Mednarodna komisija za pogrešane (ICMP) že od ustanovitve leta 1996 sodeluje pri identifikaciji posmrtnih ostankov žrtev genocida v Srebrenici, pri čemer so prva leta (do 2001) prepoznave izvajali brez analize DNK-ja, pojasnjuje vodja evropskega programa Matthew Holliday. Čeprav je bila identifikacija velike večine žrtev najverjetneje ustrezna, "pa ostaja določeno tveganje, če pri tem ne uporabljaš podatkov iz zobnih kartotek, prstnih odtisov ali DNK-ja", opozarja. "Napačna identifikacija se lahko giblje med 15 in 20 odstotki. To ni nezanemarljiv odstotek," pravi.

Glede na to, da v mrtvašnicah še vedno ležijo posmrtni ostanki okoli 2000 žrtev, pogrešanih iz obdobja vojne v BiH-u pa je več kot 7000, obstaja možnost, da so nekatere napačno identificirali. Težavo bodo zdaj skušali reševati z metodo primerjave krvnih vzorcev, pri čemer bodo znova preverjali tudi že rešene primere, razlaga za BBC. "Pomembno je, da dosežemo tudi te družine in dobimo njihove referenčne vzorce za primerjavo, da izključimo možnost, da njihov svojec morda še vedno leži v mrtvašnici," opozarja.

Kot poudarja, bodo vse sodelujoče podrobno seznanili s potekom postopka, pri tem pa poudarja še: "Bistveno je: če bodo dali svoj vzorec krvi, bodo morda izvedeli, da so posmrtni ostanki njegovega bližnjega še vedno nekje na polici v mrtvašnici. Mar ne bi vsakdo rad izvedel česa takšnega?" A v isti sapi priznava, da je svojcem težko pojasniti, da obstaja možnost, da so pokopali nekoga, ki ni njihov svojec.

"Zaradi misli na to, da nimajo groba, je vse skupaj še težje"

Med pogrešanimi je še vedno tudi okoli 800 moških in dečkov, ki so bili med okoli 8000 žrtvami pokola v Srebrenici. Sorodniki, predvsem žene, hčerke, sestre in matere, si že skoraj tri desetletja prizadevajo najti svoje bližnje. Med njimi je tudi Zekija Avdibegović, katere mož, sin in sedem moških članov družine je najverjetneje umrlo julija 1995. V pogovoru za BBC je razložila, da ni našla še nikogar izmed njih. "Iskreno, vse skupaj je zelo težko," priznava. "Pred vojno sva bila dva mlada človeka, ki sva skušala zgraditi hišo in vzgajati družino. Zdaj pa je smisel mojega življenja, da iščem svoje ljubljene in jih pokopljem."

Upa, da ji bo to končno omogočil prav pristop z analizo krvi sorodnikov: "Saj se zavedam, da so bili ubiti. A zaradi misli na to, da nimajo groba, je vse skupaj še težje, moja žalost je še večja."

Tako Zekija Avdibegović kot Matthew Holliday ob tem poudarjata, da je čas bistven, saj je z leti tudi sorodnikov žrtev vse manj, zato si zdaj, v letu pred 30. obletnico pokola v Srebrenici in podpisa Daytonskega sporazuma, prizadevata spodbuditi čim več ljudi k oddaji svojega vzorca krvi. "Najverjetneje ne bomo nikoli našli vseh žrtev, a z dodatnim trudom jih lahko najdemo vsaj nekaj," še sklene Holliday.