61-letni Newyorčan, po izobrazbi pravnik, po poklicu veteranski diplomat, bi moral po prvotnih načrtih v teh dneh, ko je za MMC dal še svoj zadnji napovedani intervju, že pripravljati kovčke.
A zaradi zapleta pri imenovanju njegovega naslednika ostaja v Sloveniji vsaj še do jeseni. Razen tega, da je imel že kupljeno letalsko vozovnico, v Washingtonu pa ga je čakala nova služba, ga kaj dosti to ne moti, se zdi.
Slovenijo je v tem času vzljubil - čeprav je morda še vedno ne zna povsem dobro prebrati, kot sam priznava. Občutek je verjetno obojestranski - Slovencev še noben tuji diplomat pri nas ni tako polariziral kot prav, kakor pravi zase, "odkritosrčni", za druge pa morda nediplomatski Mussomeli.

Torej, gospod veleposlanik, kar nekaj razburjenja ste povzročili tu v Sloveniji …
Res? (smeh) Nisem prepričan o tej oznaki. Vem, da je bilo nekaj ljudi sem in tja razburjenih, ampak mislim, da so se me sčasoma navadili, jaz pa sem se navadil njih. Sem pa malce presenečen, da lahko zgolj iskrenost že povzroči razburjenje. Vedno sem skušal biti vljuden in spoštljiv, morda se malce preveč šalim, ampak res sem presenečen. Ker tak sem, kjer koli na svetu sem.

Ko ste prišli v Slovenijo novembra 2010, ste rekli, da ne veste veliko o Sloveniji …
To je verjetno še vedno res!
… ampak da se boste naučili. Torej, po skoraj treh letih, kaj ste se naučili in kaj ostaja nerešena skrivnost, če se tako izrazim?
Mislim, da je bilo moje pomanjkanje znanja resnično strah vzbujajoče. Glede na to, da sem imel v Washingtonu več mesecev časa za poučevanje o Sloveniji, sem bil šokiran, kako malo so mi povedali. Še celo ko sem prišel na svoje lastno veleposlaništvo, kjer ti dajo poročila o gospodarskem stanju v državi, o političnih strankah itd., mi niso hoteli dati poročila o spravi in o celotni situaciji glede druge svetovne vojne. Šlo je za podobno stvar, glede katere se pritožujem nad mediji – samocenzuro. Moje lastno veleposlaništvo je storilo isto – nihče se ni hotel dotakniti zadeve, preveč občutljiva je bila. To je ena izmed stvari, ki sem se jo naučil – vso tragično zgodovino, ki sega v 40. leta. O tem ob prihodu in še kar nekaj mesecev po njem nisem vedel popolnoma ničesar. Nepoučen pa sem bil tudi o dobrih stvareh – pogosto povem, da sem bil zelo zaskrbljen pred prihodom v Slovenijo, ker ste del osrednje Evrope, prebivalci osrednje Evrope pa imajo slab sloves, da ne marajo otrok. In ker imam posvojenega otroka, me je skrbelo denimo, da bodo psa spustili v restavracijo, za otroka pa mi bodo rekli, da ga moram pustiti zunaj na vrvici. (Smeh) Ampak v Sloveniji ni tako – otroke imajo tu zelo radi in jih cenijo. Nisem se tudi zavedal, kako zelo socialistično je še gospodarstvo. Tako dobro ste izobraženi, tako dobro govorite angleško, tako moderni ste v toliko pogledih, da je za tujce, ki pridejo v državo, pravi šok, ko vidijo, da je država še vedno največji delodajalec in da je država vpletena v 30-40 odstotkov gospodarstva.
Da, velikokrat ste kritizirali Slovenijo, češ da je preveč nezaupljiva do tujih vlagateljev. Tujih vlagateljev na splošno ali ameriških?
Na splošno. Menim, da je zaskrbljenost, da bi bili preplavljeni in bi izgubili svojo identiteto, upravičena, bi si pa upal trditi, da je to (zavračanje tujih vlagateljev, op. a.) napačna strategija. Edini način, da res ohranite svojo identiteto, je, da se odprete svetu. Bolj ko se zapirate in se pogrezate vase, bolj nepomembni postajate. Odprtje svetu pa vas bo dejansko naredilo močnejše.
