Gruzijci vsako leto decembra praznujejo rojstni dan Stalina, ki je bil rojen v kraju Gori, okoli 80 kilometrov zahodno od Tbilisija. Foto: EPA
Gruzijci vsako leto decembra praznujejo rojstni dan Stalina, ki je bil rojen v kraju Gori, okoli 80 kilometrov zahodno od Tbilisija. Foto: EPA

Sovjetska zveza, ki je obstajala med letoma 1922 in 1990, je bila zvezna država, ki jo je sestavljalo 15 republik. Strukturo moči v državi so sestavljale tri veje, ki so vodile do treh najpomembnejših stolčkov v državi. Najpomembnejši človek v državi je bil tisti, ki je imel naziv predsednik predsedstva vrhovnega sovjeta oziroma, skrajšano, predsednik Sovjetske zveze. Vodja vlade se je imenoval premier Sovjetske zveze, kar je bila najpomembnejša funkcija v Leninovem času. Nato je bil tu še vodja komunistične stranke, zato je zahodne države mnogokrat zmedlo, kdo je dejansko prvi mož v državi, saj so se nekateri, na primer Lenin, Stalin, Malenkov in Hruščev, sebe imenovali premier, preostali, od Brežnjeva naprej, pa predsednik.

Ksenja Tratnik

Vladimir Iljič Uljanov ali Nikolaj Lenin (22. 4.1870-21. 1. 1924) je bil glavni vodja oktobrske revolucije, prvi voditelj Sovjetske zveze in utemeljitelj leninizma, podaljška Marxove teorije. Njegov oče je bil uradnik v šoli, družina pa je bila mešanega izvora: po Leninovih žilah se je pretakala ruska, židovska, nemška in švedska kri. Na njegovo življenje je močno vplivala usmrtitev brata Aleksandra, ki so ga ubili leta 1887 zaradi sodelovanja pri pripravah na atentat na carja Aleksandra III. Po izobrazbi je bil Lenin pravnik, diplomiral je v Sankt Peterburgu, kjer je začel delati kot odvetnik in se seznanil z revolucionarnimi krogi. Pozneje so ga zaradi prevratniških dejavnosti za tri leta izgnali v Sibirijo, kar je izkoristil za poroko in intenziven študij marksistične in druge ekonomske literature, nekaj let pozneje pa je izdal svojo knjiga Razvoj kapitalizma v Rusiji. Njegove zamisli so v začetku 20. stoletja povzročile razdor med ruskimi socialdemokrati na boljševike in menjševike, sam pa je več let preživel v tujini. Leta 1917 je izdal svoje najvplivnejše delo Imperializem in najvišja stopnja kapitalizma, na svojo stran pa je pridobil številne pripadnike delavskega razreda, ki so bili siti vojne. Vse več ljudi ga je podprlo v zamisli, da je treba končati vojno in izpeljati celovito zemljiško reformo v prid kmetom. Foto: EPA
Boljševiki so novembra (oz. oktobra po ruskem koledarju) 1917 oblast prevzeli z napadom na Zimski dvorec. Dan po udaru so Lenina izvolili za predsednika Sveta ljudskih komisarjev, torej za predsednika vlade, bil pa je tudi vodja stranke boljševikov, ki se je pozneje preimenovala v Komunistično partijo Rusije. Preživel je več poskusov atentata, kar je še dvignilo njegovo priljubljenost med podporniki. A sledila so leta državljanske vojne, leta rdečega terorja, kar je pomenilo mučenje vseh drugače mislečih in številna delovna taborišča, v katerih je umrlo na tisoče ljudi. Lenin je večkrat podpisal odloke o usmrtitvi političnih nasprotnikov. Svoje zamisli je poskušal prek Poljske razširiti na Zahod, tudi s silo, a je Rdeča armada proti poljskim silam doživela poraz. Do leta 1921 naj bi v državljanski vojni umrlo 6 milijonov ljudi, posledično pa jih je zaradi zamrtja industrijske in kmetijske proizvodnje, ki je povzročilo veliko lakoto, umrlo še več milijonov. Med 3. in 10. marcem 1922 se je Lenin zadnjič udeležil kongresa ruske partije, potem pa se je njegovo zdravstveno stanje hitro slabšalo. Svoji ženi je narekoval več »političnih« oporok, najbolj znana pa je njegova zahteva, da se komunisti znebijo Stalina, kar se potem ni zgodilo. Po večkratni kapi je umrl 2l. januarja 1924. Foto: EPA
