Mussolini ni nikoli nikogar ubil. Ljudi je pošiljal na počitnice v notranje izgnanstvo.
Moj oče je bil kovač, ki je razbeljeno železo krivil na nakovalu. Kot otrok sem mu včasih pomagal pri njegovem trdem, skromnem delu; sedaj pa imam sam veliko tršo in težjo službo ukrivljanja duš.
Vsak tretji dan imamo parado, slovesnost rož in domiselnih besed, ki govorijo o novem življenju in čudežih človeške duše, po kateri gredo vsi jest, prevzeti z entuziazmom in obnovljenim reškim duhom. /.../ Reška zborovanja in procesije se organizirajo v trenutku, s svetlobno hitrostjo: ob zvoku sirene ali fanfare se začne demonstracija in se razširi po vsem mestu. /.../ En dan tukajšnjih slavij zadostuje za razumevanje docela futurističnega vidika fenomena velike množice.
„/.../ Vodil sem 60.000 sej; pregledal sem milijon in 887.112 peticij svojih državljanov, ki so direktno prispele v moje tajništvo. Vsakič, ko se je name obrnil državljan, tudi če prihaja iz najbolj oddaljene vasi, je prejel odgovor.“
Teden dni po 'trku' spominske makete milanske katedrale in Silvia Berlusconija dogodek ni pozabljen. Pišejo se vedno nove razlage ozadja odločitve sicer duševno motenega Massima Tartaglie, da se loti italijanskega premierja. Te razlage običajno krožijo okoli dveh točk: prva poudarja hudo politično krizo v Italiji, ki naj že dolgo ne bi bila tako močno razcepljena v dva tabora, ki si niti ne prizadevata za soglasje v kateri koli zadevi; druga pa v središče postavi samega Berlusconija, njegovo nastopaško vedenje, arogantni odnos do vseh varoval ustavne države in njegovo netankovestnost, kadar je treba nekoliko 'prilagoditi' razlago zakonov sebi v prid oziroma postavi v središče tisto, kar so v Guardianu poimenovali „politika alla puttanesca“. Ali še drugače – Berlusconijev politični teater, ki pa v Italiji nikakor ni 'unicum', saj lahko nekatera njegovim sorodna 'uprizoritvena načela' najdemo tudi v preteklosti.
Šarm in očarljivost nadomestita etično držo
Italija ni povsem siromašna, ko gre za karizmatične politične osebnosti. Nenazadnje se zgodovina združene italijanske države pravzaprav začenja z možem, ki so ga imenovali heroj dveh svetov. Vendar je Giuseppe Garibaldi, ki je najprej vodil italijansko legijo v urugvajski državljanski vojni, kasneje pa je odigral eno ključnih vlog pri združevanju Italije, pripadal 'predmoderni' politiki. Tedaj politika še ni bila stvar množic in tako tudi še ne ena od 'disciplin' popularne kulture, v kateri ambiciozni politik (nujno) postane tudi vrhovni (dramski, včasih tudi cirkuški) igralec. Prav zato Garibaldija in njegove sodobnike puščamo ob strani in začenjamo na začetku 20. stoletja. Tedaj je, kot v študiji Fašistični spektakel – Oblastna estetika v Mussolinijevi Italiji (Fascist Spectacle – The Aesthetics of Power in Mussolini's Italy) piše avtorica Simonetta Falasca-Zamponi, nastopila kultura ekspresivne osebnosti, ki je zamenjala prejšnjo kulturo značaja, katere junaki so bili z etiko meščanstva 'spravljeni' politiki (ideal so politiki, ki so utelešali ideal protestantske delovne etike), kakršen je bil, na primer, prvi nemški kancler Otto von Bismarck. V novi množični družbi sta bili pred posameznika postavljeni dve zahtevi: biti poseben, a vendar biti tudi povezan z družbo, od katere 'povprečnega posameznika' se razlikuješ: „Kultura posameznika je poudarjala močne osebnosti, ki znajo ljudi prisiliti k temu, da jih imajo radi. Šarm in očarljivost sta bolj kot moralne lastnosti postali ključni kvaliteti.“
Zanju si več kot očitno prizadeva tudi Berlusconi, čigar osebnost pa, čeprav je italijanski premier z drugim najdaljšim stažem v zgodovini in medijski 'mogul', v zgodovinski perspektivi sije nekoliko bledo v primerjavi z dvema političnima osebama, ki sta zaznamovala Italijo v prvi polovici 20. stoletja. Berlusconi in njegova politična agenda, ki od začetka kot cilj navaja služenje „svobodi, posamezniku, družini, podjetništvu, italijanski tradiciji, krščanski tradiciji in ljubezni do šibkejših“, se namreč v primerjavi s političnimi podvigi Gabrieleja d'Annunzia in Benita Mussolinija zdita tako plehka, kot se italijanska popkultura in industrija televizijskih šovov, k razrastu katere je veliko prispeval prav Berlusconijev medijski imperij Mediaset, zdita plehki v primerjavi z umetnostjo prvih desetletij 20. stoletja. Plehki nista le v slogu nastopa, ampak tudi v siromašnosti idealov, saj Berlusconi kot svoj ključni cilj že prav nekoliko 'postano' navaja boj zoper levičarje (bolj pavšalno Berlusconi temu pravi kar komuniste), katerih utrdba naj bi bilo ustavno sodišče (Berlusconija ta institucija še posebej moti, saj mu je pred kratkim odvzela pravico do imunitete pred kazenskim pregonom) in pa kar vsi mediji po vrsti (natančneje okoli 85 odstotkov), proti katerim Berlusconi nenehno vodi križarske vojne.
