skrival nezaupanja in diskriminacije do puščavskih prebivalcev, ki so zvesti predvsem družinam, klanom in plemenom. V nasprotni smeri je raslo nezaupanje do oblasti v Kairu, od koder so prihajali ukazi o zaplembah zemlje, hkrati je gospodarski razvoj obšel večino polotoka, v obalnih letoviščih pa so se naseljevali Egipčani z druge strani Sueškega prekopa. Ironično se največ beduinov tako zaposli v okviru podpore Večnarodnim silam in opazovalcem (MFO) - mednarodnim mirovnim silam, ki zagotavljajo izpolnjevanje mirovnega sporazuma z Izraelom, trenutno je na polotoku 1.682 vojakov iz 12 držav.

Egipt odgovarja s taktiko požgane zemlje
Zdaj na Sinajskem polotoku živi približno 1,4 milijona prebivalcev. Že najmanj dve leti tretjino naselij vsaj ponoči obvladujejo džihadisti, katerih glavna moč leži na severovzhodu polotoka. Oboroženi upor je očitno podprt vsaj z delom tamkajšnjega prebivalstva, pri čemer ni znakov upadanja podpore, saj egiptovska vojska odgovarja s surovo silo. Rušijo hiše osumljencev in njihovih sorodnikov, popolnoma porušenih je bilo več naselij, sumi se na množično kršenje človekovih pravic. Severni Sinaj je tako že dve leti nedostopen tujim medijem, za domače velja stroga vojaška cenzura.

Izrael po obleganju mesta umaknil omejitve
Z naraščanjem nasilja je Izrael v letih 2011 in 2012 dvakrat privolil v občutno povečanje navzočnosti egiptovske vojske na polotoku. Ko je zdaj močno okrepljena Sinajska provinca 1. julija letos napadla in oblegala tretje največje sinajsko mesto Šejk Zuveido (okoli 60 tisoč prebivalcev), ki leži le nekaj kilometrov od meje, in je bilo pri tem uradno ubitih 30 vojakov, je Izrael umaknil vse omejitve. Egipt lahko zdaj z vso vojaško silo operira po Sinajskem polotoku, a opaznega upada napadov in žrtev IS-ja ni zaznati.

Zavajajoče številke žrtev in borcev
Na Sinajskem polotoku je v štirih letih spopadov po uradnih egiptovskih podatkih umrlo 2.500 ljudi, od tega okoli 360 pripadnikov vladnih sil, ki pa naj bi zmanjševali število lastnih žrtev, saj BBC ugotavlja, da je umrlo najmanj 600 vojakov in policistov. Na drugi strani zaradi informacijske zapore ni mogoče odkriti in preverjati podatkov vojske, da je kar 80 odstotkov žrtev džihadistov, najmanj pa jih je med civilisti (okoli 235). Prav tako je nejasna moč Sinajske province, ki se hvali z 12 tisoč borci, medtem ko Egipt to število redno deli najmanj s tri, nekatere študije pa so egiptovskemu IS-ju pripisovali tisoč bojujočih se mož.

Popolna zapora Gaze z egiptovske strani
Pomembna žrtev vse bolj prave vojne na Sinajskem polotoku je Gaza. Sisijev Egipt vseskozi trdi, da se džihadisti urijo in oborožujejo na območju Gaze ob neposredni pomoči Hamasa, ki vlada v tej palestinski enklavi ob Sredozemskem morju. Egipt je zato zaostril zaporo Gaze, ki je tako obkoljena tudi z južne strani, pri tem pa je predsednik Sisi ukazal drakonsko kazen. Obmejno mesto Rafa so delno preselili, vojska je z buldožerji porušila celotni vzhodni del mesta in pred mejo izkopala 20 m širok in 10 m globok jarek, ki sega od obale dva kilometra v notranjost. Egiptovska vojska aktivno išče rove v Gazo in jih ruši ter poplavlja.

Novi režim podpirajo ZDA, Rusija in Savdska Arabija
Vojno stanje na severu Sinajskega polotoka pa je samo en odraz težav Egipta. V dveh letih po vojaškem udaru si je Abdel Fatah El Sisi pridobil podporo tako v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji kot v Rusiji ter v Savdski Arabiji. Skupna želja je bržkone zagotoviti stabilnost arabske velikanke, ki pa stoji na trhlih nogah. Vojska se je 3. julija 2013 po dveletnem premoru znova zavihtela na oblast na račun Muslimanske bratovščine, ki je hočeš nočeš dobila večino na vseh volitvah 2011-2012. Zdaj ilegalno opozicijo je zaznamoval še pokol Raba avgusta 2013, ko je vojska krvavo razgnala protestnike proti državnemu udaru, pri čemer je bilo po uradnih podatkih ubitih najmanj 600 ljudi, neuradno pa prek tisoč.

Bogat bazen za radikalizacijo in vsedržavna vojna
Vse od takrat je v državi izginilo na desetine ljudi nasprotnikov vojaške vladavine, letos poleti je vrhovno sodišče potrdilo smrtno kazen za 105 članov Mursijeve vlade. Vse to poglablja že tako globok razkol v 90-milijonski državi, kjer se odvija radikalizacija. Pomenljiv je podatek, da v vojno v Siriji glede na število prebivalstva iz Egipta prihaja sorazmerno najmanjši delež tujih džihadistov iz arabskega sveta. Spremljevalci militantnega islamizma ob tem poudarjajo, da predvsem zato, ker imajo v lastni državi odprto vse bolj vročo domačo fronto.

Konec koncev je na parlamentarnih volitvah po revoluciji na volitvah salafistična stranka Svetloba (Al Nur) prejela kar 27 odstotkov glasov, kar priča, kolikšen delež ljudi je bil pripravljen podpreti skrajno konservativne islamiste, iz katerih so se tudi razvile džihadistične skupine, kot so Ansar Bait Al Makdis oz. zdajšnja Sinajska provinca Islamske države.