Mislite, da nas je aktualna kriza prisilila, da se odpremo svetu?
Da. To je resnična sreča v nesreči te krize. Da imate to trenutno krizo, je tragično in vem, da veliko ljudi trpi, ampak prav tako kot za Američane se tudi za Slovence zdi, da se ne spreminjajo radi, razen če so v to prisiljeni.
Kako pa vi gledate na aktualno gospodarsko krizo v Sloveniji? Nekateri namreč menijo, da Slovenija pravzaprav nima realno tako velikih težav in da so jo veliki akterji izbrali za naslednjo domino …
Mislim, da je res nesrečno, da skušajo nekateri izmed vaših političnih voditeljev iskati grešne kozle zunaj Slovenije. Slišal sem nekatere govoriti, kako so krivi EU, pa IMF in veliki mednarodni finančniki, to pa je skoraj otročje. Težava leži tu in težava bi bila lahko zlahka odpravljena že pred leti, če bi se odprli in privatizirali vaša podjetja. In da se zdaj krivda prelaga na druge, preprosto nima nobene osnove.
V nedavnem intervjuju ste se izrazili, da je kriza v Sloveniji bolj politične in psihološke narave kot pa gospodarske. Ste sporočili tudi ta opažanja v Washington?
Da, kar sporočam Washingtonu, je, da so Slovenci zelo podobni nam – v tistem slabem pomenu, da imamo tako v ZDA kot v Sloveniji resne gospodarske težave, ampak da je vse, kar bi potrebovali, da bi jih odpravili, dobro politično vodstvo. Ni tako kot v drugih težavah z gospodarsko krizo, kjer bi bilo tudi z odličnimi voditelji težko. V Sloveniji in ZDA gre le za pomanjkanje politične volje.

Glede na to, kolikokrat ste morali izraziti svoje mnenje …
Tako je, moral sem! (smeh)
… smo Slovenci precej problematičen narod …
Ne, mislim, da to ni povsem res. Kjer koli sem bil, sem vedno skušal biti zelo odkritosrčen z ljudmi. In včasih je odkritosrčnost interpretirana kot aroganca ali vmešavanje, kar je škoda. Skušal sem biti previden – čeprav se ne zdi (smeh) –, kako stvari ubesedim. Ne menim, da je Slovenija problematična država, mislim pa, da obstajajo določene težave, ki se jih dolgo niste skušali lotiti.
Pred službovanjem v Sloveniji ste delali v Afganistanu, Kambodži, Egiptu, Maroku, na Filipinih … večinoma vse precej težavne ali pa vsaj kompleksne države. Se je Slovenija po vsem tem zdela kot dopust ali še več trdega dela v še eni težavni državi?
Pravzaprav oboje. Nekdanji veleposlaniki, ki so bili moji dobri prijatelji, so mi vedno govorili, da bo to triletni dopust. Da je to preprosto tako lepa dežela s tako čudovitimi ljudmi - kar je vse res - da naj se samo sprostim, uživam, pijem vino, se poredim - temu njihovemu napotku sem sledil - in naj me ne skrbi, ker tu ni nič za početi razen skušati pridobiti nekaj poslov za ameriška podjetja. To resnično ni bilo res ali povsem točno. Tako da je po eni strani Slovenija podobna drugim državam, po drugi strani pa je tako zelo nad temi državami - ne samo po gospodarskem razvoju, ampak predvsem po tem, da Slovenci zelo spoštujete zakon. Da, v državi je korupcija, a večina te korupcije je na višji ravni, medtem ko povprečen Slovenec zakon zelo spoštuje in ima močan občutek državljanske odgovornosti. V drugih državah preprosto ni tako. Njihove družbe so precej bolj zlomljene – še posebej v Kambodži, kjer so utrpeli hud genocid, ljudje pa se ne zanašajo na policijo, še celo na gasilce ne. Ko sem bil na Filipinih - pa imam rad Filipince -, je bil nekoč v hotelu požar, gasilci pa so bili namesto z gašenjem bolj zaposleni s krajo denarnic. To se v Sloveniji ne bi nikdar zgodilo. Kakršne koli težave že imate v Sloveniji, imate vsaj družbo, v kateri vlada spoštovanje do črke zakona. In to zelo pomaga.