Najprej je bilo recitiranje pesmi (in lepe ženske) , na koncu so ostale le lepe ženske
Preprosto se zdi, da je Berlusconi obledela kombinacija Gabrieleja d'Annunzia, ki je s skupino dezerterjev 12. septembra 1919 osvojil Reko in iz nje naredil nenavadno 'državo' Italijanska uprava za Kvarner, katere ustava je kot temeljni princip države navajala glasbo, in Benita Mussolinija, ki je za kleč svoje politične vizije postavil vez med politiko in umetnostjo in izjavil: „/.../ Vse je odvisno od tega, da obvladujemo množice kot umetniki.“ V času začetkov reproduktibilne umetnosti, ko umetniško delo po teoriji Walterja Benjamina izgublja avro enkratnosti, se je Mussolinijeva in kratkoživeča d'Annunzieva politika zdela kot zadnje zatočišče avratičnosti, kajti svojo politiko sta oblikovala kot izjemno umetniško delo. Mussolini, ki je vendar izšel iz socializma in iz Sorelove koncepcije nujnosti nasilne akcije, ki bo uničila materializem, utilitarizem, liberalizem, demokracijo, ki bo preprečila stagnacijo in ki bo rešila svet pred padcem v barbarstvo in degeneracijo (Sorelove ideje so najbolj prevzele revolucionarne sindikaliste), je razglašal nietzschejansko željo, da bi iz svojega življenja in iz življenja naroda naredil (umetniško) mojstrovino. D'Annunzio, na drugi strani, pa je skoraj vsak dan recitiral pesmi in lepe misli, z njimi zalagal reške časopise, ob tem pa v ustavi zapisal, da kot politični vodja zagotavlja svojim sodržavljanom lepo življenje in jim kot brezplačno darilo podarja duhovni razvoj.
Ko govorimo o lepoti, Berlusconi, čigar vlada je letos spomladi skoraj prepolovila subvencije za gledališča, opere, film in glasbo, ostaja veliko bolj 'pri očitni površini'. Voditelj, ki slovi po svojem obešenjaškem humorju, igranju skrivalnic s kanclerko Merklovo in 'kazanju oslov' za hrbti kolegov iz drugih evropskih držav, je nekoč bistroumno pripomnil, da se slab okus levičarjev kaže tudi v očitno manjši lepoti njihovih poslank v primerjavi s poslankami strank njegove koalicije, v sicer trezni razpravi o gospodarskih temah pa je pripomnil: „Italija je izredno ugodno okolje za investicije … danes imamo manj komunistov in tudi tisti, ki so še ostali, zanikajo, da so kdaj bili komunisti. Še en razlog za investiranje v Italijo pa so naše lepe tajnice … odlična dekleta.“
S težavami in brez težav z množico 'stranskih' deklet
Berlusconi že ve, saj je ena izmed spornih stvari, ki spremljajo njegovo kariero, tudi njegovo 'dvoumno' spolno življenje. Razprave o njem so prav letos dosegle vrhunec, ko je po objavi žgečkljivih fotografij dogajanja na vrtu njegove vile na Sardiniji in razkritju nenavadno tesnega odnosa s komaj 18-letno lepotičko (po Berlusconiju naj bi dekle imelo angelski obraz) njegova žena Veronica Lario vložila zahtevo za ločitev. Takšnih težav z blatenjem njegovega ugleda Mussolini ni imel, saj je posebej po letu 1925, ko je tudi odkrito začel govoriti o diktaturi, nadziral vse medije in svojo priljubljenost in slavo utrjeval z množico fotografij v vseh časopisih ter tudi z obveznim predvajanjem 'pravovernih' dokumentarcev pred filmskimi projekcijami v kinih, ki so Mussolinija kazale kot možatega športnika, neustrašnega letalca (k letalom se še vrnemo) in vojaka. V drugačnih razmerah pa bi težave vendar lahko imel, kajti ob treh porokah si je Mussolini po zatrjevanju njegovega biografa Nicholasa Farrela privoščil še mnogo 'stranskih' zvez; najbolj znana je seveda zveza s Claro Petacci, ki so jo ob koncu druge svetovne vojne skupaj z njim tudi ustrelili in za noge obesili v Milanu.