Za Leninom se je na oblast povzpel Ioseb Džugašvili oz. Josip Visarijonovič Stalin (21. 12. 1879-5. 3. 1953). Stalin, kar pomeni jekleni mož, se je v Gruziji rodil staršema, ki sta bila sužnja, imel pa je še tri brate, ki so kmalu umrli. S socializmom se je seznanil na univerzi, kjer je študiral teologijo, a je ni končal. Ko je prišlo do razkola med boljševiki in menjševiki, je podprl Lenina in pozneje hitro napredoval po partijski lestvici. Leta 1922 je bil imenovan za generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije, s čimer si je pridobil najvišjo državno moč in je lahko čedalje bolj nadziral partijski aparat. Lenin je pred svojo smrtjo zahteval, da Stalina odstranijo, a njegovo oporoko so zatajili, zato je oblast prešla v roke trojki Stalin-Zinovjev- Kamenjev, pri čemer je Stalin zelo hitro povlekel vse odločilne niti. Birokrat partijskega mehanizma, strašen tiran, karizmatičen vojskovodja je v svojem 25-letnem vladanju pokazal veliko mero krvoločnosti in neusmiljenosti in za sabo pa pustil pravo opustošenje. Uvedel je novo gospodarsko politiko, vsilil hitro industrializacijo in kolektivizacijo kmetijstva. To je bil čas petletk, v katerem se je Sovjetska unija spremenila v veliko industrijsko silo. Za primer od 1928 do 1933 je samo prireja govedi narasla iz sedemdeset tisoč glav na štiriintrideset milijonov glav, ves denar pa je Stalin namenil gradnji tovarn. Toda cena je bila zelo visoka: več deset milijonov žrtev lakote in neusmiljenih ukrepov. Več milijonom premožnejšim kmetom – kulakom je zaplenil premoženje, zavladala je velika lakota. Samo v Ukrajini je umrlo več kot 14 milijonov ljudi. Foto: EPA
Konec 30. let je začel kampanjo velikih čistk, v katerih je bilo več milijonov ljudi, ki so bili osumljeni ogrožanja partije, poslanih v delovna taborišča oz. gulage, predvsem v odročne kraje v Sibirijo in osrednjo Azijo. Do leta 1930 je postal pravi diktator, vsi so ga morali častiti kot boga. Po nekaterih podatkih naj bi v času njegovega vladanja umrlo kar 60 milijonov ljudi. Pod Stalinovim vodstvom je Sovjetska zveza odigrala odločilno vlogo v boju proti nacizmu, s čimer si je utrla pot do statusa velesile, ki ga je obdržala dolga desetletja. Kljub hitremu gospodarskemu napredku pa to obdobje zaradi krutosti velja za eno najtemnejših v zgodovini. Stalin je, najverjetneje za posledicami kapi, umrl 5. marca 1953, kot uraden vzrok smrti so bile navedene notranje krvavitve. Foto: EPA
Med letoma 1953 in 1964 je bil Nikita Hruščov glavni sekretar Komunistične partije Sovjetske unije, od 1958 do 1964 pa premier, takrat pa je na njegovo nekdanje mesto stopil Leonid Brežnjev. Rodil se je v kmečki družini v vasi Kalinovka, osnovno šolo pa je obiskoval le dve leti, zato se je brati in pisati naučil šele po svojem 20. letu. Med prvo svetovno vojno je začel delovati v delavskih sindikatih in se pridružil komunistom v oktobrski revoluciji. Partiji se je uradno pridružil leta 1918 in se že zgodaj začel potegovati za najvišje partijske položaje, bil pa je tudi vojak v Rdeči armadi. Leta 1931 ga je vlada premestila v Moskvo, kjer je postal prvi sekretar moskovskega mestnega komiteja. V drugi svetovni vojni je vodil obrambo Ukrajine pred nemškimi silami, toda po predaji Kijeva so ga poklicali v Moskvo. V 40. letih je slepo izvrševal krute Stalinove ukaze, zaradi česar se ga je prijel vzdevek ukrajinski mesar. Po smrti Stalina leta 1953 je po kratkem političnem boju za oblast Hruščov postal prvi sekretar komunistične partije Sovjetske zveze in s tem tudi formalni voditelj te države. V svojem slavnem govoru februarja 1956 je napadel kult čaščenja Stalina in le-tega obtožil zločinov v času velikih čistk. Istega leta je pomagal pri krvavi zadušitvi revolucije na Madžarskem, pet let pozneje pa podprl načrte vzhodnonemških oblasti, da zgradijo berlinski zid. Velik proračunski delež za obrambo je poskušal zamenjati z večjim financiranjem raketne obrambe. To je čas sovjetske prevlade v vesoljski tehnologiji, čas Sputnika, Gagarina, ustanovitve Varšavskega pakta, hkrati pa tudi zelo zaostrenih odnosov z ZDA, ki so doživeli vrhunec s kubansko krizo leta 1962. Doma si je Hruščov prizadeval za povečanje kmetijske proizvodnje z modernimi tehnikami in novimi pridelki (koruza), uvedel je sovhoze (državne farme) in minimalno plačo.