Na Filipinih ste službovali kar dvakrat. Filipinci se danes zelo zgledujejo po Ameriki, po ameriški kulturi. Vpliv ZDA lahko tam opazite skoraj na vsakem koraku. Je lažje opravljati vaše delo v taki državi kot pa recimo v Afganistanu ali morda celo Sloveniji?
V nekaterih pogledih je bilo na Filipinih res lažje, ker precej ljudi občuduje Ameriko, a tudi na Filipinih je nekaj takih, ki zamerijo vplivu Amerike in zamerijo, da so bili njena kolonija in da smo jih skušali nadzirati. Na neki način se Filipinci zaradi naše zgodovine tam bolj upravičeno pritožujejo nad Ameriko. Medtem ko smo bili vedno slovenski zaveznik in je zato zaničevanje Amerike precej bolj begajoče.
Ste našli kakšno razlago za to?
Mislim, da jih je več in da gre za mešanico stvari. Ena je, da se Sloveniji kot delu Jugoslavije ni bilo nikdar treba bati Sovjetske zveze in da ste bili tudi kot del Jugoslavije tako daleč proti zahodu, da celotne hladne vojne niste nikdar občutili, zato tudi ni bilo nekega občutka hvaležnosti, kot ga zasledite v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah, ki so pod sovjetskim blokom trpele bolj. Mislim tudi, da vam je kot premožnejši državi cinizem dan že skoraj avtomatično. Čim bolj so ljudje v bogatejših državah izobraženi, tem bolj trapasto verjamejo, da je cinizem sinonim za intelekt. Da morajo biti cinični, da bi izpadli inteligentni. In potem so bili tu še določeni šoki, kot je bil napad na Irak. In to je po mojem mnenju zagrenilo veliko ljudi v Evropi, še posebej Slovence. Američani so izpadli kot nasilni in skoraj nad zakonom.
Sami ste se v mladih letih udeležili protivojnih protestov. Kako potem gledate na ameriško zunanjo politiko na splošno, ki jo večina Slovencev vseeno vidi kot militantno, Ameriko pa kot veliko agresorko, ki se rada podaja v vojne?
Načelno je moje stališče, da bi moral biti način delovanja naše zunanje politike precej bolj omejeno se zatekati k nasilju. Ko se podaš v vojno, pravzaprav rečeš, da diplomacija ni delovala, in kot diplomat sovražim priznati neuspeh. V nekaterih primerih mislim, da slovenskim medijem nič ni všeč – ko posredujemo, se pritožujejo, ko pa ne posredujemo, je to zato, ker smo trdosrčni in brezbrižni. Tako da nikdar ne moremo zmagati. V Afganistanu sem služil, sam sem se javil, ker mislim, da je bila vojna tam moralno in pravno upravičena, ker so nas napadli. Irak je druga zgodba. Nikdar nisem podpiral vojne v Iraku in takrat sem verjetno bil najbližje temu, da dam odpoved. Ni se mi zdelo, da izpolnjuje pogoje zdrave pameti ali moralnosti. Ni sovpadlo z mojim pojmovanjem upravičene vojne.
Nekako se zdi, da Amerika bije vojno z islamisti, s skrajnimi islamisti. Ampak ob tem se vztrajno izogiba sržu problema skrajnega islamizma – ta izvira iz Savdske Arabije, večina teroristov, tudi tistih iz 11. septembra, pa prihaja prav iz te države. A Savdska Arabija ostaja velika ameriška zaveznica …
To je res velika ironija (smeh). Res, mislim, da so bili vsi razen enega ugrabitelja letal 11. septembra Savdijci. Lahko rečemo tudi, da predstavlja fundamentalizem, ki ga širi Savdska Arabija, veliko nevarnost za zahodno etiko, naše pojmovanje demokracije, človekove pravice in žensko enakopravnost. Temu ne morem oporekati.
Kaj v Sloveniji vam je bilo najbolj všeč?
Razen vina?
Razen vina.
