Otroško nevesto so skupaj z njenimi starši in bratom leta 2001 obsodili za umor moža, ki se ga Bibi Rani danes spominja kot "dobrega človeka".

Truplo moža s poškodbami glave so našli zakopano na njegovem domu. Za umor so obsodili nevestino družino, ker je bil nazadnje viden v njihovi družbi, ko sta poročenca obiskala nevestino družino, okoli 40 kilometrov oddaljeno od njunega doma.

Visoko sodišče mesta Lahore je leta 2017 Bibi Rani izpustilo zaradi pomanjkanja dokazov, vendar so bile posledice krivične aretacije usodne za vso družino. Njeno mater so sicer izpustili pol leta po aretaciji, njen oče pa je v zaporu umrl zaradi tuberkuloze, kmalu po izpustitvi po 15 letih zapora pa tudi njen brat.

Zaporniški nadzorniki ignorirali njene pritožbe

"V zaporu sem težko garala," je Bibi Rani povedala po 16 letih kuhanja, pomivanja in straže v pakistanskem zaporu. Zaporniške oblasti njenih pritožb na razsodbo niso predale naprej, zato je ostala ujeta brez možnosti izpustitve, dokler se ni zanjo po obisku zapora leta 2014 zavzel odvetnik iz humanitarne organizacije in sčasoma dosegel njeno izpustitev.

Od izpustitve pred tremi leti si je Pakistanka skušala ustvariti normalno življenje – začela je delati kot hišna pomočnica in se pred štirimi meseci poročila z migrantskim delavcem ter prevzela novo ime Rani Tanvir.

Novi koronavirus odnesel službe

Vendar sta oba z možem ob izbruhu novega koronavirusa izgubila službi in se bila prisiljena preseliti k njegovi družini – od katere pa sliši očitke, da si njena družina, ki je vse imetje zapravila za sodne stroške, ne more privoščiti dote.

"Na neki način mi je bilo bolje v zaporu, samski. Zdaj sem v breme vsem, celo svojemu možu," pravi in si želi zaslužiti nekaj denarja, da bi pridobila "vsaj malo spoštovanja".

Dolgotrajen boj za odškodnino

Bibi Tanvir in njeni odvetniki že vse od izpustitve bijejo novo sodno bitko – za kompenzacijo. Fundacija za temeljne pravice (FFR) – skupina pravnikov, ki deluje za Bibi – je marca letos na lokalno vlado v Pundžabu naslovila peticijo, s katero zahtevajo odškodnino za kršitev pravic.

Pakistanka si želi le nove postelje, odej, pralnega stroja, likalnika in štedilnika. "Nisem vedela, da se lahko borim za določeno vsoto, želim si le dovolj, da lahko kupim nekaj stvari za dom, ker trenutno nimam ničesar," je povedala v intervjuju za Reuters.

Precedens tudi za tisoče krivično zaprtih

Njen primer bi lahko postal precedens za vse po krivem zaprte v Pakistanu, ki je sicer ratificiral uredbo Združenih narodov iz leta 1966, ki žrtvam napačno obsojenih zagotavlja pravico do kompenzacije, vendar uredbe še zmeraj ni implementiral v svojo zakonodajo.

FFR se zavzema za pravico do odškodnine za krivično obsojene in pakistansko vlado poziva k prenovi zakonodaje, saj naj bi bilo v državi več tisoč upravičencev do tovrstne odškodnine. Poročilo skupine iz leta 2019 ob tem še ugotavlja, da je bilo med letoma 2010 in 2018 več kot tretjina na smrt obsojenih usmrčena po krivici.