Kot opozarja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, je državljanska vojna z domov pregnala več kot devet milijonov ljudi oziroma 40 odstotkov prebivalcev, kar pomeni, da so Sirci največje razseljeno ljudstvo na svetu, sirsko vprašanje pa je povzročilo eno največjih humanitarnih kriz v zadnjem času.

Vstaja proti režimu predsednika Asada se je začela marca leta 2011. Manjši protesti so kot odziv na arabsko pomlad v regiji, korupcijo oblasti in zlorabe človekovih pravic sicer v Siriji potekali že od januarja omenjenega leta, 15. marca 2011 pa so v Damasku, Alepu in Dari izbruhnili nemiri, potem ko so oblasti začele nasilno zatirati proteste.

Do februarja leta 2012 se je v državi že razplamtela prava vojna, vključno z bombardiranjem trdnjave upornikov, mesta Homs, ki so ga izvajale režimske sile. Uporniki so pridobivali nadzor nad vse večjim delom ozemlja, dokler ni Asad lani spomladi sprožil protiofenzive, v kateri njegovi vojski ob strani stojijo pripadniki libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah in iraški šiitski borci.

Status quo
Tri leta po izbruhu konflikta, ki je razdejal državo in povzročil veliko humanitarno krizo, bojevanju ni videti konca. Opozicija ima nadzor nad večjim delom sirskega ozemlja kot režim, a režim nadzoruje gosteje poseljene predele in regije. Ob tem se je Asad strateško odločil za branjenje "uporabnejših" predelov države - obale, pomembnih mest na severu in jugu ter ključnih prometnih povezav.

Razseljenih je že več kot devet milijonov Sircev - v druge države se jih je zateklo 2,5 milijona, 6,5 milijona ljudi je razseljenih znotraj države. Vsaj polovica vseh razseljenih so otroci. Velik naval beguncev predstavlja tudi veliko težavo za sosednje države Sirije, ki pozivajo k večji podpori mednarodne skupnosti.

Diplomacija brez uspeha
Diplomatsko rešitev za sirski spor so skušale doseči ZDA in Rusija. Na mirovnih pogovorih v Ženevi sta januarja in februarja letos sprti sirski strani prvič sedli za skupno mizo, a konkretnih dosežkov pogovori niso prinesli. Zanimanje mednarodne skupnosti za Sirijo je od takrat precej upadlo, saj zahodne države in Rusija moči trenutno merijo predvsem v ukrajinskem sporu.

Ob tem pa težavo predstavljajo islamisti, povezani z Al Kaido, ki se prav tako borijo proti režimu. Zahodne države so zaradi skrajne organizacije Islamska država Iraka in Levante vse manj pripravljene konkretno podpirati opozicijo, bojevanje je izbruhnilo tudi med različnimi opozicijskimi strujami, kar je še dodatno zapletlo položaj.

Zahodne države se ob tem spoprijemajo z vse večjim številom mladih džihadistov, svojih državljanov, ki potujejo v Sirijo, da bi se pridružili opozicijskim borcem. Vprašanje je, kakšno varnostno grožnjo bodo lahko ti ljudje predstavljali po vrnitvi v domovino.

Predaja kemičnega orožja
Še en vidik sirskega konflikta je kemično orožje, ki naj bi ga režimska stran uporabila najmanj enkrat, in sicer v napadu na obrobju Damaska avgusta lani. Asadov režim je sicer uporabo kemičnega orožja zanikal in krivdo pripisal upornikom, vseeno pa je po grožnjah ZDA z vojaškim posredovanjem privolil v predajo in uničenje vsega svojega kemičnega orožja.

ZDA in Rusija so dogovor o uničenju sirskega kemičnega orožja, v katerega je privolila tudi Sirija, dosegle septembra lani, potrdil pa ga je tudi Varnostni svet ZN-a. Vse sirsko kemično orožje naj bi bilo uničeno do sredine letošnjega leta. Dogovor vključuje grožnjo z ukrepi v skladu s 7. poglavjem ustanovne listine Združenih narodov, ki omogoča tudi uporabo sile, če Sirija ne bi spoštovala določil dogovora.

S privolitvijo v dogovor se je Asad očitno utrdil na predsedniškem stolčku. Napovedal je že, da se bo na volitvah, načrtovanih za sredino letošnjega leta, najverjetneje potegoval za nov mandat. A predaja kemičnega orožja močno zamuja, na kar je Asada februarja spomnil ameriški državni sekretar John Kerry.

Analitiki izpostavljajo, da bi se lahko sirski konflikt brez posredovanja zahodnih držav vlekel še več let. Specialist za Sirijo na Univerzi v Edinburgu Thomas Pierret meni, da je kakršno koli posredovanje ZDA v času, ko je v Beli hiši Barack Obama, zelo malo verjetno. "Stvari bi se lahko spremenile po letu 2016," dodaja.