Novinarji, seveda! Bili ste res čudoviti. (Smeh) Celo jaz, ki tako zelo nisem človek narave, moram reči, da je to neverjetno lepa država. Že pogled na gore in drevesa vsak dan skozi moje okno je dih jemajoč. V teh treh letih v Sloveniji sem hodil več kot prej v 20 letih skupaj.
Kaj pa hrana?
Ne, to pa ne. (smeh) Če sem povsem iskren in ne najbolj diplomatski … težka hrana … jem jo, ker je pred mano. Moram reči, da mi bolj ugajajo italijanska, kitajska in japonska hrana kot pa srednjeevropska. Z ženo imava vsak večer že 30 let isti prepir – jaz vztrajam pri testeninah, ona pri krompirju. Krompir ni hrana, no! Od slovenske hrane imam sicer rad pršut in klobase, ampak najraje imam pa vino. Teran.
Si boste svoj mandat tu zapomnili po tem ali morda po čem manj prijetnem?
Ne, iskreno, najbolj si bom zapomnil ljudi. Od vseh držav, v katerih sem bil, je Slovence najtežje prebrati. Ampak v mnogo pogledih so najbolj prikupni. Mislim, da prav zato, ker vas je tako težko prebrati, vas zares spoznati ter ker ste tako sramežljivi in introvertirani. To vas pravzaprav na neki način dela bolj privlačne in všečne.
V teh zadnjih letih je veleposlaništvo izpeljalo mnogo privlačnih projektov, od slovenskih predelav pesmi Boba Dylana in R.E.M. do razkošnih proslav ob 4. juliju in predstavitve Slovenije ameriškima kuharskima mojstroma. Ste s tem načrtno skušali osvojiti "srca in glave" Slovencev?
Da, absolutno! Ko ne moreš komunicirati z ljudmi na politični ravni ali celo na filozofski ravni, je tu glasba – kdo bi lahko oporekal dobri glasbi? Ali celo slabi glasbi? In hrana. Hrana je nekaj, kar lahko res poveže ljudi. Ko sediš za skupno mizo in ješ skupaj - tudi če se z ničimer ne strinjaš z osebo, ki sedi ob tebi -, vas hrana nekako tovariško poveže.

Je kak projekt, kak cilj tu v Sloveniji, ki ostaja neizpolnjen?
Da, nismo še pokvarili in spreobrnili vseh vas mladih, ampak si prizadevamo za to! (Smeh) Lani smo obiskali približno 150 gimnazij po Sloveniji in upamo, da bomo to počeli vsako leto. Prav vsi tukaj na veleposlaništvu smo hoteli govoriti z njimi - ne da bi vplivali na njih, ampak da bi jim malce odprli oči glede ZDA, da Amerika ni črno-bela. Če me pri Slovencih kaj moti, ni to, da jih toliko misli, da je Amerika absolutno zlo, ampak da ne morejo razumeti nians Amerike. Iskreno povedano jih preveč misli, da je Amerika preveč čudovita. Drugi pa, da je samo grozna. Lepo bi bilo, da bi ljudje videli naše napake in omejitve, a bi nas še vedno cenili kot dobrega zaveznika.
WikiLeaks nas je naučil, da nič ne ostane skrito za vedno. Kakšno podobo Slovenije ste naslikali Washingtonu?
Isto, o kateri govorim tu. Če bi lahko objavili vsako depešo, ki sem jo poslal v Washington, bi v njej pisalo točno to, o čemer sem govoril javno tu.
Pa znajo v Washingtonu razbrati nianse?
Veste, nikdar ne bi predpostavljal, da je kdor koli v Washingtonu preveč pameten. (Smeh) Tako da nisem prepričan, ali so razbrali vse nianse. Če sem iskren, je težko - razen če živiš dalj časa tu. Tudi po treh letih tu me včasih res skrbi reči kaj, ker se vsak dan naučim kaj novega. Neko novo plat težave, ki se je nisem zavedal. Tako da Washington ne zmore nikdar zares razumeti Slovenije, si pa prizadevam naslikati bolj pošteno in uravnoteženo podobo.
