Pogrebnega sprevoda v mestecu Lilliers se je udeležilo na stotine ljudi, med njimi tudi notranji minister. Dekličin umor je politično razdelil Francijo, potem ko se je razkrilo, da je glavna osumljenka nezakonita priseljenka iz Alžirije. Opozicija je tako pozvala k strožji priseljenski politiki.
Dekličino truplo so 14. oktobra zvečer našli v kovčku blizu njenega doma na severu Pariza, le nekaj ur po tem, ko so jo starši prijavili za pogrešano, ker se ni vrnila iz šole.
V številnih krajih po državi se ljudje še vedno poklanjajo spominu na umrlo deklico. "Grozljivo je. Ne vem, tako grozno je, šokirana sem – kot tudi toliko drugih. Molim, da se kaj takega ne bi ponovilo, ampak res mislim, da je treba ukrepati," je povedala Caroline Lesaint, ena od tistih, ki so se prišli poklonit umorjeni Loli.
Glavna osumljenka, 24-letna priseljenka iz Alžirije, je v priporu od sobote. Obtožujejo jo, da je Lolo umorila, posilila in mučila. Ob tem se je izkazalo tudi, da ženska od lanskega poletja ni imela več dovoljenja za bivanje v Franciji in bi morala državo zapustiti. Zaradi tega se je pod plazom kritik francoske desnice znašel predsednik Emmanuel Macron; številni so namreč za smrt deklice okrivili njegovo priseljensko politiko, češ da je preohlapna.
Lolina družina proti političnim igricam
Lolina družina je prejšnji teden pozvala, naj javnost "nemudoma preneha izkoriščati ime in podobo njihovega otroka za politične namene", tako na javnih shodih kot na spletu.
A kot je v časopisu Le Figaro zapisal komentator Christophe de Voogd: "Politično izkoriščanje umora je ena stvar, politična analiza pa povsem druga. In ta tragedija je že velika politična zgodba."
Od odkritja Lolinega trupla je anketa francoske televizije pokazala, da kar 60 odstotkov Francozov meni, da bi morali tisti, ki živijo v Franciji nezakonito, v pridržanje. Politični odziv na tovrstne zločine ni nekaj novega, kar je novo, pa je, da ima skrajno desna stranka Marine Le Pen Nacionalni zbor (RN) zdaj zajeten delež poslancev, opozarja za Guardian politolog Jean-Yves Camus.
Po Camusovih besedah primer predstavlja za skrajno desnico "zelo močan koktajl", ki ga lahko zlahka uporabi. "Dejstvo, da je osumljenka Alžirka, da je morda nora, da je zločin srhljiv, da je žrtev deklica ... Številni ljudje si mislijo, le zakaj sprejemamo take ljudi na francoskih tleh."
Le Pen, ki se ji je aprila le za las izmuznilo mesto predsednice Francije, je prejšnji teden v državni skupščini pozvala: "Kaj še čakate, da bi končno ustavili to nezakonito priseljevanje, ki je povsem ušlo izpod nadzora?"
"Vse preveč zločinov zagrešijo priseljenci na črno, ki se jih ne more ali pa noče deportirati," je bila kritična Le Pen.
V odgovor ji je francoska premierka Elisabeth Borne zabrusila, naj "pokaže malo dostojnosti", medtem ko je ena od ministric desno republikansko stranko obtožila, da "izrablja krsto 12-letne deklice kot politično orožje".
Macron na udaru
Strasti skuša pomiriti Macron, a ne ravno uspešno. "Kaj nas vse prizadene? Grozljivost tega zločina, nepredstavljivo je. Ko smo soočeni s skrajnim zlom in se zavemo, da je to dejansko mogoče v naši družbi. To je tisto, kar te zmrazi," pa je povedal Macron.
A Macronova vlada se vseeno spopada zdaj z neprijetnimi vprašanji glede tega, kako ravna z osebami, ki nimajo dovoljenja za bivanje v Franciji. Po lanskih ocenah pristojnih naj bi v Franciji nezakonito bivalo 600.000–700.000 ljudi, več kot 90 odstotkov ukazov o izgonu nezakonitih priseljencev pa ni nikoli izvedenih. "Jasno je, da se moramo bolj potruditi," je priznal tiskovni predstavnik vlade Olivier Véran.
Še bolj kritičen od Le Penove, ki se še kar skuša približati zmerni sredini, je njen skrajno desni tekmec za predsedniški stolček Eric Zemmour, ki je tragedijo izkoristil za svojo lastno nacionalistično agendo in Lolin umor označil za "frankocid", pri čemer trdi, da jo je Alžirka vzela za tarčo, ker je bila deklica Francozinja.
Tudi Camus meni, da je za francosko desnico prav to, da je osumljenka Alžirka, toliko bolj občutljiva točka. Skrajno desne stranke so namreč goreče nasprotovale umiku Francije iz Alžirije, svoje nekdanje kolonije, leta 1962. Vključno s stranko Marine Le Pen, ki jo je takrat vodil njen oče Jean Marie Le Pen.
Nasilje in zagrenjenost, ki sta spremljala konec kolonializma, vse od tedaj zaznamujeta odnose med Francijo in Alžirijo. "Odziv bi bil manj buren, če bi bila osumljenka iz Maroka ali Tunizije," je prepričan Camus. "Ti dve državi sta tudi bolj pripravljeni sprejeti svoje državljane, ko se jih deportira. Težava, ki jo imamo z Alžirijo, je, da ko se enega od njih deportira, tamkajšnje oblasti sporočijo francoski policiji, da ga nočejo nazaj. Kaj naj torej z njim?"
Lani je prav zato Pariz prepolovil število vizumov za Alžirce, Macron pa se od takrat trudi odnose izboljšati, tudi zaradi alžirskega plina ob iskanju alternativ ruskim energentom.
