Petkovi spopadi so bili najhujši po aprilu letos, ko je bila vzhodnoafriška država priča neuspešnemu državnemu udaru proti predsedniku Pierru Nkurunzizi, ki je s svojo odločitvijo, da se poteguje še za tretji predsedniški mandat, sprožil val nasilja in vzbudil bojazen pred ponovitvijo prizorov iz državljanske vojne, ki se je končala pred desetletjem.

Tarča petkovih napadov so bili trije vojaški objekti v Bujumburi in po besedah tiskovnega predstavnika burundijske vojske Gasparda Baratuze je bilo v spopadih, ki so sledili, ubitih 79 napadalcev in osem pripadnikov varnostnih sil. Prijeli so 45 napadalcev.

Policija ni sporočila identitete napadalcev, se je pa oglasil eden od generalov, ki so organizirali propadli državni udar, in sporočil, da si njegova uporniška skupina še naprej prizadeva za strmoglavljenje predsednika Nkurunzize. Varnostne operacije so se medtem končale in v soboto ter v nedeljo je bilo v Bujumburi mirno.

Prebivalci poročajo, da so bili nekateri ljudje ubiti, potem ko so jih pridržale varnostne sile, ki so opravljale racije od hiše do hiše, a policija to zanika. Na spletu so tudi pojavile fotografije prerešetanih trupel, iz katerih je razvidno, da so imele nekatere žrtve zvezane roke na hrbtu, kar naj bi potrjevalo pričevanja prebivalcev.

Največ trupel je bilo na ulicah soseske Njakabiga, ki je bilo večkrat prizorišče protivladnih protestov. Njeni prebivalci menijo, da se je vojska maščevala za napade na vojaške objekte.

Z negotovimi razmerami v Burundiju se je že v petek seznanil Varnostni svet ZN-a in ameriška veleposlanica pri najvišjem organu Svetovne organizacije Samantha Power je napovedala, da so pripravljeni razmisliti o novih ukrepih.

Strah pred ponovitvijo etničnega nasilja
Mednarodna skupnost je že spomladi z zaskrbljenostjo spremljala napoved Nkurunzize o kandidaturi za tretji mandat, a predsednika k opustitvi namer ni uspelo prepričati niti afriškim kolegom.

Nkurnziza trdi, da njegov prvi mandat, ki se je začel leta 2005, ne šteje, saj je bil še v skladu s prejšnjo ustavo, ko je predsednika volil parlament, kar se je nato spremenilo, ko so organizirali neposredne predsedniške volitve.

Nasilje v Burundiju dobiva vse bolj etnični predznak in spominja na dogodke sredi 90. let, ko so dolgoletne napetosti in krivice med Hutuji in Tutsiji povzročile genocid v Ruandi, v katerem je bilo leta 1994 v treh mesecih ubitih okoli 800.000 ljudi.

V Burundiju so si med 12-letno državljansko vojno, ki se je končala leta 2005, nasproti stale uporniške skupine večinskih Hutujev, eno od njih je vodil tudi Nkurunziza, in vojska manjšinskih Tutsijev.

Od aprila je iz Burundija v sosednji Kongo, Ruando, Tanzanijo in Ugando v strahu pred nasiljem zbežalo že 220.000 ljudi.