Kot sva že ugotovila, imate za diplomata precej trdna stališča. Peter Toš in nekdanji predsednik Danilo Türk, oba sposobna in veteranska diplomata, sta vaša dejanja opisala kot neprimerna. Sta se motila?
Da, mislim, da. Mislim, da je predsednik svojo izjavo čez nekaj dni celo umaknil. Kar pa se tiče nekdanjih slovenskih veleposlanikov, preprosto ne razumem, kaj mislijo, da biti veleposlanik pomeni. Delo veleposlanika je komuniciranje, skušati razumeti državo, pa tudi skušati razložiti svojo lastno državo ljudem. Če tega ne bi počeli, če bi samo srkali koktajle ves dan, potem bi bil morda en način za rešitev vaše gospodarske krize, da jih prisilite, da vrnejo vse svoje plače, ker si jih niso zares zaslužili. (Smeh)
O Zoranu Jankoviću ste rekli, da "morda njegova angleščina ni tako dobra", ko se ni želel udeležiti sestanka z vami. In ko je Janez Stanovnik okrcal tiste, ki so se tega srečanja udeležili, ste ga odpravili kot "starega moža". Nekateri bi rekli, da take izjave zvenijo precej pokroviteljske, celo žaljive do teh dveh mož, ki kljub vsemu imata določen položaj v slovenski družbi in politiki …
Da, izjava o županu je ena redkih izjav, ki jih obžalujem. Mišljena je bila kot šala, saj sem ob tem dodal, da "je pa njegova angleščina vsaj boljša od moje slovenščine, ki je popolnoma zanič". Prav toliko sem se delal norca iz sebe. Ampak nisem ga mislil užaliti ali ga prizadeti. Rad se šalim. Kar pa se tiče izjave o Stanovniku, ni bila mišljena kot pokroviteljska, ampak sem skušal pomiriti situacijo - da gre le za 90-letnika, ki si zasluži spoštovanje in ga ljudje ne bi smeli kritizirati samo zato, ker je rekel nekaj, kar zares ni bilo utemeljeno na nobeni osnovi.

Mislite, da smo bili mediji in javnost na splošno preveč kritični do vas?
Ne, sploh ne! Mislim, da je vaše delo, da me kritizirate. Si pa včasih želim, da bi bili moji citati bolj točni ali pa da naslovi ne bi bili izkrivljeni zgolj zato, da bi pritegnili pozornost bralcev. Ampak to je napaka medijev povsod po svetu. Bog ve, kaj boste vi uporabili. (Smeh)
Ko so vas nekoč vprašali, zakaj podpirate slovensko desnico bolj kot levico, ste rekli, da z nikomer ne držite bolj in da ste, denimo, ko gre za pravice manjšin, bolj na strani levice. Kako uspešna mislite, da je Slovenija, ko govorimo o manjšinah in integraciji priseljencev?
Mislim, da ste res izjemno dobri. Morda je del težave, da na to temo ne kritiziram Slovenije toliko, ker vam gre v primerjavi z drugimi nekdanjimi komunističnimi državami - pa tudi v primerjavi z ZDA - tako dobro na tem področju. Da, lahko bi se še poboljšali - razmere v nekaterih romskih skupnostih, kjer niti tekoče vode nimajo, so obupne in bi bile lahko boljše, ampak se trudite, kot se trudijo tudi ZDA. Na lestvici od 1 do 10 bi dal Sloveniji 8, ZDA pa 7.
Če bi prejeli tistega zapornika iz Guantanama, o čemer je bilo nekaj govora, mislite, da bi se počutil tu bolj sprejetega kot v ZDA?
To je dobro vprašanje. Ker Američani so na splošno bolj odprti in ekstrovertirani in če bi šel v pravo skupnost, bi se takoj ujel. V ZDA imamo večji občutek "Američan kot Američan". Lahko ste muslimanka, popolnoma zakrita v svoj hidžab, pa vas bodo ljudje še vedno imeli za enakovredno vsem drugim Američanom. V Sloveniji in v Evropi na splošno pa ni tega širšega sprejemanja drugačnih ljudi. Ampak mislim, da bi se znašel. In še vedno upam, da boste nekega dne sprejeli enega ali dva taka zapornika, da bosta le lahko zapustila tisti grozni kraj. Ampak mislim, da ko bi se enkrat privadili nanj, bi ga Slovenci sprejeli – tako kot ste sprejeli mene. Morda bi pa moral biti naslednji ameriški veleposlanik zapornik iz Guantanama! (Smeh)
Ena največjih kontroverznosti vašega mandata tu je bilo vaše vpletanje v slovenske parlamentarne volitve 2011. Takrat ste rekli, da si želite vlade, ki bi združila vse Slovence. Iz vaših izkušenj s Slovenijo in ob vseh podatkih, ki ste jih zbrali tu, mar iskreno mislite, da je to mogoče?
Mislim, da ste naredili velik korak naprej, ko ste izvolili Boruta Pahorja za predsednika. Ker zdaj imate predsednika, ki je predsednik vseh Slovencev. Mislim, da je to pokazal na dan državnosti, ko je šel najprej k maši, nato v parlament, nato pa na proslavo s partizanskimi zastavami. Težko je imeti vlado, v kateri bi ljudje resnično sodelovali, ker ste majhna država. Tega ne mislim v slabem pomenu besede, ampak hočem reči, da se vsi poznate, zato je veliko osebnega sovraštva. V Ameriki se pretvarjajo, da se sovražijo, ker je to dobro za politiko in dobijo glasove na ta račun. Ampak v resnici se ne poznajo, niso odraščali skupaj in med njimi ni tako globoko zakoreninjenega sovraštva, kot ga vidite med slovenskimi politiki. Ti se iskreno ne marajo in si ne zaupajo. In to se mora nehati, a za to bosta potrebna tako čas kot tudi mlada kri. Potrebujete nove obraze v politiki.

Rekli ste Borut Pahor. Ko je bil premier, je imel velike težave pri uveljavljanju reform, nasprotniki na desnem političnem polu so mu metali polena pod noge, zdaj so do njega zadržani na levem političnem polu. Res mislite, da je prava oseba, da bi nas poenotila?
Da, dobil je 67 odstotkov glasov. Na ta račun sem dobil stavo (pokaže na uokvirjene dolarske bankovce za seboj in napis, kako ima veleposlanik vedno prav, op. a.). Jaz sem rekel, da bo dobil 68 odstotkov, dovolj blizu. Seveda so ljudje, ki ga ne marajo, nikogar ne marajo vsi, ampak da je proti aktualnemu predsedniku, ki ima na volitvah vedno veliko prednost, dobil toliko glasov, kaže, da ste Slovenci siti sovražnosti in sporov med levico in desnico. O Pahorjevem premierskem stažu ne morem soditi, lahko pa rečem, da se kot predsednik zdi ravno pravšnji. Seveda so bili na desnici ljudje, ki so ga spodkopavali, spodkopavali pa so ga tudi ljudje znotraj njegove lastne koalicije in mislim, da je bilo to za Slovenijo zares tragično, ker ste imeli po padcu njegove vlade dve leti, v katerih niste mogli opraviti ničesar. Reforme, ki jih je hotel izpeljati že on, morate sprejemati zdaj, čeprav bi bilo bolje, če bi to storili že pred dvema letoma.

Je bila obsodba Janeza Janše po vašem mnenju politično motivirana?
Iskreno ne vem. Vedno pa govorim - in to trdno verjamem -, da v tem primeru niso bili na sojenju le obtoženi, ampak tudi sodstvo. Upam, da sodstvo sprejema svoje odločitve popolnoma nepristransko in objektivno, ker če bo razsodba na višjem sodišču razveljavljena, bo to Slovenijo prikazalo v zelo slabi luči, številnim ljudem pa dokazalo, da je šlo za politično motivirano sojenje. Tako da upam, da bo prizivno sodišče dokaze nepristransko pregledalo zelo skrbno in nato bodisi potrdilo bodisi ovrglo razsodbo okrajnega sodišča. Ker to je ključna odločitev za vaš pravosodni sistem. Nekako, kot je bil v ZDA primer Marbury proti Madisonu (prelomni primer za ameriško sodstvo iz leta 1803, op. a.). Na tem primeru se bodo Slovenci odločali, ali lahko res zaupajo slovenskemu pravosodnemu sistemu ali ne.

Menite, da je Alenka Bratušek sposobna političarka ali samo nekdo, ki skuša v dani situaciji plavati nad vodo?
Da in da. (Smeh) Mislim, da je vse bolj sposobna, zelo je pametna. Mislim, da ni šlo za položaj, na katerega je načrtno merila, kar dela vse skupaj toliko bolj občudovanja vredno, da je vzela to nalogo nase. Všeč mi je vaša analogija - dejansko je bila vržena v vodo, sprva je imela nekaj težav s čofotanjem, ampak se iz dneva v dan uči plavati bolje.
Rekli ste tudi – v šali -, da bi bilo morda bolje, če bi bil naš politični sistem še vedno komunistični, saj da sta takrat veljali doslednost in gotovost ...
S tem sem hotel reči, da ne moreš imeti liberalnega, odprtega političnega sistema in zaprtega, nadzorovanega gospodarskega sistema. Pod komunizmom sta veljali vsaj doslednost in gotovost. Nekega človeka so postavili za nadzornika Petrola ali Telekoma, pa je ostal tam 20 let, in če je šlo kaj narobe, ste ga lahko kaznovali ali zaprli. Danes pa ob vsaki menjavi vlade zamenjajo vse osebje, kar stvari dejansko poslabša. Če hočete imeti odprt in liberalen politični sistem, potem morate imeti tudi odprt in liberalen gospodarski sistem. To zdaj nima nobenega smisla in me spominja na staro šalo iz obdobja Gorbačovove perestrojke, ko so skušali spremeniti vožnjo z desne na levo, ampak so se odločili, da hočejo to storiti previdno. Zato so, namesto da bi vsem naložili, da morajo začeti voziti po levi, sklenili, da bodo le tovornjaki vozili po levi, avtomobili pa lahko še vedno vozijo po desni. In tovrstni butasti kompromis med političnim in gospodarskim v tej državi je res zavozil vaše gospodarstvo.
Vaša analogija je sicer umestna, a vseeno morate priznati, da gre brez natančnejše razlage za precej provokativno izjavo, ki bi jo pričakovali od gorečega levičarja, ne pa od diplomata in še Američana za povrhu, ki v komunizmu navadno ne vidijo prav nobenih plusov …
Res je in še vedno mislim, da je komunizem grozna stvar. (Smeh) Ampak poanta te provokativne izjave je, da je tudi nekaj tako groznega, kot je bil komunizem, še vedno boljše od nedoslednega in protislovnega sistema, ki velja zdaj.

Končajva s čim lahkotnejšim - pripravljate ob letošnji proslavi ameriškega dneva neodvisnosti na veleposlaništvu kaj posebnega? Bo to vaša poslovilna zabava?
3. julija bomo imeli v Narodni galeriji veliko zabavo - s tem se ukvarja Megan (ameriška predstavnica za stike z javnostjo, ki spremlja intervju, op. a.), tako da, če ne bo dobro, jo bomo v dobri stari komunistični maniri usmrtili. (Smeh) Ali pa jo prešolali. Odlično bo, krasno bo. In moj letošnji govor bo … dober.

Greste nato v pokoj?
Veste, v Washingtonu me je čakala služba – v generalnem inšpektoratu naj bi pomagal izkoreninjati korupcijo na veleposlaništvih po svetu. Ampak zdaj ne vem, kdaj odhajam. Danes so znova predstavili ožji seznam veleposlanikov, mojega naslednika pa na njem ni bilo. Mislim, da bom tukaj vsaj do konca septembra. Prihodnje poletje se moram upokojiti, trenutno pa ne vem, kaj bom delal do takrat.
Zakaj traja izbor veleposlanika za Slovenijo tako dolgo? Obstaja kak posebni protokol?
Trenutno ostajajo odprta mesta še za 30 veleposlaništev. Tega v vsej svoji karieri še nisem videl. Morda jih urijo še posebej previdno, saj nočejo še kakega škandala v Washingtonu. Veliko je dela, da usposobijo guantanamovca, da prevzame moje mesto.