Volitve naj bi potekale v znamenju boja med privrženci in nasprotniki predsednika Mahmuda Ahmadinedžada znotraj konservativnega tabora. Volitve bodo tako lakmusov test priljubljenosti Ahmadinedžadove frakcije in njegovih ostrih nasprotnikov, ki mu očitajo tudi slabo gospodarsko vodenje države.

Po zatrtju reformističnih protestov, ki so sledili predsedniškim volitvam leta 2009, kandidirajo redki reformistični kandidati. Vodja Sveta varuhov, ajatola Ahmad Džanati, je dejal, da tistim reformistom, ki jih je označil za izdajalce, "ni treba sodelovati".

Reformisti ne bodo sodelovali
Nekdanji predsednik Mohamed Hatami je postavil izpustitev političnih zapornikov ter izpustitev nekdanjih predsedniških kandidatov Mira Huseina Musavija in Mahdija Karubija iz hišnega zapora kot pogoj za sodelovanje svojega gibanja na volitvah. Ker njegove zahteve niso bile uresničene, je vodja Sveta za koordinacijo reformistične fronte Ali Mohamed Garibani napovedal, da njegovo gibanje ne bo izdalo svoje liste kandidatov in ne bo podprlo nikogar.

Javnomnenjske ankete kažejo na zmago Laridžanijevega UFC-ja (Združena fronta konservativcev) z okoli 42 odstotki pred FIS-om (Fronta stabilnosti islamske revolucije) Gholama Huseina Elhama, nekdanjega vodje osebja Ahmadinedžada, z okoli 33 odstotki in DCR-jem (Demokratična koalicija reformistov), ki ga vodi Mostafa Kavakebian in z okoli 14 odstotki že precej zaostaja.

Ustava iz decembra 1979, ki je bila julija 1989 spremenjena na referendumu, določa politično, gospodarsko in socialno ureditev Irana ter razglaša, da je šiitski islam uradna religija. Iran ima izvoljenega predsednika, parlament, Skupščino strokovnjakov (ki izvoli iranskega vrhovnega voditelja) in lokalne svete. Kandidate za vse te položaje, z izjemo kandidatov za Skupščino strokovnjakov, preveri Svet varuhov. Poleg omenjenih obstajajo še netransparentne, nevoljene organizacije (po navadi pod nadzorom vrhovnega voditelja), ki skušajo "varovati islamski značaj države".

Zakonodajna veja v Iranu – Madžilis oziroma Islamski posvetovalni zbor – je enodomna. Pred islamsko revolucijo leta 1979 je bil parlament dvodomni. Polovica članov zgornjega doma – senata – je bila izvoljena, polovico je imenoval šah. Ustava je senat ukinila, spodnji dom – Madžilis – pa je ostal.

Ženske v parlament s t. i. belo revolucijo
Iranski parlament je bil ustanovljen z ustavo leta 1906 in je prvič zasedal 6. novembra istega leta. V času vladavine šaha Mohameda Reza Pahlavija je pridobival moč in v času dinastije Pahlavi sprejel nekatere pomembne zakone, med njimi 15. marca 1951 zakon o nacionalizaciji nafte ter leta 1967 zakon o zaščiti družine, ki je ženskam podelil številne pravice, kot je skrbništvo nad otroki ob ločitvi.

Ženske niso smele voliti ali biti kandidatke za sedež v parlamentu do leta 1963, ko so med šahovo t. i. belo revolucijo dobile volilno pravico. Revolucionarne spremembe so nekateri, predvsem močni šiitski verski voditelji, med njimi ajatola Ruholah Homeini, označevali za nevarne, kot del uvajanja zahodnjaških tradicij, vodile pa so tudi do upora 5. junija 1963 ter posledičnega izgnanstva Homeinija v Irak. 21. sklic parlamenta, ki je vključeval tudi ženske, je prvič zasedal 6. oktobra 1963. Zadnje zasedanje parlamenta pred revolucijo je potekalo 7. februarja 1979.

Od svoje vzpostavitve leta 1906 se je parlament razvil od "debatne zbornice za pomembne", "kluba za šahove uslužbence" v obdobju dinastije Pahlavi do telesa, v katerem prevladujejo člani "premožnega srednjega razreda", v obdobju po islamski revoluciji.

Pet sedežev za priznane verske manjšine
Člani parlamenta so izvoljeni za štiri leta s kvalificirano večino. Volivci lahko oddajo toliko glasov, kolikor sedežev v parlamentu pripada njihovemu volilnemu okraju. Volilni prag za kandidate je postavljen pri 25 odstotkih. Če tega praga ne uspe preseči nobenemu kandidatu v prvem krogu, poteka drugi krog. Če sta dva kandidata izenačena, odloča žreb. Če bi bili izenačeni trije ali več kandidatov, ni jasnih določb.

Parlament ima trenutno 290 članov, na volitvah 18. februarja 2000 so jih volili 272, po letošnjih volitvah pa jih bo 310. Pet sedežev je rezerviranih za posebne predstavnike verskih manjšin: dva za armenske katoličane, po eden za asirske katoličane, Jude in zoroastriniste. Parlament je imel od revolucije naprej šest predsednikov, trenutni je od leta 2008 Ali Laridžani. Predsednika izvolijo na ustanovni seji za eno leto, izvoljen je lahko večkrat.

Svet varuhov bedi nad delom parlamenta
Parlament poleg sprejemanja zakonov ratificira mednarodne pogodbe in potrjuje državni proračun. Vse parlamentarne kandidate in zakonodajo mora potrditi Svet varuhov, ki je del izvršne oblasti in ga sestavlja 12 pravnikov. Šest jih imenuje vrhovni voditelj, šest pa jih izbere parlament med kandidati, ki jih imenuje vodja sodnega sistema. Svet varuhov interpretira ustavo in lahko zavrne zakone, za katere meni, da niso v skladu z ustavo oziroma šeriatskim pravom. Take zakone vrne nazaj parlamentu, da jih popravi.

Madžilis lahko izsili razpustitev ministrskega kabineta z glasovanjem o nezaupnici in lahko obtoži predsednika zlorabe položaja. Čeprav izvršna veja predlaga večino zakonov, lahko to storijo tudi posamezni člani parlamenta, ki lahko tudi predlagajo amandmaje k zakonom, o katerih razpravljajo.

Prikladni svet je pooblaščen za reševanje sporov med parlamentom in Svetom varuhov ter opravlja vlogo kot posvetovalno telo vrhovnega voditelja, zaradi česar je eno najvplivnejših vladnih teles v državi. Prikladni svet sestavljajo vodje treh vej vlade, verski člani Sveta varuhov in drugi člani, ki jih za tri leta imenuje vrhovni voditelj.

Teden dni dolg postopek registracije kandidatov za letošnje volitve se je začel 24. januarja in ga je opravljalo notranje ministrstvo. Do 30. januarja se je prijavilo 5.405 kandidatov, med njimi 490 žensk. Kandidati morajo pisno priseči, da so predani – v teoriji in dejansko – iranski ustavi.