Še manj težav je imel d'Annunzio, saj je njegova država, ki je med prvimi na svetu ustavno določila univerzalno volilno pravico za ženske in moške ter pravico do ločitve, slovela po svobodni ljubezni; pravzaprav razvratu. Poglejmo si pričevanje belgijskega umetnika Léona Kochnitzkyja: „Tam je bila klet, katere stene so bile okrašene s kožuhi severnih medvedov; zadaj, sredi dima različnih esenc, so se odvijale nezaslišane orgije, ki so se izmenjavale z zdravicami Satanu. /.../ Kokain, katerega količino smo merili v sodih, je snežil na teh srečanjih in srkalo se je kri, ki je lila iz človeških lobanj.“
Kaj bo, ko dopolnim štirideset let?
Obsedenost z mladostjo je tisto, kar se zdi v ozadju teh prostočasnih (v primeru d'Annunzia tudi uradnih) aktivnosti treh mož. Mussolinijevi obiski lepotnih sanatorijev, vključno z dosaditvijo las, so znana zadeva, kult mladosti pa je bil tudi eden temeljev fašizma, ki je kot derivat futurizma zahteval nenehno akcijo, nekako pa se je kljub kasnejši ločitvi od futurizma vendar moral 'spraviti' z znamenito mislijo vodje futuristov F. T. Marinettija: „Najstarejši izmed nas jih šteje trideset. Ko bomo dopolnili 40 let, nas bodo nasledili mlajši in močnejši možje, nas pa bodo kot stare rokopise zabrisali v koš za smeti. In prav je tako.“ Fašizem je svojo zavezanost mladosti podčrtal z izbiro uradne fašistične himne. To je postala pesem Giovinezza (Mladost), ki so jo peli že med prvo svetovno vojno, pozneje pa je postala tudi simbolna pesem reške države d'Annunzia, h kateremu je nenazadnje na posvete hodil tudi Mussolini. Mussolini je bil prikazovan kot večno mlad, prepovedano je bilo objavljanje njegovih rojstnih dni in njegova 'nesmrtnost' je postala del mita o njegovih nadnaravnih močeh, zaradi katerih je preživel štiri poskuse atentata.
Duh, ki se dvigne nad bolečino
No, pisanja Berlusconijeve hagiografije na srečo še nismo dočakali. Po pisanju nekaterih časopisov naj bi sicer Berlusconi celo slutil, da se utegne v Milanu nekaj zgoditi, vendar je malo verjetno, da bodo tisti, ki medije zalagajo s 'pravimi' informacijami o Berlusconiju, želeli to postaviti za temelj diskurza o Berlusconijevih nadnaravnih močeh. Zato pa je tak diskurz spremljal Mussolinija, ki ni le čudežno preživel štirih poskusov atentata, ampak naj bi med njegovim obiskom Sicilje junija 1923 čudežno nehala bruhati celo Etna, marca 1937, ko je obiskal Libijo, pa je tam končno nastopilo težko pričakovano deževje. Mussolini o sebi sicer ni govoril kot o svetniku ali polbožanstvu, ampak je svoje izjemne sposobnosti pripisal izjemno močnemu duhu, zaradi katerega (domnevno) tudi ni potreboval anestetika pri operaciji: „Duh se mora biti sposoben vzdigniti nad bolečino.“
Žrtvovanje, ki se ga je Mussolini med drugim učil pri Sorelu, ki je pisal, da je življenje „boj, žrtvovanje, tekma, nenehno preseganje samega sebe“, vsaj na deklarativni ravni ostaja tudi del Berlusconijeve politike. Čeprav njegove rane niso bile tako spektakularne kot Mussolinijeva pripoved o prenašanju operacije med prvo svetovno vojno, ko naj bi se vanj zarilo več kot 40 delčkov bombe, je Berlusconi po napadu vendar zbral toliko 'drže', da je fotografom, kameram in zbrani množici ves okrvavljen poziral. Po odhodu iz bolnišnice pa je Berlusconi, ki je nekoč zelo 'pošteno' izjavil, da Mussolini nikoli ni nikogar ubil, ampak je ljudi pošiljal na počitnice v notranje izgnanstvo, dejal: „Če se bo po tem, kar se je zgodilo, okrepilo zavedanje, da potrebujemo v italijanski politiki mirnejši in bolj pošten jezik, ta bolečina ne bo zaman.“
Svojega žrtvovanja za doseganje ciljev pa ni poudarjal d'Annunzio, čigar 'uradna' politična kariera je bila sicer sila kratka, a je v njej uspel razviti tako rekoč vso ikonografijo in rituale, ki so kasneje konstituirali Mussolinijev fašizem. Vendar se d'Annunzio ni mogel kazati kot žrtev, ker se zaradi svojih ideoloških prepričanj tudi ni mogel zares prikazovati kot junak, ampak kot del junaškega kolektiva. Naj navedem le njegovo izjavo: „Prizadevam si za komunizem brez diktature, /.../ moja celotna kultura je anarhistična, /.../ moj namen je, da bi iz tega mesta naredil duhovni otok, ki bo pomagal zatiranim državam, in sicer s komunistično intervencijo.“ Zdaj je mogoče bolj jasno, zakaj bi morda morali prav dokaj pozabljenega pesnika, vojaškega heroja, idealista, ki je Mussoliniju odsvetoval paktiranje s Hitlerjem, in politika pojmovati kot izhodiščno osebo italijanske moderne politike.