Leta 1959 je kot prvi voditelj sovjetske države obiskal ZDA in imel dve prošnji za takratnega ameriškega predsednika Eisenhowerja: želel je obiskati Disneyland in se srečati z Johnom Waynom, igralcem v kultnih kavbojskih filmih. V Disneyland ni prišel, bojda zaradi varnostnih razlogov, kar ga je zelo razočaralo. Oktobra 1964 so v Kremlju pripravljali tajno sejo politbiroja, na kateri so razpravljali o odstavitvi Hruščova. Hruščov se je sprva ni hotel udeležiti, naposled pa se je seje vseeno udeležil, saj bi razpravljali tudi brez njega. Na letališču ga je pričakal samo šef KGB-ja Vladimir Semičastni in ga odpeljal na zasedanje, kjer so Hruščova odstavili in ga zamenjali z Leonidom Brežnjevom. Do smrti sedem let pozneje je pod ostrim očesom KGB-ja živel v dači blizu Moskve, poleg več možganskih in srčnih kapi pa ga je mučila tudi depresija.
Kot že rečeno, se je leta 1964 po spletkah zoper Hruščova na oblast povzpel Leonid Brežnjev (19. 12. 1906-10. 11. 1982). Rodil se je na območju današnje Ukrajine, kjer se je izšolal za metalurga. Leta 1923 je začel delovati v komunistični partiji preko mladinske organizacije Komsomol, leta 1931 pa je postal član Komunistične stranke. Kot mnogi se v času vladavine Stalina ni spraševal o njegovih metodah, po čistkah pa so se zanj odprla mnoga mesta v strukturi partije. V času druge svetovne vojne se je boril v Ukrajini, kjer je bil glavni Hruščov, leta 1952 je postal član centralnega komiteja komunistične stranke in pozneje kandidat za predsedstvo (Politbiro), zadolžen za obrambno industrijo, vesoljski program in težko industrijo. Junija 1957 je podprl Hruščova, kar mu je pozneje prineslo polnopravno članstvo v Politbiroju. A šest let zatem je svojo vdanost Hruščovu zamenjal za sodelovanje z njegovimi nasprotniki v zaroti, ki ga je umestila na mesto prvega moža partije. Foto: EPA
Ko se je povzpel na najvišji položaj, je začel s politiko, nasprotno Hruščovu. Vrnilo se je konzervativno obnašanje in regresivne metode, Stalina je ob njegovi 20. obletnici smrti označil kot pozitivno osebo in si leto pozneje celo nadel njegov naziv generalni sekretar. Obnovila se je tudi moč KGB-ja. Začel je tudi s t. i. Brežnjevo doktrino, po kateri se je imela Sovjetska zveza pravico vmešavati v notranje zadeve svojih satelitskih držav, da bi zaščitila socializem. Pravzaprav je šlo za ponovitev besed in dejanj Hruščova v zvezi z Madžarsko leta 1956. V 70. letih se je začela stagnacija gospodarstva, ki je še vedno v veliki meri temeljilo na kmetijstvu. Začel se je razmah sive ekonomije, ki je skupaj s korupcijo močno zmanjšala priljubljenost Brežnjeva. Leta 1979 je Brežnjev ukazal intervencijo v Afganistanu, kjer so se komunisti borili z muslimanskimi skrajneži, ki so jih financirale ZDA. Po kapi se je začelo počasno okrevanje, med katerim je postal odvisen od uspavalnih tablet. Leta 1982 je umrl zaradi srčnega napada, sledil pa je eden najbolj veličastnih pogrebov v vsej zgodovini. Foto: EPA