Zdi se nemogoče, da bi mož kot d'Annunzio izgovoril Berlusconijeve skoraj bebave besede: „Preberite Črno knjigo komunizma in odkrili boste, da v Maovi Kitajski niso jedli otrok, ampak so jih skuhali in z njimi gnojili polja.“ In prav tako se zdi nemogoče, da bi se Berlusconi zares odločno zavzel za politiko velike vizije in – nekoliko metaforično rečeno z referenco na d'Annunziev polet nad Dunaj – z letalom sam poletel v akcijo. Verjetno tudi Mussolini ne bi, saj je težko verjeti človeku, ki se na smučišču slika 'zgoraj brez' in s smučarskimi palicami v rokah, da bi dokazal svojo možatost in športnega duha, v resnici pa menda ne zna niti smučati. Mussolini je bil 'pokvarjeni' (idejno in v nastopu) in 'poburžoazeni' d'Annunzio, Berlusconi pa je v obojem že nastopil nekoliko skvarjen in povsem malomeščanski.
Kaj vendar preostane postmodernemu politiku?
Vendar mu ne gre zameriti. Nastopil je v času nezaupanja do velikih idej in kičastega postmodernizma v umetnosti, tako da njegova retorika in nastop, ki pa vendar nosita nekaj dediščine dogajanja v prvi polovici 20. stoletja, niti nista mogli biti kaj dosti drugačni. Seveda bi se lahko odločil za pot resnega politika in tako izjave kot „Na svetovnem prizorišču ni nikogar, ki bi lahko z menoj tekmoval“, ne bi prišle v poštev. Ko pa se je odločil zagnati v Italiji že 'uvedeno' vlogo politika umetnika (korekcija, ki pritiče koncu 20. stoletja in 21. stoletju: politika zabavljača) z dodatkom medijskega mogula, je preprosto moral sprejeti raven televizijskega diskurza in vedenja znamenitih televizijskih deklet. Le tako je lahko upal na podoben uspeh, kot so ga dosegli d'Annunzievi filozofski in ekstatični verzi ter Mussolinijevi kratki, odločni stavki, izstisnjeni med zobmi, medtem ko je veliki Duce glavo držal nekoliko nazaj in na trenutke božjastno bolščal z očmi. Je že tako, da je politika teater.
Mussolini ni nikoli nikogar ubil. Ljudi je pošiljal na počitnice v notranje izgnanstvo.
Moj oče je bil kovač, ki je razbeljeno železo krivil na nakovalu. Kot otrok sem mu včasih pomagal pri njegovem trdem, skromnem delu; sedaj pa imam sam veliko tršo in težjo službo ukrivljanja duš.
Vsak tretji dan imamo parado, slovesnost rož in domiselnih besed, ki govorijo o novem življenju in čudežih človeške duše, po kateri gredo vsi jest, prevzeti z entuziazmom in obnovljenim reškim duhom. /.../ Reška zborovanja in procesije se organizirajo v trenutku, s svetlobno hitrostjo: ob zvoku sirene ali fanfare se začne demonstracija in se razširi po vsem mestu. /.../ En dan tukajšnjih slavij zadostuje za razumevanje docela futurističnega vidika fenomena velike množice.
„/.../ Vodil sem 60.000 sej; pregledal sem milijon in 887.112 peticij svojih državljanov, ki so direktno prispele v moje tajništvo. Vsakič, ko se je name obrnil državljan, tudi če prihaja iz najbolj oddaljene vasi, je prejel odgovor.“
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje